Skrb za starejšo in bolno mami
Prosim za pomoč pri mojem problemu.
Imam punco, skupaj sva par mesecov. Pogovarjala sva se, da bi se preselila čez čas k meni ( sva oddaljena 110km). Imava pa problem kaj narediti, ker ima ona bolno in starejšo mami, za katero ne more nihče skrbet za njo razen nje, moje punce. Poraja se vprašanje kaj narediti, da bo dobro za njeno mami in za naju, da si ustvariva družino. Rad bi, da se preseli punca k meni, rad bi pa tudi, da se poskrbi za njeno mami… Kaj predlagate? obstaja kakšna pomoč na domu, da ni predrago, kar koli…? Ni pa bilo še nobenega pogovora o situaciji z njeno mami, ker še ni pravi čas, da se jo obremenjuje s tem.
Hvala za pomoč
Spoštovani,
prepričan sem, da bodo bralci foruma dodali konkretnejše predloge. Sam vidim tiste očitne možnosti:
– da se mama preseli v dom starejše nekje v bližini vajinega skupnega doma
– da se mamino nepremičnino nadomesti z drugo, ki bi bila v bližini vajinega doma
– da mama ostane na svojem in se ji, kot sami pravite, uredi pomoč na domu.
Veliko je odvisno od raznih faktorjev. V kakšnem psihofizičnem stanju je mama? Ali ni sposobna sama odločati ali vsaj konstruktivno sodelovati pri odločitvah kje bo živela? Koliko časa naj bi trajala oskrba? Odvisno tudi za kakšno vrsto oskrbe gre. Pa pomembno je seveda v kakšnem odnosu je s hčerko? Pa kaj takšna obveznost pomeni za vas.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Pozdravljeni,
Situacija je taka, da je njena mama izrazla željo, da ostane v svoji hiši in da se preseli v spodnje prostora, midva s punco bi šla pa gor… s tem, da je potrebno sodnje prostore vse preuredit.. punca pravi, da ne more mame same pustit in se preseliti iz Gorenjske na Dolenjsko k meni… po eni strani jo razumem, po drugi pa ne… res da je mama že v letih in psihofizično stanje ni najbolje, ampak lahko bi se mama preselila v najino bližino (kakor ste že omenili)… v soboto se dobiva da se pogovoriva… meni tudi ni enostavno, ker sem si uredil doma mansardno stanovanje, kamor sem vložil ogromno truda, prihrankov in tudi kredit imam še za nekaj let odplačevat… punce pa tudi ne bi rad izgubil. Kaj naj naredim? Prosim za mnenje.
Hvala in lep pozdrav
Spoštovani,
Sedaj odgovarjam punca in sicer dopolnjujem določene pomanjkljivosti v originalni zgodbi. S fantom sva skupaj 4 mesece. Zadnje 3 mesece je moja mami preživela v bolnišnici zaradi bipolarne motnje in je tako mojega novega fanta komaj spoznala. Midva sva se spoznala ko je bila mami še relativno v redu, z mami sva še govorili, da bi me hodila obiskovat na mojem novem domu, vendar je v parih dneh zaradi bipolarne motnje pristala v težki depresiji. Naj še omenim, da sem pred letom dni bila priča smrti svojega očeta (pljučna embolija), ki je tudi vsa ta leta pomagal moji mami. Jaz par let nisem bila doma, ker sem delala v tujini. Nimam drugih bratov in sester, moja mama pa tudi nima bližnjih sorodnikov, ki bi poskrbeli zanjo. Njeno duševno stanje niha, včasih je super, čez zimo pa je po navadi slaba in v depresiji. Ko je mama v redu imava zelo dober odnos in ena drugo razumeva. Letos je bilo prvič, da je po 20. letih pristala v bolnici. Jaz sem se iz tujine vrnila domov in ker sem stara že čez 30 let, tako kot moj fant, bi si rada uredila tudi družino in je s te strani nekoliko pritiska. Moj fant bi rad, da se preselim k njemu pod skupno streho z njegovimi starši, kjer je investiral v svoje podstrešno stanovanje z ločenim vhodom. Govoriva tudi o možnosti otroka, saj sva že oba v zrelih letih in finančno stabilna. Na žalost, sem sedaj v precepu med dolžnostjo do svoje mame, kateri hočem pomagati (želim da je mama v redu) in svojim fantom. Že na začetku zveze se srečujeva s težko preizkušnjo, ki testira najine meje. Naj še omenim, da imava skupaj z mamo dovolj prostora doma, da bi se on lahko preselil k nama, finančno bi si pa tudi sama lahko uredila stanovanje, s tem da lahko hkrati tudi pazim na mamo, namesto da plačujem za popolno oskrbo na domu. Vem da v tem primeru prosim veliko od svojega fanta, če bi se želel preseliti k meni. Menim tudi, da se je najina zveza odvijala prehitro in nepremišljeno, morda bi morala zaradi svojih preteklih izkušenj počakati, da se nekoliko privadim na življenje doma in sprijaznim s spremembami, ki jih je povzročila smrt mojega očeta, moja preselitev iz tujine ter nova skrb za mojo mamo ter tudi nova zaposlitev. Sedaj se tudi spoznavam z njegovimi starši, novim domom in možnosti ponovne selitve. Mamo imam sedaj doma in ni še 100 % v redu. Skratka počutim se pod hudim stresom in preobremenjena. Govoriva o otroku, ki si ga oba želiva, vendar menim da je v trenutnih okoliščinah to slaba ideja in samo dodaten pritisk in stres zame, če se niti ne moreva zmenit, kje bi stanovala. S fantom se drugače dobro razumeva in lepo preživljava čas skupaj, ampak počutim se pod velikim pritiskom. Prosim za vaše mnenje glede rešitve te situacije. Predlagate skupno posvetovalnico? Hvala.
Pozdravljena oba,
tako kot je gospa napisala predlagam vajin skupni pogovor s svetovalcem. Podobne dileme pogosto razrešujemo. Lažje je sprejeti odločitve, ko razdelamo kaj so čigave dolžnosti, kaj odgovornosti, kaj pravice, kaj je tisto nekaj več od dolžnosti, kar želi nekdo investirati, kakšna je globlja narava mamine bolezni, kaj lahko pričakujemo v psihodnosti itd. Večkrat je tako, da življenjska dilema ni med slabo in dobro opcijo, ampak med slabo in še slabšo.Tudi v tem primeru je dobro dilemo razrešiti in sprejeti odločitev. Po tem oseba ni več v notranjem konfliktu, sprejme, kar je za sprejeti, in živi naprej. Seveda je za vaju situacija čustveno intenzivna, saj je na eni strani vajina veza, prihodnost, otrok, na drugi pa mama. Vendar kot rečeno, iz vidika svetovanja je to pogosta situacija in že ničkolikokrat rešena. Takole na hitro rečeno, ne vidim objektivnih razlogov, da vidva ne bi živela svojega polnega družinskega življenja. Če bosta to želela.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
kar zgrozim se, ko berem te žalostne usode 30+ ljudi, ki namesto, da bi si ustvarili svoje življenje, so sužnji svojih staršev. V vajinem primeru to velja za oba. To pomeni, da nista za skupaj, fant si mora najti eno, ki ne bo imela doma možnosti bivanja in bo pripravljena iti v zgornji štuk. Za žensko pa je še težje, ker ima potrjeno duševno bolnico za mamo, kateri se bo zdr. stanje poslabšalo v vsakem poskusu, da se hči osamosvoji. Moža je že spravila v grob, sedaj je na vrsti hči. Vem, da se bere kruto, ampak tako je. Mogoče bi se za mamo povezali z društvi, ki se ukvarjajo z duševnimi bolniki (Šent, Ozare), da ne bo vse na hčeri in da morda lahko celo ona delno zaživi svoje življenje.
Mislim predvsem, da je po štirih mesecih še čisto prezgodaj za takšne odločitve in da se raje v miru spoznavajta … ne zdaj v to dilemo prinašat še otroka.
Izhodišče za razmislek se mi zdi tudi mnenje pred mojim: se je mami naključno tako drastično poslabšalo, ko je spoznala tvojega fanta?
In še: kaj je mamina bolezen povzročila očetu? To bo povzročila tudi tebi, samo da je oče – če sta se imela rada – skrbel za ljubezen svojega življenja, za katero smo pripravljeni žrtvovati marsikaj, tudi svoje življenje, medtem ko takšne brezpogojnosti v relaciji do staršev ne bi smelo biti, saj bi sicer svoje življenje lahko živeli samo potomci zdravih ljudi, ki bi umrli čez noč, in ne bi bili nikoli nebogljeni.
Poznam podoben primer – dva starša, premlada za dom, oba z nekimi svojimi psihičnimi in psihiatričnimi težavami, en otrok s svojo družino, ki mora svoje življenje in življenje svojih otrok ter partnerja prilagajati staršem. Na dolgi rok ponavadi nastrada oskrbovalec.
poznam primere, ko so otroci zapravili svoje življenje za oskrbo staršev. Tako so zaslepljeni pri 30-ih, da ne vidijo, da bodo pri 50-ih + zagrenjeni, saj te starostnik izmozga, potem pride depresija, saj gre življenje mimo.
Poskrbi za mamo drugače, sploh če je duševna bolezen, saj se boš drugače psihofizično uničila. Dom, socialna, karkoli, ti pa v temu sodeluj z obiski in istočasno ustvari svojo družino.