Pozdravljeni, upam da si boste vzeli čas in prebrali to mojo dolgo zgodbo.
Torej, sem dijakinja 1. letnika gimnazije.
Naj začnem, pri preteklosti, ki me bo vedno zaznamovala.
5 let osnovne šole sem bila zasmehovana, s strani več kot polovice sošolcev, ki so se znašali nad menoj z vsemi možnimi žaljivkami, ki pa jih raje ne bom omenila.
Zbadali so me tudi višji razredi.
Sovražila sem zime, ko so me pred šolo naribali z ledenkami, da sem imela modrice.
Zmeraj ko sem dobila slabo oceno, so me še dodatno zmerjali, češ kako sem neumna…
Žaljivke so padale tudi na račun mojega videza. Najhuje je bilo, ko me je zmerjala moja simpatija in ko sta mi istočasno hrbet obrnili prijateljici, ki sta mi pred tem veliko pomenili. Tako sem izgubila zaupanje v ljudi, s čimer imam še danes težave. Poleti, 1 mesec pred začetkom 9. razreda sem imela nesrečo, po kateri sem bila operirana in šivana, res sem imela srečo, da sem preživela… Zato najmanj prva dva meseca nisem smela v šoli telovadit, ure telovadbe sem presedela, zato so se vsi, ki so me zasmehovali še dodatno spravljali name z raznimi opazkami. Da ne omenjam valete, ko sem edina presedela ure plesnih vaj, ker seveda edina nisem imela soplesalca, zato sem ples zasovražila še bolj kot prej.
Šoli je bilo vseeno in se tudi ni nič nikoli spremenilo… Ko sem dobila slabe ocene je bil to še dodaten stres, dodaten posmeh…In ko sem dobila dobre, so se pritoževali, da ni pošteno ter bili vsi skrajno nevoščljivi.
Bila je samo peščica tistih, ki so mi stali ob strani ;1 prijateljica in dva dobra prijatelja, ostali del te peščice so bili le bežne sošolke oz. nismo komunicirali. Doma me seveda nihče ni razumel, po očetovi strani z njegovo družino sploh ne komuniciram več, mama pa nima bratov, sester ali kaj podobnega, tako da nisem imela nikogar, ki bi me res razumel… kljub vsemu temu sem bila na koncu osnovne šole pravdobra in se vpisala na gimnazijo. Zdaj v srednji šoli se ne znajdem najbolje… Praktično nimam nobenega tesnega prijatelja, s katerim bi se družila. Imam tudi kup negativnih ocen (nekaj popravljenih), ampak zdi se mi, da se nisem nevem kako dobri vklopila v razred, res pa je da smo bili le slab mesec in pol v šole, kasneje na daljavo. Morda je razlog ta da nerada komuniciram z drugimi oz. nimam zaupanja v ljudi, kot posledica preteklosti. Vse bolj sem tesnobna, strahu pred testi še nikoli nisem imela tako velikega, zdi se da gre vse samo še navzdol. In potem se ljudje čudijo, da je tako veliko samomorov pri nas.

Ta leta so težka, predvsem zato, ker na vse gledamo kot krivico in vzamemo kot izgovor, da nas nekdo tlači dol. Verjamem, da sedaj zadevo tako vidiš, vendar je tako – za svoje življenje si odgovorna zgolj in samo sama. Ne sošolci, ne starši in ne šola. Sama! S tem, ko iščeš kdo vse ti dela krivico in se skrivaš za zidom, to še bolj privlačiš. Ker dejstvo je, da so vsi tvoji sovrstniki v sebi negotovi, prestrašeni. Nekateri se to kažejo z agresijo ali s spravljanjem na druge, spet drugi se umikajo vase in zapadajo v depresijo. A zavedaj se, da so prav vsi prestrašeni in negotovi! In tvoja odločitev je, da se skrivaš za zidom in iščeš kje vse bo nate padla krivica. Moj nasvet – nehaj se ozirati na to, kaj kdo reče in se spravlja nate. Daj najboljše iz sebe, poišči aktivnosti, ki te veselijo in pojdi z nasmehom v nov dan. Najprej zato, ker nasmeh druge najbolj boli, predvsem pa (to boš ugotovila kasneje) ker živiš zase in če iščeš pozitivo to tudi najdeš.

Kot drugo pa bi te vprašala zakaj si šla s prav dobrim uspehom na gimnazijo? Gimnazija je težka, veliko se je za učit. Saj obstajajo tudi druge srednje šole, ker bi mogoče lažje izdelovala, več bi imela možnosti najti sebe itd. Saj menda ne boste vsi zdravniki, vse ostale službe (in fakultete) pa so možne tudi z drugo srednjo šolo in dodatnim predmetom pri maturi.

Živjo,
Stvari, ki se ti dogajajo niso prijetne, vrjamem.
Ampak, draga moja, marsikaj je tezko.
In tisto “tezko” v svojem zivljenju preusmeri v drugo priložnost.
V priložnost, da delas na sebi.
Da si TI, kljub znasanjem nad tabo, zadovoljna sama s sabo, vesela in srecna v svoji kozi.
Tudi to je tezko, kajne ? Ampak samo na začetku, tako kot vsaka stvar na začetku. Naj ti omenim da, na začetku, te bo tvoj um in telo prepricevalo, da tega nisi zmozna. Potem pa se prisilis, pleses na svojo najljubso pesem, pojes najlepse besedilo, gres na sprehod, sama, se nastavljas soncku, delas v momentu kar te veseli in najpomembnejse da si dejavna in kreativna v svojem dnevu, s casoma si bos postala vsec.
Se en nasvet, vse to je lazje z meditacijo, tam pa svojim mozganckom dovolis ustvarjati nove vezi, in marsikaj razcistis sama s sabo. Biti sam, ni slabo, mogoce se boljse kot pa imeti kup ljudi, ob katerim bi se morala pretvarjati.
Konstantno, vsak dan, veckrat na dan, sama sebe ” prepricuj”, da si lepa, da si vesela, da si zmozna in da bos dosegla svoj cilj.
Ne obljubim ti da se ti bo preobrat zgodil v momentu, potreben je cas, mogoce eno leto mogoce par mesecev, ampak z vsakim dnem pa bos prica spremembam.
Odvadi se biti to kar si, da das prostor osebi katera zelis postati.
In mi vrjames, da ko bos spremenila odnos do sebe, se bo tudi zunanje okolje spremenilo do tebe?
Meni je useplo in useplo je se marsikomu. Zakaj nebi tebi?
In se ena stvar, da se ” naucis” oz. da pridobis znanje kako;
Na Youtube si poslusaj intervijuje in podcaste od:
Joe Dispenza
Alan Watts
Sadguru
Jaz vrjamem vate in se ti daj vase.
Pa srecno na svoji poti 🙂

Draga moja…
Takole bom rekla.. šla sem čez popolnoma enake trenutke. Poniževanje, zasmehovanje, fizično nadlegovanje. In to tudi od takih, ki bi morali stati ob strani. Zaznamovana predvsem zaradi tega, ker takrat ni bilo dovolj denarja pri hiši in nisem hodila v šolo v modernejših oblekah.. ampak, vse to me je naredilo močnejšo. Ne takrat, ne v šoli.. kasneje sem dojela, da je življenje preizkušnja.. in da si najmočnejša takrat, ko zaupaš vase. Najpomembneje je, da imaš sebe rada. Spoštuj se! Ko se boš naučila imeti rada sebe, boš srečala tudi osebe, ki te bodo imele rade točno tako kot si. Drugih ne potrebuješ, so samo mimobežnice, ki na tvoje življenje ne vplivajo. Razen, če jim to pustiš sama.
Kar se pa šole tiče.. vsakemu se lahko zgodi, da ima obdobje, ko ne gre. Če zmoreš, se potrudi sama popraviti ocene. Če ne, je vedno na voljo učna pomoč.. tako ali drugače se da prebrodit težave.
Si edinstvena! Zaupaj vase! Najdi svoj cilj v življenju in Svet ti bo pokazal pravo pot! ❤

Pozdravljena teža šole,

se opravičujem, ker tako dolgo ni bilo odgovora od mene. Najprej čestitke za vpis na gimnazijo. Namreč- glede na izkušnje, ki si jih imela v osnovni šoli, je to kar pomemben korak, ki si ga naredila. Res pa je, da letošnje šolsko leto ni v ničemer normalno in običajno. Težko je v tem času imeti stike s prijatelji v živo, saj nam sistem to na nek način preprečuje. Razumem te, da zaradi slabih izkušenj v preteklosti težko zaupaš ljudem, pa vendar sem prepričana, da obstajajo takšni, ki so tudi tebi pisani na kožo. Pomoč pa je prav da poiščeš- naj bo to na svetovalnem centru, ki ti je blizu, ali pri šolski psihologinji ali v zdravstvenem domu. V kolikor ne najdeš primernega naslova, se še oglasi.
In ne pozabi početi tistega kar rada počneš, pa na naravo in gibanje ne pozabi, veliko stvari imamo na voljo tudi zdaj v času korone, ki so zastonj in jih ponuja narava.
Želim ti vse dobro in oglasi se še, lp
Bernarda

Ja naš šolški sistem je visoko tolerantnim takim dogajanjem. Pomembno je, da se ne gre za njihovega otroka. Če pa je to sosedov mulc,ki itak nič ne uboga, pa ni nič hudega. Žal, življenje ne pozna nujno in vedno resnice, ter pravice. Otroci, ki bi najbolj potrebovali zaščito, prehitro postanejo ciljna, ranljiva skupina.