Spoštovani,

naj se najprej zahvalim za vaš trud pri odgovarjanju. Zlata vredno.

Moja težava je sledeča. Po urgentni obravnavi in neizmerni želji po samomoru, sedaj obiskujem psihiatra v Mariboru. Pričel sem z zdravilom Mirzaten, se zredil za 20 kg, nato prešel na drugo zdravilo, s še večjimi neželenimi učinki in se vrnil k Mirzatenu, kar jemljem tudi sedaj. Med samo menjavo je bilo veliko poslabšanje počutja, zdaj po dveh mesecih Mirzatena, kakršnega koli izboljšanja ni.

Problem je, da se zavedam, da za trenutno stanje ni kriva le genetska zasnova, ali stil življenja, temveč primarno dogodki iz otroštva. Prav tako sem popolnoma prepričan, da o tem nikoli z nikomer ne bom spregovoril (zlorabe, težke izdaje na družinski ravni, prostitucija od 11. leta dalje, …).

Skladno s tem, kako smiselna je v tem primeru pravzaprav psihiatrična obravnava? O zadevah nisem pripravljen spregovoriti in edina rešitev, ki jo vidim, je sprotno vztrajno reševanje problemov na individualni ravni in najdba zdravila/odmerka, ki bo deloval. Morda je problem tudi, da sem naletel ravno na psihiatra, ki se vztrajno trudi vrtati po preteklosti, in s tem doseže le obraten učinek.

Prosim za vaše mnenje, morebitne predloge ali alternativne rešitve.

V naprej hvala za odgovor in lep pozdrav

Mariborčan30

Pozdravljeni!

Hvala za vaše pohvale!

Takoj, ko sem prebral vaše sporočilo sem pomislil na to, da se zavedate kaj so morebitni vzroki za vaše težave. To je pomemben prvi korak k izboljšanju počutja.

Težko konkretno komentiram glede smiselnosti psihiatrične obravnave. Sem pristaš zdravljenja brez zdravil, vendar, če v nekem trenutku drugače ne gre in človek trpi ter mu zdravila pomagajo, se mi zdi nesmiselno, da bi trpel še naprej. Psihofarmakološka zdravila so bergla, ki lahko pomagajo pri celjenju, vendar je smiselno, da se jih pazljivo in zmerno uporablja. Žal psihiatrična obravnava sloni na predpisovanju zdravil in laičnem pogovoru. Vaš psihiater vam skuša pomagati po svojih močeh, vendar ni strokovnjak psihoterapevt. Vrtanje po vaši preteklosti pa vam seveda povzroči zgolj večje odpore do prihajanja.

Smisel psihoterapije je, da hodite na redna tedenska (po možnosti vsaj 2x tedensko) srečanja, kjer govorite o vsemu kar vam pride na misel. Pomembno je, da se ne cenzurirate, saj s tem prikrajšate zgolj sebe. V tem procesu se odpirajo razne teme, čutenja, spomini, razmišljanja itd. To bi bil moj predlog za vas – redna psihoterapija. Verjamem, da vam bo to odprlo nove možnosti. Brskanje po sebi je tudi naporno, ampak na dolgi rok ima pozitivne učinke.

Vse dobro in lep pozdrav!
Miha Štrukelj