Pozdravljeni,

v zvezi sem 5 let in s partnerjem imava dvojčka (2leti). Ne vem kje začet, ampak odnos med nama za mene sploh ni več odnos.

Ker sem se veliko jokala (zgledalo je kot brez kakšnega razloga), sem si poiskala tudi psihoterapevtsko pomoč. Delam na občutku krivde in prepoznavanju vzorcev iz primarne družine in sprejemanju same sebe oz. gradim ljubeč odnos do sebe.

Nekje pred pol leta sem postala zelo ljubosumna, ker me je prizadelo, da ima še vedno slike svoje bivše obešene na hodniku (prej nisem niti vedela, da je to njegova bivša). Pa me je žalil, da lahko ima njene slike, da to se me ne tiče, da kaj mu težim,… Niso me toliko slike prizadele, kot njegova reakcija. Mesec nazaj ko smo na igrišču srečali to isto bivše dekle, je ni niti pozdravil, mene pa je obtožil, da sem jo jaz priklicala, ker sem ljubosumna na njo (jaz je osebno niti ne poznam) in smo morali igrišče takoj zapustiti. Pa še prepočasi in po napačni poti sem se premikala na igrišču.

Če izpostavim kaj me moti ali me je prizadelo, to vedno vzame kot osebni napad in me začne žaliti, da nimam rada svojih otrok, da sem kriva, da ga otroci ne marajo, da moram povedati, kaj me moti, da sem f*******,… Takrat se po navadi zlomim in začnem jokati. In večkrat izpostavim, da se bom odselila. Partner nato začne naštevati kaj vse je naredil zame. Jaz pa se počutim krivo in se začnem opravičevati. In si govoriti, da saj ni tako slabo. V takih prepirih se sinova vedno držita mene, zdi se mi kot da se bojita očeta.

Po enem izmed takih izbruhov sem mu povedala, da se počutim, kot da sem slabo izbrala očeta svojih otrok. Začel me je napadati, če imam mogoče ljubimca in če se bom k njemu preselila. Da njemu družina pomeni največ, da naj se ljubimec preseli h nam. Ko sem rekla da ne, je začel nabijati da kaj mislim, da bom sama živela. Da si ne predstavlja, da imata otroka samo enega starša. Da zdaj nisva več midva pomembna, ampak otroka.

Kadar sva sproščena je odnos ok. Zdi se mi, da pa se večino časa vrtiva v nekem negativizmu, obsojanja drug drugega kaj kdo dela narobe in kaj vse drugi naredi za drugega. Čeprav sva samo dve osebi, vsaka s svojimi ranami in hrepenenju po sprejetju. Ampak namesto, da bi se spoštovala, sva bolj odvisna drug od drugega.

Zares si želim izstopiti iz tega odnosa vendar zmeraj ostanem le pri besedah. Mislim, da mi psihoterapija pomaga, da sem vedno bolj trdna med zgoraj omenjenimi prepiri. Zanima me kakšen nasvet, kako izstopiti iz takšnega ”nezdravo navezanega” odnosa? In kako biti bolj samozavestna oseba?

Spoštovani mala mala,

boli vas odnos s partnerjem, kjer ni čutiti spoštovanja in razumevanja, pač pa precej psihičnega nasilja s strani partnerja in strahu, žalosti, občutkov krivde in nemoči z vaše. Pomembno bi bilo predelovati domnevno razvojno travmo obeh, kjer je veliko plasti in različnih podlag iz izvornih družin, ki rezultirajo v napetem odnosu med vama. Prizadeti in žalostni ste, in hudo je, da mala otroka doživljata vso to agonijo in se jima zapisujejo v telo podobni vzorci.

Pogumno in spodbudno je, da ste si poiskali psihoterapevtsko pomoč, kjer bi bilo dobro naslavljati tudi te vsebine, ki ste jih opisali. Če menite, da je z vaše strani še kakšna možnost, da bi v zvezi s partnerjem ostali, pod pogojem, da se tudi on odloči in je pripravljen resno delati na sebi in vajinem odnosu, potem je skoraj nujna še partnerska terapija. Lahko pa se tudi partner kadarkoli odloči za svojo individualno, ki bi mu vsekakor zelo koristila. Se bo pa moral odločiti za to on sam, vi lahko delate le na sebi in ugotavljate do kje boste še dopuščali takšno vedenje, za katerega pravilno čutite, da ni odnos, kakršnega si zaslužite. Sicer njegovo kritiziranje, poniževanje, obsojanje, bes in poskušanje obvladovanja položaja z nadzorom nad vami govorijo o njem, vendar je on v polnosti odgovoren za svoj del odnosa, kot ste vi za svojega (postavljanje zase in za otroke, zaščita pred psihičnim nasiljem…), in kjer se pokaže ranjenost obeh.

Če se po pogovoru s partnerjem izkaže, da ni pripravljen karkoli spreminjati pri sebi (in še vedno meni, da je problem le v vas), boste verjetno s pomočjo terapije slej ko prej prišli do točke odločnosti, ko boste lažje naredili korake v smeri razhoda, saj boste vedno bolj spoznavali, da na tak način ne morete in tudi zaradi otrok ne želite živeti. Svetujem vam, da si poiščete čim več podpore, poleg terapevta, ki mu zaupate, (morda starši, stari starši, sorodniki, prijateljice…,) lahko pa si poiščete več informacij tudi s pomočjo vladnih in nevladnih organizacij (Društvo za nenasilno komunikacijo, Ženska svetovalnica, SOS telefon, CSD…), knjig in webinarjev…. Priti do samozavesti, stika s sabo in odločnosti (zdrave jeze, ki ni ne bes in ne potlačena jeza, pač pa mirna odločnost) je kompleksen proces in se ga lahko dosega v dovolj dolgem relacijskem terapevtskem procesu.

Vse dobro vam želim in kar pogumno naprej.

Nasla si tipicnega narciska.

Ne rabiš psihoterapevta tudi družina preteklost nista vzrok za nič. kriv je tip ki si zasluži nekaj “batin” od tvojega novega ljubimca. Seveda napada tebe ker še vedno s prejšnjo seksa. Imaš dve možnosti, da si obesiš prejšnjega na hodnik in da se ga ne tiče in ga zafrkavaš vsak dan do groba, samo tako življenje nič ne velja, druga možnost je, da si najdeš stanovanje in se odseliš. Enostavno. Pospraviš, ne debatiraš razen samo kar se tiče delitve otrok in preživnine ter premoženja in adijo. Adijo, razumeš. Adijo!!! Aja sliko vrži v kanto in sploh seveda ne veš kam je izginila.

Vse kar nas “moti” pri drugih, izhaja iz nas. Se pravi to smo mi,pa naj bo se tako absurdno.

Odlicno,da si zacela delati na sebi! To je najvec kar lahko naredis ti.
V kolikor smo z “normalnimi” partnerji se bodo z nasimi spremembami zaceli spreminjati tudi oni.
(Z normalnimi ne mislim absolutne narcise,nasilneze,pedofile ali druge objestneze, ki so zasli predalec ipd. …) s slednjimi zal nimam izkusenj.

Ne poskusaj mu “pametovati” in govoriti kaj naj naredi,slisi… ker zal ne bo.

Ti mu pokazi kaj je prav.
Na primer ko se razburita,priznaj svoj del strahu… Opravici se in povej kaj bi te veselilo.

Ne vem na primer zaradi slike:
“Ja prav imas,oprosti,res imas vso pravico imeti obeseno katerokoli sliko si zelis. Ampak rada te imam in vesela bi bila,ce bi delil z menoj, zakaj ti je ta slika tako dragocena,ljuba…”

Opazuj njegov odziv.

Ce nic ne skriva ti bo povedal brez nadaljnjega razburjanja,mogoce celo odstranil sliko.

V bistvu za vsako stvar tako dobis najboljsi odziv oz odgovor.
Vsak potencialni napad lahko skreiras v zavestno vodeno vprasanje v dobro vseh.

Daj no ženska, tip ma sliko svoje bivše pa s teboj živi? Kaj ti ni jasno?

Pa zakaj odzunaj ko se srečata niti govorita ne? A si res taka trapa…Spoštuj se pogovori se če se ne spremeni nič, pojdi….Saj zato delajo z nami kar hočejo, če jim to dovolimo….Da je prijatelj z bivšo ok, nekateri so pogosto še poslovno povezani, ampak slika v stanovanju—-godby srečko.

Mam prijateljico, ki jo njen moški varal od vsega začetka, ji lagal, bil neiskren, vse je zvedela in to še kakšno leto po tem, ko je zaključil v vezi z bivšo in se ta butasta ženska trudi ostati z njim v vezi in imeti otroka, ker reva misli, da je zaradi otroka ne bo varal in bo ostal ob njej. Bo ja….nikoli še videno. Ve da je budalo.

Ti pa še večje, ker mu nasedeš, a ste res nesposobne dobit drugega?

Pogovori se z njim povej kaj te muči,sploh slike od bivše,vsak normalen bi odstranil slike,če ne pomaga in je iz dneva v dan isto,pojdi