Pozdravljeni, v družini imamo najstnika, pri katerem smo opazili ogromno znakov adhd (brez hiperaktivnosti) oz. motnjo pozornosti. Simptome kaže že celo življenje, vendar nismo vedeli, da sploh obstaja poimenovanje. Ima tudi probleme v šoli in posledično počasi pada v depresijo.
Kaj zdaj? To je za nas popolnoma novo in ne vemo kako se s tem soočat. poskušali smo si pridobiti nekaj info iz spleta, vendar o adhd ni veliko napisanega. Kupili smo mu prehranske dodatke za boljso koncentracijo. Mislim, da je najstnikom že tako težko v tem obdobju. Kako mu lahko pomagamo (pri učenju, pri lažjem funkcioniranju v življenju)? Na koga se je smiselno obrniti po nasvete? Ali je to ozdravljivo?
Hvala za vaš čas in lep pozdrav

Pozdravljena,

svetujem vam, da se obrnete na Radovan Radetić, nam je zelo pomagal.

Slučajno sem zašla na to stran, sicer je tema že stara, in verjetno ste zdaj že našli pomoč,ampak včasih izkušnje pridejo prav.Moj sin ki zdaj šteje 24 let, je dobil to diagnozo pri devetih letih, rajši ne bi govorila kje smo vse bili,da je dobil dodatno učno pomoč bil pa je tudi na tabletkah , najprej Ritalin nato Concerta do devetega razreda osnovne šole (odnosa v šoli rajši ne bi omenjala), kot vse mame sem se jaz tudi branila zdravil ampak po razalagi naše res zlate psihiatrinje ki mi je edina znala razložiti težavo, se jih nisem več branila,ker so mu res pomagala.Kot nam je zdravnica razložila ta motnja velikokrat mine z nastopom polne pubertete, in res v začetku devetega razreda je to minilo, in je uspešno zaključil srednjo šolo se zaposlil, in je med boljšimi rokometaši.Je pa res da je njemu rokomet ki ga trenira že od malega zelo veliko pomagal.

Pozdravljeni JJE! Imam vprašanje za vas, ker imate pozitivno izkušnjo z jemanjem terapije pri sinu. Ali ga je, v času jemanja terapije Concerta, zelo spremenilo? Kako ste jih dozirali, postopoma ali kar cela tabletka? Imam hči, ki ima izredno močne odklope, na sreču tudi razumevajoče pedagoge in pomoč, kadar je potrebna. Ko smo prvič poizkusili s tableti je dekle postalo kot ‘zombi’, enostabno ni bila ona in smo s terapijo prekinili. Predvidevali smo, da je terapija zanjo premočna in smo prekinili. Obdobje šolanja na domu je bilo zanjo pravi balzam saj si je čas razporejala glede na svoj ritem in svoje potrebe. Sedaj je klasično šolanje nazaj in z njim tudi “težave”. Odločili smo se, da ponovno poskusimo s terapijo, saj je dekle v vmesnem času precej zraslo, se razvilo in okrepilo, prej je bila pravi drobižek. Imate morda kakšen napotek, kaj se je pri vas izkazalo kot dobra praksa ob bok jemana terapije?

Hvala in lep dan!