Lepo prosim za kak nasvet.. stara sem 37 let in sele pred kratkim sem uspela realizirati, da v zivljenju ponavljam vzorce, ki mi pravzaprav skodujejo.
Tisti, ki me poznajo bezno bodo rekli, da sem velik optimist in sanjac, kar se mi zdi, da so neke vrste obrambni mehanizmi, ki na zunaj dajejo videz varnosti, ampak globoko v sebi se pa pocutim osamljeno in prizadeto.
Kot otrok sem bila zmeraj prevec poslusna in sem za vsako ceno ubogala starse, zmeraj sledila vsem njihovim zahtevam saj bi jih v nasprotnem primeru razzalostila ipd.. to je privedlo do tega, da sem oblikovala osebnostno strukturo, ki se nenehno trudi zadovoljiti druge in ob tem dopusca tudi zanicevanje, ki je potem zame spet nov zagon, da se ja se bolj potrudim, da izpolnim vse mogoce za ugajanje, cetudi tudi to potem ni dovolj, saj me to dejansko ze tudi fizicno nacenja.. tega ne pocnem na zavedni ravni, vendar ko se oziram nazaj opazam, da ponavljam zmeraj isti vzorec in ne znam izstopiti iz tega cikla.. ima kdo podobno izkusnjo? Kako priceti spreminjati svoj prizadet notranji svet? Kje sem ga zalomila, da vem kje zaceti s celjenjem ran?

Ah, dolgo sem premišljevala kaj odgovoriti – imam že dolgo podobne/enake/iste težave :/
Zapis bo res za Tolstoja – ta cikel je tako težko prekiniti, ker ni pravila. So vzorci in kopita in primeri, ampak one size fits all ni. Pa tudi traja tako nepojmljivo dolgo da se “re-parent”-aš.
Še enkrat oprosti ker bo dolgo in zakomplicirano v tri PM – bi bolj na kratko, če bi smatrala, da bi se točno tako razumelo (ščep soli v oceanu točno) :)… Ja, še vedno se spopadam…

1) ful se ti splača začeti na “to pa zame ne velja”… Meni osebno ful pomaga če si zapišem na papir (dolga zgodba), lahko pa tudi samo mentalno vajo narediš.
Pomisli na eno interakcijo z drugo osebo, katerokoli tudi, sem stopila iz javnega WC in se skoraj butnila v čistilko. Potem pa objektivno opiši in presodi ali bi enako mnenje veljalo za druge.
Primer:
Šla sem v trgovino in je en sanjal 5min pri zelenjavi in sem čakala, da se ne bi rinila, potem se je pa okoli obrnil, se z nakupovalnim vozičkom zaletel v mojega, sem se jaz opravičila, ker nisem stala bolj ob strani in šla izbirati zelenjavo, ki je bila draga, ampak who priporoča 5/dan, pa ne je strah, da se bom zredila pa bila zanemarjena, pa sem mencala a sem preveč požrešna za zmanjševanje porcij.

No, potem pa si vzemi mini pavzo in še enkrat preberi kot, da ti nekdo drug opisuje… Vpogled vase je zelo težak za izvesti in se popolnoma preveč naokoli meče besedo. Zgornji primer nekaj vsakdanjega, nevezanega na starost (tekom odraslosti) – zdi se mi, da sem nekje zasledila, da si prepričanja o sebi ustvariš tam nekje do 7/10leta (ne bom dala roke v ogenj)… Ni se enostavno premestiti nekaj desetletij nazaj in prepoznati kaj te je zaznamovalo.

Zelo dramatično: kako si boš predstavljal kaj je za 3letnega otroka, da sam počaka 5min v avtu, medtem ko gre mami iskati denarnico v stanovanje. Mi si vsi predstavljamo “5min v avtu, kaka drama” – ja, je drama. Otrok je popolnoma (po svoji logiki) upravičeno lahko v smrtnem strahu; tudi če je 100%, da pride mami nazaj. Že recimo za 14-15 letnike je noro neprijetno čakati v avtu s katerim zaparkiraš nekoga, ker tisti lahko pride nazaj ti pa ne moreš nič narediti (ker ne moreš avta umakniti in parkirati), pa najstnik si lahko odpre vrata, pa pokliče 112/3 ali Wolt, da mu prinese hrano in vodo. 3L otrok ne more sam odpreti vrat avta – zanj čakati 5min v avtu je tako kot če bi tebe en zaklenil v omaro za 5min…
Ni isto. Ni isto za dojenčka po špartansko “daj ga v sobo, se bo že nehal dreti” kot zate – odrasel ekvivalent je biti tetraplegik sam v neznani sobi: to JE smrtni strah.

Ker sem že malo zabredla: napisala si “Kje sem ga zalomila, da vem kje zaceti s celjenjem ran?” … Če bi ti zdele videla eno nasmejano zrihtano (dizajner obleke od frizerja z manikuro zrihtano) žensko, ki se sprehaja z vozičkom in malo sanja, medtem ko njen 3letni otrok objokan teka za njo kot Cankarjeva mati za vozom… Bi si mislila, butast 3L otrok, bi se pa bolj potrudil, pomisli kje si zalomil?
To si si rekla z “Kje sem ga zalomila, da vem kje zaceti s celjenjem ran?“!
Vsak je odgovoren za svoja dejanja – tudi drugi! Če ti en trobi kot nor, da pelji čez rdečo, ti je jasno, da bo policist tebi napisal kazen; tisti 💩 pa bi se zraven smejal, če bi njega (ali njo) ustavili pa jokal kako so drugi krivi in po možnosti še s prstom nate kazal.

Ta vzorec ni samo na medosebnih odnosih – enako delaš npr. Če tebe partner vara si ti zaslužiš, če bi ti njega si spet ti zaslužiš; če bi videla v trgovini eno bedarije za 5€ bi si rekla požreše kaj spet rabiš; če bi ti ti en drug rekel bi prej častila 5€ kot vprašala ziher, da ne bo samo prah nabiralo. Ali da spotoma se za sodelavko prineseš malico (ne plačaš), medtem ko se ne bi upala niti za šilček poprosit….
Primerov morje, kopito vedno enako.

2) od odvajanja “zame ne velja” do sprejemanja, da so eni ljudje 💩.

Vsi si želimo, da zloba ne obstaja, da se najde rešitev, da se da popraviti, da je upanje za boljši jutri – NI.
Eni so žleht, in bodo žleht, če si nesramna nazaj, ali prijazna, ali pomagaš, ali nahajaš – eni so nepopravljivo žleht, in je zelo težko sprejeti, da niso TI.
V eni butasti nadaljevanki je bila pametna poved: Once is an Accident, Twice is a Coincidence, Three Times is a Pattern.
Mi smo naučeni, da je misliti tako greh!
Vsak gleda iz sebe – normalno, ampak ni nam treba zavračati razuma. Ti gledaš iz sebe za sebe, da če ni v nulto (prvič je zlo), potem si ti problem; medtem ko drugim daješ to kar zate ni veljalo – čas in možnost, vsakič znova iz nule.
Primer: redno (dnevno) hodiš v eno restavracijo jesti, kolikokrat bi ti morala prebrati jedilnik z 20imi jedmi, da bi jih znala na pamet naročila brez “teženja” natakarju” za meni? Recimo v enem mesecu bi že kar znala na pamet brez pretirane muje tiste 20 jedi; medtem ko bi za natakarja gledala skozi prste 1leto, kljub temu, da je tam zaposlen, da je plačan, da ve, da cel dan nosi te jedi od kuhinje do mize, ker bi mu dajala možnost popravila, ki ga sebi ne bi dala – sebi bi očitala, da se nisi naučila preden si začela prvi dan. In ja, vsi smo ljudje in vsi imamo različne možnosti in zmožnosti – ampak nekje je meja. Če dva dobita čvek v šoli – en se je cel mesec učil in imel inštrukcije, drugi je šel na žur in prišel zmačkan na test – NI ISTO.
Ni isto ali nekdo povzroči prometno nesrečo, ker je pijan ali utrujen, ni isto če se ti kozarec raztrešči ob steno, ker ga vržeš ali te en odrine in ga spustiš, medtem ko z zadnjico preverjaš gravitacijo.
Če bi ti en rekel, da se je pred enim tednom začel učiti klavir in nič ne zna – ja, ITAK; samo realno gledano koliko časa potrebuješ za sekvenco 63 gibov (en znan odsek, ki mi je prvi padel na pamet)? Da bi veljalo zate, zanj, s sočutjem in sprejemanjem možnosti, da je nekdo 💩 ki joka da je tri ure garal za klavirjem mednarodni ko je tipkal na telefonu.

3) spremeni kar lahko spremeniš, in sprejmi kar ne moreš.

Ponovno morbidni, bolj filmski kot ne primer:
En odvisnik od heroina ukrade starki torbico, da si lahko kupi fix, ker ga že odtegnitev daje, starka pade in si zapestje zlomi – kdo si zasluži sočutje?
Je bolj predstavljiv primer filozofske dileme s tramvajem: voziš tramvaj, ki ga ne moreš ustaviti – če ne narediš nič tramvaj povozi 5 ljudi, če zaviješ (ti) povoziš enega.

Če si people-pleaser ti je zelo enostavno žrtvovati sebe za drugega, ker se ne vidiš kot enakovreden; ko direktno (ne le posredno) izbiraš med dvema drugima je pa drugače. Tam se vidi, da je večina tvojih izbir iz strahu pred nasiljem ali na osnovi kako glasno en joka, tuli in grozi.
Nazaj na izvorni primer: zlomljene kosti ne bolijo, če so imobilizirane (in ne stisnejo živca ali žil), tista gospa bi pač malo padla, en bi ji na hitro dal eno “desko” in zavezal z eno ruto in na daleč bi godrnjala okoli vsebine torbice in umazanega plašča – nič dramatičnega; medtem ko bi se odvisnik zvijal od bolečin, bil zmeden, prestrašen, histeričen – pristno v zelo hudi stiski (se ne bi pretvarjal), pa ga grobo držal kakšen varnostnik … Izgledalo bi resnično grozljivo (in ne bi bilo zlagano – da ne pozabimo točke 2).
Prav je, da imaš sočutje v mejah razuma, in se sočutno omogoči (z davki) pomoč pri odvajanju, verjetno bi ti bilo popolnoma jasno, da ni rešitev, da mu daš 20€ za fix, potem pa čez par ur ponovi vajo.

Podpora in potuho nista isto. Tudi klinični psihopati “razumejo” nagrada/kazen. Nasilneži si privoščijo nasilje zato, ker so naučeni, da lahko, njihove žrtve, pa da se ne smejo braniti. Ne vem, če obstaja človek, ki bi lahko samostojno tako močno sam plaval proti toku, da bi premostil pogojevanje. Najlažje je dati primer na otroku: kako bi lahko smatral 5tko v šoli za nekaj dobrega, če mu vsi hladno ponavljajo, da je treba imeti 5, tako kot treba imeti pospravljeno sobo in umore zobe in spati ob 21h; če pa dobi cvek pa mu babica speče piškote, pa mami tolaži in objema, da bo vse vredu, in se očka z njim uči vsako popoldne, in je učiteljica bolj (sočutno) pozorna nanj med poukom, pa še s prijatelji se je zabaval dan pred testom, medtem ko so se drugi učili in delali domače naloge… Muuuu. Na edini način, da bi bilo slabše za otroka je, da bi bil pretepen za cvek.

Ne vem kdaj in ne vem kako je prišlo do tega, da se pridnosti kaznuje in porednost nagrajuje. Vsakič, ko narobe sočustvuješ, podpiraš zlobo – in to je najhuje sprejeti.
Če divjemu medvedku, ki je luštkan, pa lačen pa zanemarjen daš hrano, obsodiš njega in še tri na odstrel, ogrožaš življenje ljudi, pa še medvedek bo iskal hrano pri ljudeh namesto v gozdu … Boli biti krut, samo kot razumen človek veš kaj sledi.
Pri prvi pomoči za vozniški so te učili – če je več poškodovancev: najprej zavaruješ sebe, ker poškodovan ne pomagaš in dodatno jemlješ pomoč (ker je za NMP en več), potem zavaruješ kraj, da se še kdo drug ne poškoduje, potem pa greš najprej k tistemu, ki je nezavesten in nazadnje k tistemu, ki ti ves ta čas joka in kriči in prosi in baranta, ker če lahko kriči potem diha in si lahko sam pomaga. Ne morem reči, da bi ob prometni na avtocesti ponoči lahko najprej šla postaviti trikotnik medtem ko mi en poškodovanec joka ukleščen v avtu, pa če bi 1000x vedela, da dokler ga gasilci ne izrežejo mu nihče ne more pomagati. To so težke stvari, omenjene, zato, ker je nazorno.

Vsakič, ko pustiš, da se en vrine v vrsto, ga podpiraš pri tem – pa se bo vrnil pred tabo, pa pred vrstnico, pa pred starko, pa mamico z otroškim vozičkom, pa pred trgovino pa za na avtobus, pa pri zdravniku, itd. Ker je vzorec za katerega je nagrajen. Vsaka, ki ne prijavi fizično nasilnega partnerja doprinese k nasilju nad drugimi (naslednjo partnerko, staršem, ostarelim, naključnim itd.)
In ker se sliši kot pretiravanje:
https://novice.svet24.si/clanek/novice/crna-kronika/6033c894eeaf2/kasljal-na-avtobusu-udaril-potnico

Link je do članka od 22.2.21: (razen 5) so vse vedenjski vzorci, katere se je spodbujalo že zelo dolgo. S sočutjem in razumevanjem in potrpljenjem in ta milijon in drugo možnostjo in potuho.
Da ne bo pomote – ne priporočam, da se aktivno bojujejš zoper nedostojnost na račun lastne varnosti : točka 1 v članku je pokazala kaj se zgodi, če nihče drug ni pripravljen nič narediti – vsi imajo telefone, nihče ga ni slikal, nihče ni zagnal cirkusa, ta izmeček bo naslednjič počakal, da so vrata odprta, da neznane ženske pretepa – verjemi, da ima hordo sebi enakih, ki mu ploskajo, da je *** na gobec, ker je širjenje kovida in posredno pobijanje po DSO “človekova pravica” in pravila LPP zanj ne veljajo.

Dobrota iz strahu ni dobrota. Večina ljudi, ki se razjokava, to dela ker ve KAJ si zasluži. Nobena poporodna depresija ni dovolilnica za detomor, nobena zabava za vožnjo pod vplivom, nobeno “izzivanje” za zlomljena rebra.
Odgovornost je na posamezniku samo za lastna dejanja! Prav je, da pomagaš tistemu, ki potrebuje, ne tistemu ki tuli, da hoče! Imaš svobodno voljo, da se odločiš npr. Voziti preko omejitve, ali kaditi, ali seksati brez kondoma – posledice in odgovornost je še vedno na tebi, če lumpaš potem imaš za plačat (npr. Kazen za prehitro vožnjo, sprejeti, da ne moreš prižgati čika v kinu, da si mati samohranilka z gonorejo) in ne predlagati svoje odgovornosti in krivde na druge.
PRAV JE, DA PREZIRAŠ GRDO RAVNANJE, pa, če je nad teboj ali drugem.
En 5letni otrok ne more pobrati iztrebka za odraslim novofundlandecom – kriv je starš, če ni sredi epileptičnega napada ali tetraplegik ali kaj podobnega JE PRAVIČNO mu reči “ej ***, boš za svojim psom pobral!” (Ali boš sprejel rizik nasilja in mu rekel v obraz pa je nekaj drugega – nimaš pa pravice do zadržkov godrnjati drugim “očividcem”, pa bo *** plačal po delih v sosedski).

Najprej bravo, če se je dalo prebrati do tu, in iskreno upam, da tudi če ni pomagalo ali ne bo pomagalo, da je vsaj en drugi vidik s katerim lažje prebrodiš ta “slabe dni”, ko je motivacija na nuli.
Lp