pozdravljeni,

ne morem predelati občutka krivde, zaradi tega ne spim, ne jem, se samo jokam.. bilo je že bolje, a se je čez 2 meseca pononvno ponovilo… Imela sem celo panični napad.. pač naredila sem napako, oz. po mojem mnjenju sem prestopila moje moralne vrednote in zdaj sem kje sem.. v kupu zmede, ki me žre in se ne znam oprostiti, čeprav mi je blo oproščeno s strani drugih. Razmišlajm, da grem do osebne zdravnice, in povem za te težave? Prijatelji mi pravijo, da nič ni takega, da naj se samo je okej, je mimo, za nazaj ne morem spremeniti, itsto mi rpavi partner, za katerega mislim, da sem najbolj prizadela, čerapv mi pravi, naj se neham sekirat.. ampak me tako zelo boli. Ja res je, krivda je neke vrste varovalo da stvari ne ponoviš in opomba, a kaj ko je niti ne znam predelati in se sprijazniti.

Ker nisi napisala kaj se je zgodilo (in ti tudi ni treba)… Ne bom odsvetovala obiska dr. – ti je tvoja osebna odločitev…
Če si tako čustvena okoli tega, lahko “preveriš” ali pretiravaš tako, da si napišeš na list papirja in se sama s seboj “pogovoriš”.
Sliši se butasto, ampak meni zelo pomaga v stiski (pač seveda v mejah) – nekako sem pri pisanju prisiljena povedati tako kot je (kratko, jedrnato, brez solate), istočasno pa “čutim”, kot da se je nekomu drugemu zgodilo, ko preberem (drugače pogledaš na stvar npr. Jaz si že v trgovini “rečem” menda ne rabiš še ene čokolade, kaj boš na toliko solate, tile oreščki so predragi ipd. Da bi meni en rekel to zase, bi gledala zelo drugače in si mislila, “a res delaš sceno za ta evro nakupa?”
Meni pomaga pri objektivnosti in drugemu vidiku…

Primer (ker lahko samo ugibam kaj je bilo):
Kaj se je zgodilo > varala sem > kako? > Šla sem na zabavo, pa veliko spila > ja, in? > Bila sem nesrečna > a zdaj nisi več nesrečna, ti je pomagalo? Si uporabila zaščito? > Ne, ni pomagalo, ja sem > in kaj boš zdaj…
Pač na takšen način… Ni zdaj čarovnija, ampak mi zelo pomaga, ko nujno potrebujem čustva “potlačiti”, da začnem reševati z razumom.
Čustva so naš prvi zaveznik, samo večina vsakdanjih stvari v življenju nasprotuje našim čustvom npr. Raje zapravljaš za 20. Par istih čevljev, namesto, da bi varčeval, pa bi šefa nadrl, pa bi bajto zastavil v kazinoju na ruleti.
Saj bo – prav je, da imaš moralni kompas, samo včasih narediš več škode z njim kot koristi (the road to hell is paved with good intentions…).
Poskusi se na papirju pogovoriti – če ne pomaga pa je tudi samo 15min ob nespečnosti …

Lp in upam, da danes bolje spiš 🙂 ali pa vsaj bolj sprejmeš kar ne moreš spremeniti.

Pozdravljena,

tudi sama sem se borila z občutki krivde, ki so mi povzročali panične napade in zaradi katerih sem zapadla celo v depresijo. Potem pa je prišel dan, ko sem rekla dovolj, saj je bila že depresija dovolj velika kazen, ki mi je vzela ogromno, tudi velik del moje osebnosti in ugotovila, da si noben ne zasluži tega.
Že to, da te preganja občutek krivde je dovolj velik pokazatelj, da si dober človek in si lahko oprostiš.
Pomisli, kaj bi v tem primeru rekla svoji prijateljici, bi ji oprostila? Bodi sama sebi prijateljica.
Vse dobro, L