Ni ravno problem, ker nisem mrzlično obsedena z iskanjem moškega (poleg tega je to sedaj v teh časih itak pogojeno s koronskimi ukrepi), je pa nekaj za razmišljat, morda delite najbolj zabavne ponesrečene bivše, kaj pa vem. So primerni časi za to, da morda lahko kaj pri sebi spremenimo. Če se vam seveda da.

Bi še jaz dvignila roko in kaj povedala.
Vedno sem bila v resnih zvezah, avanture niso zame, ker tistim “kerlcom” kaj hitro nakažem, da naj se prestavijo drugam, a če naredim hiter kronološki prelet, me je: eden prevaral s sodelavko, s katero je potem šel v novo zvezo, drug je bil zapit umetnik, sicer z redno službo, a totalno zapit in pozneje še nekoliko nasilen (kar sem videla šele po kakem letu, jaz pa sem bila še zelo mlada in zaljubljena), drug pa ni hotel oditi od mamice in očeta z mano v najem na svoje, čeprav mi je dve leti in pol polnil glavo z obljubami o selitvi na svoje – a je vedno pred tem še kaj “nujnega”, zaradi česar nisva mogla oditi. Govorimo o moških 30+.

Ko pa ženska, ki je resna, moškim zanimiva, aktivna, razgledana (a na žalost nekaterih ozkoglednih Slovencev, brez diplome!), in skrbna doma, pove, da se ji ni težko prilagoditi partnerju, da zveza zaštarta in vseskozi funkcionira, pa fantki na internetu v podobnih temah hitijo razlagati, da se ve, zakaj se ji nobena zveza ne izide. Po njihovem ne zaradi tega, ker bi bil v moškem problem, pač pa izključno zaradi njene prilagodljivosti! Če je to, da ženska rada vse postori v gospodinjstvu, da potem ni treba moškemu, in se večkrat prilagodi njegovim željam, za žensko minus točka, potem pa ne vem več, kje se je zataknilo v glavah ljudi 21. stoletja. Zveza je prilagajanja, enkrat se eden malo bolj prilagodi drugemu, drugič je kontra. Ključna točka: sklepanje kompromisov. Problem nastane, ko to nekateri začnejo izkoriščati samo sebi v prid.

Opažam, kako vas veliko moških rado duhoviči, da je ženska po 30 naenkrat odpadli material. Če še ni rodila, ji teče neka brezvezna biološka ura, če ima otroka od prej, pa ni več zaželena. Če je samska, pa je zatežena, z glavo v oblakih in očitno nezanimiva preostalim moškim. Ker je obvezno, da je všeč večini moškim, vsaj vašim prijateljem (ko pa ugotovite, da vaš prijatelj osvaja vašo žensko, čeprav ona ne trzne na to, pa kolega ni nič kriv, če že, je partner ljubosumen na žensko, namesto da bi bil razočaran in jezen na “prijatelja”).

Ženske smo že a priori krive za marsikaj, veliko moškim pa takšno razmišljanje ustreza, ker pač olajša proces spopadanja z lastnimi napakami in zakamuflira bistvo vsega – da se vam potem ni treba zazreti vase in razmisliti, kaj pa bi lahko tudi vi naredili drugače, in dokažete sebi, ženski in ostalim, da niste takšni kot večina ostalih.

A bi se že enkrat odločili, kaj bi vi sploh radi? 🙂 Ker so današnje ženske takšnega razmišljanja že pošteno naveličane, zato so tudi kakšne zelo fajn ženske raje same in ne pristanejo na nek povprečen odnos, kjer bo na koncu itak ona potegnila ta kratko. So jih neuspele zveze naučile, da ni vredno iti s 110% v odnos s človekom, ki bo čez čas vračal samo z 10%.
Škoda časa. Škoda živcev. Škoda lepote (ki je tako zelo visoko rangirana lastnost v iskanju popolne).
Pa poglejmo en drug vidik. Meni se zdi dosti bolj bistven vidik pri točki z otroci ta, da če ima ženska otroka z moškim, ki je star 45, bo v času abrahama njegov otrok ravno dodobra presedlal s kahlice na wc. Leto prej gor ali dol. Preden izšolaš otroka do 18. ali nekje 23. leta, bo njegov foter star že skoraj 70. Če ob tem upoštevamo še dejstvo, da moški umirajo hitreje kot ženske (v bližnji okolici poznam vsaj 3 ženske, ki so ovdovele okoli 50. leta), lahko kaj hitro izračunamo življenjski razplet. Je relativno predvidljiv, če dodamo še nekoga, ki ne skrbi zase in pridno nabira kg že pred 40. letom, kadi, pije ipd., torej ima več kot en rizični faktor.
Po takšni logiki in razmišljanju današnjih moških, tako samskih kot poročenih, raje otrok sploh nimam. In po takšni logiki, bi morale ženske biti tiste, ki filtrirajo moške po kriterijih kot je starost. A žal v realnem življenju še veliko 30-40-letnikov ne ve prav dobro, kaj si želijo od odnosa, kaj šele mlajši od 30.
(Seveda tudi ženske, a govorim pač iz svojih izkušenj in opažanj pri bližnjih znancih, ker sem ženska in nimam izkušenj z ženskami)

Naučila sem se, da so moški pač takšni (seveda ne vsi, vsaj upam, in tako sodim po nekaj normalnih parih, kar jih poznam), da si želijo žensko, ki je ni imel še nobeden v radiju 20km naokoli, in ko eno takšno spoznajo, ji prepričljivo govorijo vse tisto, kar se sklada z njenimi nazori in prioritetami. Ko jo enkrat imajo in stvari postanejo resne, jim ta ženska postane kmalu dolgočasna in si zaželijo lokalne k*rbice. Lastna ženska jim postane dolgočasna, ironično KLJUB TEMU, da je v bistvu ona tista, ki večinoma daje pobude za preživljanje prostega časa, in kljub temu, da je v bistvu ON postal vse drugo, kot tisti zabaven mačo iz začetka njunega poznanstva. Torej, on izgubi ves prvotni čar, ona se še dalje trudi za oplemenitev zveze, njemu pa je kar nekako vseeno – mu paše, da sta skupaj, to pa je tudi vse. Trava je bolj zelena tam, kjer jo zalivaš. Lahko greš na tratnico od soseda, ampak če se boš tudi tam nehal truditi, bo tudi tam bolj klavrno.
Po možnosti po dveh letih zveze še pridela zraven 10kg, in – čeprav mene to ne moti tako, da bi ga zaradi tega nehala ljubiti – bi si vsak/a želel, da partner ostaja v kondiciji za zdravje in postavo vsaj do tolikšne mere, do kakršne se je trudil ko te je spoznal. Sorry Rambo, ni kriva ščitnica, ni krivo nič drugo kot samo tvoja lenoba, nažiranje in preveč pijače. Tudi jaz rada spijem kak kozarec ali dva vina ob večerji, tudi zažuram rada kakšen vikend, ma ne vse štiri v mesecu. Včasih sem se toliko prilagajala tem družbam zaradi bivšega, da sem mislila, da ima mesec 6 vikendov. Pa kar skos je imel nekdo rojstni dan, če ne drugo, se napijejo za rojstni dan 2-letnega otroka od kolega, in po treh rundah itak več ne vejo, zakaj tam pijejo, važno samo, da pijejo – pač po sistemu žri in ne sprašuj.

Pa boste rekli, zakaj onemu bivšemu nisem kuhala zdravo, kajne? O, saj sem. In mu je celo ustrezalo po okusu, le porcijsko ne, zato je med obroki, zvečer pri filmu in v službi jedel še vse tisto, kar vodi potem do fat Joeja. In potem je revež mislil, da bo z nekaj trebušnjaki in skleci vsak dan vzel dol 10kg maščobe, ki jih je pridelal v letu dni. Kljub temu, da sva šla skozi temo kurjenja maščob enih stokrat. Nekateri res rabijo liposukcijo – a za možgane. Nisem cinična, samo naveličana sem ljudi, ki imajo vso znanje in sredstva za dosego nekega cilja, le preleni so, da bi to aktivirali – jaz žal nisem kot maščoba kot okoli trebuha, za katero se moraš zelo truditi, da jo izgubiš. Mene se da izgubiti ravno s tem, ko se premalo trudiš. Zmaga zagotovljena!
Zanimivost: ko sem ga spoznala, mi je rekel, da zelo rad športa in da mu je zelo všeč, ker hodiva skupaj tečt. Mislila sem, da sem v sedmih nebesih. Po pol leta sem videla, da je bolj južno, a nisem želela prehitro vreči puške v koruzo. Ko imaš nekoga rad, včasih še ti začneš iskati zanj izgovore, zakaj nekaj ne gre …
Nauk zgodbe – NE IGRAJTE IGRE, KI JE NE MISLITE DOKONČATI. Ali drugače rečeno – ne igrajte igre, kateri niste kos. Ali še bolje – ne igrajte iger sploh! 😉 Bodite to, kar ste, neusmiljeno, od začetka do konca, in prihranite čas in živce vsem v tej verigi. In predvsem bolečino, ko po še eni neuspeli zvezi ugotavljaš, da si ostal skoraj na istem mestu kot po prvi zvezi 10 let nazaj.
Koliko sem stara ni tako pomembno, kot nekaterim mogoče, da izgledam vsaj enih 5 let mlajša – po oceni drugih, ne mene – kar mi sicer ne ustreza, če me kakšna 23-letnica dojema za svojo vrstnico, vse dokler ne pridemo do teme, kaj vse smo že dosegli, dali čez itn., potem me namreč kar hitro relocirajo, in s težavo najdem moškega, ki je – poleg medsebojne emije, predvsem resen glede same zveze, sproščen in ne neka živčna razvalina, kot da dela na borzi v NY, se/me rad nasmeji, in je ZVEST.
Pa to je pravi jackpot najti dandanes! 🙂

Tud jaz sem imela kar nekaj ponesrecenih zvez dokler nisem zacela “iskat” na drugih krajih in v drugacnih krogih…

Se mi zdi da je skoraj vsaka dala skozi enega pijanca, enega nezvestega pa maminega sincka. Tale vzorec je pogostejsi kot si mislimo. In valda vsak mamin sincek zase nikoli ne prizna da to je, on pa res ne. Ti so v Sloveniji ze kot zascitena vrsta.
Najbolj pametno je docela spremenit vzorec starega izbiranja partnerja. Odpikaj taksne druzbe in si najdi novo, veliko jih je v podobni situaciji

Ja, z določenimi stvarmi se strinjam, a pazil bi na lastno aroganco.
Jezik je orožje, bodi pazljiva kako ga uporabljaš, ker se gre za dobrobit drugih in tebe. Mogoče boš na neki točki življenja videla, da to, kar narediš drugemu, posredno narediš sebi.

Vsak ima lastne demone, s katerimi se (mora) sooča(ti), degradacija določene skupine ljudi ne koristi nobenemu, razen arogantni plati sebe. Pazi kateri del osebnosti hraniš.

Lep konec tedna ti želim.

Meni se pa ne zdi prav nič arogantno napisano, prej hudomušno, s kančkom cinizma. Verjamem, da je človek po par propadlih zvezah že naveličan vlagati trud v nekoga,če ne dobi nazaj drugega kot partnerja, ki se je za 100° spremenil od začetne slike..Ni fajn,gre za zavajanje in igranje na to, da se nekdo vate zaljubi,nato pa začeti igrati igro po svoje,namesto v dvoje.
Ker zveza ni nič drugega kot vožnja v isto smer, ne podjeb….

Med0, pozdravljen/a. A veš, kaj je še bolj arogantno? Odnos, ki sem ga sama doživela v zadnji (in še kateri) zvezi. V mojem sporočilu ni bilo nič kaj arogantnega, če že, resnica. In resnica ponavadi boli. 🙂 Če te je zmotil odstavek glede teže bivšega – tudi sama sem imela kakšnih 8 kg preveč v preteklosti, a sem vedela, da je teža poleg estetskega vidika pogojena tudi s konstantnostjo – če si konstanten tudi pri vzdrževanju teže, imaš čustva oz. življenje v večji meri pod nadzorom. Oziroma vsaj delaš na tem. Ženska, če se zredi od nosečnosti, je tudi večini partnerjev manj privlačna, čeprav tega ne priznajo. Kar ni lepo, ker se ni zredila s sedenjem na svoji riti, kot recimo moj bivši, pač pa z nošenjem njihovega otroka! In večkrat slišimo opazke čez ženske, ki še leto ali dve po rojstvu otroka niso izgubile odvečno težo.
Biti ženska je res najlažja stvar na svetu. Kajne? (ja, tukaj pa SE skriva sarkazem, bingo!)

Da partnerji izkoristijo moj večni optimizem, vlaganje v odnos, altruizem v zvezi – je konkretno ta razlog, da očitno že nisem arogantna, ker če bi bila, me noben ne bi upal imeti za norca. Arogantnežev se nima za norca – empatične ljudi se ima. 😉

Autorica hvala.Polepšala si mi večer pred nočno izmeno, kamor zdaj letim. LEpo si pisala.Življensko. LP

[Za avtorico]…in na koncu dneva ste še vedno ženske tiste ki si izberete tipa, ne obratno. Zato pri sebi razčisti zakaj rabiš dve, tri leta da ugotoviš, da je nekdo pijanec ali mamin sinko in umetnik in da z njim ni prihodnosti. Jaz ženske ki me ne zanimajo enostavno spustim skozi filter, ker se mi ne da z njimi zgubljat cajta. Sem star 33 in hodim ven z 10 let mlajšimi in so prav prijetne punce.

Whatsup – saj sem napisala že v prvem sporočilu, zakaj je temu tako, da se ne da takih partnerjev filtrirati, kot ti temu praviš. Še enkrat: veliko ljudi se na začetku spoznavanja v želji, da pridobijo neko osebo, pretvarja. Takšna igra lahko traja tudi prvo leto ali dve v zvezi. Kar je bilo par pijač na mesec prvo leto, je bilo drugo leto pitje vsak vikend in nenehni obiski njegove družbe/ali se je ustavil po službi v petek pri kolegu, in prišel domov šele tri ure kasneje, ko je bilo moje kosilo zanj že hladna večerja.
Pa niti ni bil kasneje samo alkohol problem. Še en kup pomembnih dejavnikov, ki so prispevali k klavrni sliki odnosa in koncu zveze.
Lepo zate, da si vedno z 10 let mlajšimi. Če praviš, da vedno dejtaš toliko mlajše in so tako fine, zakaj pa jih potem menjuješ? No, pa saj me niti ne zanima, verjetno je biti z eno dolgočasno. 🙂
Sicer se tvoj stavek razume tudi, kot da 10 let mlajše prakticiraš že nekaj let, kar bi pomenilo, da si pri 28 imel komaj maturantko. Kot pravim, dosti moških pozno dozori, ali pa sploh nikoli, zato se ujamejo s toliko mlajšimi, ker se srečajo na istem nivoju.
Pa da ne bo pomote, nisem mislila nič slabega. 🙂

Ok, to ne vem, kako je to mogoče da se nekdo pretvarja več let in tega ne opaziš.
Če te to moti pač naslednjič takoj vprašaj tipa a ga pije ali ne?
Meni je npr. takoj jasno katera bejba je razvajena, katera je večna žurerka, keš pička, radodajka, narcisa
in katera je dobra punca, pač vse sorte se najde. Ne pravim da so vse slabe, samo nekatere so pač primerne samo za krajšo zvezo.
Po mojih izkušnjah so ene njahujših take ki so odraščale brez fotra.
Tako jih zdaj že takoj malo po ovinkih vprašam kako se kaj s fotrom razumejo hehehe.
Saj nisem bil vedno s toliko mlajšimi, pred 10 leti sem bil npr. s svojimi sovrstnicami. Danes se mi pa te zdijo kar nekako stare,
pa še pri mlajših se kar priljubljen, saj pravijo da so njihovi sovrstniki totalno otročji in za nikamor (Mislim da sem bil tudi jaz takrat tak).
Zakaj jih menjujem? Ker mi trenutno iskreno ni do resne zveze, si moram še malo oddahnit od prejšnje 🙂

Dobro si se razpisala in povzela neko splošno stanje, ki ga je začutiti marsikje. Se najdem v nekaterih tvojih besedah, sem pa manj izkušena…. pri, še ne, 40ih sem ovdovela. Pokojni mož je bil moj edini, imela sva lep odnos, izguba je bila težka, ampak življenje gre počasi dalje…
Zdaj se pa znajdi, če se uspeš. Aha mama sem, pokvarjena roba… Samo enega sem imela, eh neizkušena. Nikoli ni prav, če je samo en nimaš pojma o pojmu, če jih je preveč je pa spet narobe, koliko je preveč so pa spet žolčne debate. Kakorkoli se obrneš, ni prav.
Zaenkrat malo opazujem okrog sebe, berem forume, se pogovarjam in se sprašujem, kam je šla iskrenost, spoštovanje drugega in sebe, zvestoba, “fair play”, zakaj se je treba nekaj pretvarjati pa igrat. Ali je tako težko povedat kaj želimo/pričakujemo, če se ujamemo v željah, prav, če ne pa pač gremo vsak svojo pot dalje, brez nepotrebnih igric in strtih src… Ja, so mi že rekli, da sem naivna, pa nisem za ta čas… Pa kljub vsemu večna optimistka, čeprav se ta zapis morda bere drugače. Pride tak večer

“Cloe Noa”
Ni res, tako je mnenje nekaterih moovcev, kar pa ne moeni,da je to večinsko mnenje. JE pa res,da zaradi otroka izpade določen krog potencialnih kandidatov za partnerja, to pa vem iz lastnih moških izkušenj. Enostavno nektere to odbije .In to precej. PA ne le zaradi tega, ker bi skrbel za tujega otroka. Tu je še več drugih vzrokov. Npr bojazen,kaj bodo rekli kolegi in starši. Spomnim se mojega primera, če ti lahko povem: Bil sem samski po prvi zblodeli vezi, pa še to le kratki 1 letni. Kolega je takrat že mel punco vsaj4 leta resno redno. Pa srečam v takrat, enem klubu eno hudo lušno dolgolaso rdečelasko vitko in visoko, spomnim se z tetovažo na rami. E zame prelepa, a vseeno še zdaj ne vem, kako mi je uspelo dobiti telefonsko od nje, glede na to da sem katastrofa od zapeljevalca bil vedno hehehe. No in pol to povem,da sem srečal tako žensko , k ipa čpovedala da ma otroka in je samska temu kolegu. PA mi gladko odvrnil,da se on osebno, z žensko z otrokom ne bi pečal, želel bi svojega ,ti pa naredi kakor ti je volja. “…No kakorkoli, na koncu sem itak bil prenizek za njeno kasto in ona ni hotla nič z mano, čeravno se ji jaz verjetno ne bi mogel upreti.:) .Spomnim se tudi zgodbe, ko sem z sodelavcem debatiral,da ima drug sodealvec po hudo dolgih letih le partnerko. da jo našel tako pozno. PA mi odvrne ta sodelavec, ja ima jo ja, a ima “kravo z teletom”. ……….Pa sem utihnil, naredil mi se cmok v grlu in nič več nisem komentiral. Prosim, ne jemlji mojih primerov preresno in ne skrbi, najdejo se udi možki, ki jih to ne bo motilo in tisti si ravno zasluži tovje srce.LE času čas pusti.

Glede na zapisano in na tvoje kriterije nisem jackpot, sem 5+0. Vidim, da ti osebe s kakšnimi 10+ kilami niso dobri. Škoda. Še ti bom javil jeseni, ko mi uspe dat dol kile 🙂
Verjemi pa, da smo ljudje s presežkom kil veliko bolj pozorni in zvesti kot neki izklesani mačoti. Človek, ki lahko dobi vsako bo malo verjetno zvest samo eni. Taki, ki se moramo pa res, res trudit, da žensko osvojimo bomo pa naredili vse, da se bo ob nas počutila kot princeska vendar to še ne pomeni, da se tudi pustimo okoli prsta sukat in izkoriščat.

“JAJO79”
Hvala za odgovor in izkušnje. Ja, saj mi je jasno, da niso/niste vsi taki, kot sem rekla, pride tak večer. To so pač neki stereotipni pogovori, pa predvsem taki brez nekega pametnega zaključka, ker vsak v svojo smer vleče. Samo, ko si po več kot 20ih letih sam, te dohiti realnost tega časa in odnosov in potem opazuješ in se učiš, da te ravno prvi bedak ne naserje…
Bi bilo pa marsikaj lažje, tudi tvoje izkušnje to kažejo, če bi se ljudje znali več ukvarjati s seboj, kot pa soditi drugim. Mnogo preveč nam pomeni tudi mnenje drugih. Pa odločit se vsak pri sebi, kaj želiš, kaj je sprejemljivo in kaj pač ne, pa se tega seveda držat… Konec koncev bi lahko rekli, da tudi samska oseba pri nekih 40-45 letih ni ravno zadetek na lotu ali pač, pa je imela samo smolo. Življenja pišejo zgodbe, vsak ima svojo, bodimo prizanesljivi. Konec koncev telički odrastejo in odidejo, krava je v življenju marsikaj doživela, dosegla in še bo, tisti bik bo pa, s svojo ozkoglednostjo, še vedno bik… Aha, pa večino napisanega se brez težav prenese na oba spola, da se razumemo.

“CHLOE NOA”itak ,vse kar mi tu pišemo, bil tle na mon-u prežvečeno po 100x. PA la če bilo tok krat, lahk še enkrat kajne. Premlevam teorijjo nekih članov tle gor, da ti ne valjajo, oni ne vlajajo. Mah ja vsak ma neke slabe lastnosti od nas, neke kufre ki jih šlepa sabo, najsi bo v teh kufrih to ali ono. Otroci, tragedije, slabi spomini prejšnjih zvez, travm otroštva…Pač, ko partner te spozna, pač mora sprejeti tudi to s sabo. Torej jaz nimam otrok, a imam verjemi neke kufre. In ja, ene ravno ti kufri odvrnejo, čeravno je oseba ok, in ne dopusti,da se mu le ta oseba predstavila. No, temu pa jaz pravim usoda. Usojeno je bilo,da se pač ta dva ne srečata.
Ne in niso ti dve zgodbi edini, ki jih poznam in jih napisal. Še bi se dalo naštevati zgodbe in razbite družine take ovakve okoli mene. In popolnoma vsaka je mal drugačna. Bi rekel UNIKATNA.

Taki, ki jih bolj skrbi tuje mnenje kot lastna sreča in zadovoljstvo, naj pač izbirajo po teh svojih merilih, tako ali tako bi bili zagrenjeni, če bi kljub vsemu pristali na kravo s teletom, in to bi bilo predvsem zanjo in za tele katastrofalno. Naj torej sanjajo dalje, da jih nekje čaka mlada, lepa, samska, po možnosti še devica, vendar profesionalka v postelji, in seveda odlična kuharica. Včasih imam občutek, da si predvsem moški zaradi teh internetnih portalov domišljajo, da lahko izbirajo žensko kot v katalogu in da imajo vedno možnost prebrati na bolje … resnica je seveda veliko bolj kruta. Ja, dokler so razmeroma mladi, lasati, vitki, finančno preskrbljeni, je razpon tistih, ki so jim zanimivi, kar velik (čeprav če vprašaš mojo hčer študentko, deset let starejše izbirajo le tiste s hudimi daddy issues, od njenih prijateljic nobena nima bistveno starejšega fanta, mogoče leto ali dve, v glavnem hodijo/živijo/so poročene z vrstniki). A proti 40 se to lahko precej kruto zasuče – vidim pri partnerjevih samskih kolegih, nobena jim ni dovolj dobra, oni pa … no ja, bom rekla, eno žalostno povprečje, nobeni samski prijateljici jih ne bi predstavila.
Pa če pogledaš potem resnične ljudi in dejanske pare, ne leta, ne zunanjost, ne kile niso ovira, da ljudje ne bi bili srečni drug z drugim. Za prijetno bližino je nujno vse kaj drugega.

Mimogrede, moja prijateljica vdova brez otrok je imela pa obraten problem – ko je lovila recimo temu zadnji vlak za nosečnost, so bili tipi zelo oprezni, ker so pričakovali, da bo navalila za otroka … vidiš, nikoli ni vsem čisto prav. Potem je pa le spoznala super moškega, boljšega skoraj ne bi mogla.

Se strinjam z obema. In ja, 100x prežvečeno, pa še kar bi lahko razpravljali.
Zato pa pravim… življenje piše zgodbe, takšne in drugačne. Iskrenost do sebe in drugega je najmanj kar si vsak zasluži, pa je že to za marsikoga znanstvena fantastika, kaj šele samokritika in zavedanje svoje prtljage. Ampak večinoma se vse uredi, tako ali drugače. Imejmo se radi, sebe in druge

Dejansko so mi bližnji/prijatelji do .zdaj kdaj kdo rekel, da imam prenizke kriterije.
Kar se tiče kil, ponavljam že tretjič 🙂 Nikoli nisem imela izklesanega z pod 12% maščobnega deleža, tudi me ne privlačijo nujno takšni. Če ima moški malo trebuha, mi je lahko tudi privlačno 🙂 Ja, res. Karakter oz. karizma me prepričata. Moj zadnji, ko sem ga spoznala, je vse to imel, potem pa se v roku dveh let resnično zapustil. To pa ME moti, in mislim da se zaradi tega ne nameravam nikomur opravičevati. Če bi se jaz tako zapustila, mu tudi ne bi bilo všeč. Še vedno mi je bil všeč, a ko sem gledala kako izgleda kot moški, katerega je nekoč zasmehoval – s pivskim velikim vampom, jedel vse, kar mu je prišlo pod roke, pil gazirano in mi govoril da spije dosti vode itd itd. – vsak bi se naveličal. Pa še želela sem, da skupaj vzameva kakšno kg dol in mu bom pomagala pri tem.
Tudi na zdravju se mu je začelo poznati, a ne bom šla v detajle. Noben mi ne bo rekel, da je imeti 10-15kg več od ustrezne teže za svojo višino, zdravo in nekaj, kar bi morali tolerirati. Kile samo še rastejo, in samo težje je iti nazaj na prejšnjo težo. A vsi močnejši in debeli so pa avtomatično dobre osebe, postavni pa plitki v glavi? Stereotipi na najvišjem nivoju! 🙂
Če sem čisto iskrena – od vseh znank, sodelavk in sorodnic, je še večina debelih bila izredno zagrenjena in posledično zlobna do tistih, ki smo normalne teže. Oziroma, žaliti nekoga da je posušen (sama treniram, nisem suha prekla – pa tudi če bi bla, kaj to briga nekoga takega, ki ima s sabo največ dela?), ni žalitev, povedati debelemu, da je z vidika zdravja to NI ok, pa je žalitev, kajne?
Dvojni standardi.
Ko sem imela sama nekoč premalo kg, me je pustil takratni partner, s katerim sva bila že tudi zaročena. Pa sem bila daleč od anoreksije, kakšni dve kili premalo sem imela in nisem imela izoblikovane postave, ker takrat še nisem trenirala ničesar. Stres pač, a pustimo to.

Tisti, ki me je spraševal kako da nisem opazila, da je pivec. Izgleda še nisi imel resne zveze, da bi videl kako se stvari lahko spreminjajo z leti … Ko sem ga spoznala, je bil družaben in pivec ob priložnostih – kot 90% mladih v 30ih. Nič izstopajočega. V nekem obdobju je iz uporništva do mene ali česarkoli že, začel hodit do kolegov vsak petek, soboto in včasih še med tednom po službi na par piv. To se je stopnjevalo do tega, da tako več ni šlo naprej. Nič nisva počela skupaj, ker je cel vikend spal ali pa delal nekaj doma. Tako da … ne hvala. Tudi jaz nisem noben model, a skrbim zase. Če s partnerjem – bodočim, spijeva kakšen pir ali flašo vina ob večerji enkrat tedensko, in kakšen hamburger kdaj pa kdaj, ni panike! A pomembno je imeti v glavi, da je to občasno in ne postane navada. Navada pripelje do tega, da tako jemo vsak dan, pa en čips zvečer, pa sladoled po kosilu, pa pecivo od staršev in tet, itd. itd. ‘In nič športa. Rezultat je jasen. Če so v družini že debeli in s srčnimi problemi – kaj ti to pove? Vsakemu človeku z glavo bi moralo povedati DOVOLJ.

“Whereisnemo”, lepo si to povedala. Dodati pa sploh nimam kaj. Moje mišlenje kolikor sebe vidim, do tega privede zgolj ,dolgočasje in rutina v razmerjih. In ko se partnerji zamenjajo, se ljudje spet malo vsaj za nekaj časa porihtajo-vzamejo sebi. In izvleček temu? Velikokrat je menjava partnerjev pozitiven učinek. ŽAl a tako je očitno. Nekateri popolnoma ponovno zaživijo. No žal se pa ob razvezi nekateri več nikoli ne pobere, in potone. Nikakor si ne morem nič, da ko grem na pokopališču mimo groba mlade punce, ki se zaradi razhoda v rani mladosti obesila. TEga ne morem prebaviti. Punca pa taka, da v enem večeru dobila drugega, če bi hotela. Zgodba se mi je preveč zarezala v srce. HVALABOGU, da nisem v tej zgodbi glavni akter. To breme ne vem, kako bi jaz nosil z sabo vso življenje. Požrlo bi me, kot če bi spil kislino.

In kot dodatek gornjemu postu mojem: Kroži tudi pri tej zgodbi to, da je fanta, ki je to punco, ki je storila samomor k dejanju nagovarjala mati, naj jo pusti, da kao si boljšo zasluži in da je “kmečke sorte”, ker so doma imeli pač kmečko delo. Redno se vtikala v njiju in celo stikala po njunih rečeh v njunih sobah. Očitno sta živela pri njem. To pa da je tega vsega sposobna, pa ljudskim govoricam verjamem. Delal sem z to babo nekoč. NEka delavka je mela vrečko na mizi, pa je pred vsemi v vrečko porinila nos in kopala, kaj je ta prinesla zraven in se nasmihala. Je pa enkrat izpadla pred vsemi popolno budalo. Bila je neka reklama in kao nagradna igra. Z neko anketo -reklamo je zraven prišel tudi ključ. Bilo je kao možno dobiti Mercedesa. No ta ženska pa to pošto našla in priletela vsa vroča na šiht in babam razlagala, da je bila izžrebana,da je dobila Mercedes. VSi pa se ji pol smejali. Še njenega moža bilo sram, ki tut tam delal z njo. Sori, če sem bil predolg. Hotel sem samo povedati s tema postoma to, da nišče na planetu ni vreden,da si zanj vzamemo življenje. NAjvečja vrednota ni on, ampak mi sami!.LP