Pozdrav,

koncujem studij zahtevne in priznane smeri, medtem ko ima fant zakljuceno gimnazijo. Od mene je starejsi 5 let, vendar ne zeli oz. se noce vpisati na faks. Vem, da ni izobrazba vse, vendar sama nisem pomirjena z mislijo, da ne zeli nobene izobrazbe. Moje prijateljice in prijatelji ter njihovi partnerji, vsi obiskujejo oz. so obiskovali ali zakljucili fakulteto. V druzini imajo prav tako vsi visoke izobrazbe in posredno tudi oni pritiskajo name glede njegove izobrazbe. Zavedam se, da se to morda slisi povrsinsko, vendar sem si ta standard postavila ze mnogo let nazaj, zato se sedaj izjemno tezko soocam s tem, ceprav se z fantom odlicno razumeva.
Hvala za odgovor.

Spoštovani Ula10,

sicer ne zastavljate konkretnega vprašanja, pač pa je čutiti, da vas skrbi in morda jezi partnerjevo vztrajanje, da bo ostal pri srednješolski izobrazbi. Ne vem kaj reče zakaj ne, ali se mu ne da toliko potruditi in narediti nekaj več iz sebe, zakaj v tem ne vidi smisla, kako je zadovoljen s službo in plačo oz. s svojim finančnim statusom, kakšne hobije, cilje in ambicije v življenju ima, kakšne zglede ima v svoji družini, morebitne slabe izkušnje glede šolanja itd. Vi ste iz svoje družine in okolja dobili izkušnjo, da je pomembno imeti visoko izobrazbo, za kar ste se sami potrudili in vam verjamem, da težko sestopate od svojih predstav in da vam verjetno ne bo nikoli povsem vseeno. Morda ga boste sčasoma začeli prezirati, če sam ne bi naredil najboljšega iz samega sebe in poskrbel za svoje dostojanstvo. Res ima partner pravico narediti s svojo izobrazbo in svojim življenjem po svoje, res pa je tudi, da smete tudi vi jasno izraziti svoje želje in pričakovanja in tudi to, da vam ostaja neko razočaranje, skrb in morda strah kako se bodo s tem sprijaznili vaši starši. Razlika v izobrazbi ne pomeni nujno tudi boljše plače, možnosti napredovanja, nekega statusa, širine pogledov ali višji nivo intelektualnega funkcioniranja, res pa je, da je človek, ki je šel skozi proces študija verjetno malce drugačen.

Pišete, da se s partnerjem razumeta dobro oz. celo odlično, kar me veseli. Ne želim vam česarkoli razvrednotiti, vendar ne vem kaj vse s tem mislite in kaj opazujete in ocenjujete. Sama bi vam svetovala, da se skušata čim več pogovarjati, opisovati svoje doživljanje in pričakovanja, opazovati kaj je in česa ni pripravljen narediti ter skušata morda vsaj nekaj časa živeti skupaj sama, če je le mogoče. Takrat se šele realno pokaže kakšen je odnos. Vse dobro vam želim.

Ste pa srečnica da vas ne moti to, da partner ni izobražen. Mene je pri vsakem ki ni imel končanega študija nekaj odbilo – če ne drugega kaka pripomba na moj račun s katero je pokazal svojo omejenost.

Mislim, da formalna izobrazba ni pomembna, če se sicer lepo razumeta in dopolnjujeta! Nehaj komplicirati s to izobrazbo. Ta je ne bo imel nikoli! Sprijazni se in osredotoči na pozitivne stvari, zagotovo jih ima, če ga imaš rada.

Ne slepite se (in nas), da se s fantom odlično razumeta. Če dejansko bi se, tega dopisa ne bi bilo.

Stereotip je, da se ženske poročajo NAVZGOR. Ste stereotipna ženska?

Kar ni nobena razlika od trofejne žene, samo obrnjeno po spolu. V obeh primerih gre za podaljšek lastne reprezentativnosti.

Fant mora torej predstavljati vašo “uspešnost” v vseh pogledih.

Kar je v sodobnih časih hitrih sprememb popoln absurd. Računalništvo, infromacijske tehnologije, ko so se zgodile – ni bilo nikakršnih univerzitetnih programov o tem. In tudi, ko so se pojavile so zaostajale za dejanskim dogajanjem.
So milijarderji, ki nimajo univerzitetne izobrazbe (pravzaprav večina tehnoloških mogulov), če pogledamo drug vidik zahodnega “uspeha”.

In še bistveno: Je edini uspeh titula, gmotno nagrebena sredstva?

Ali je uspeh kvalitetno partnerstvo, kjer dejansko obvelja izredno težko dosegljiv normativ Simone de Beauvoire (ki ga niti sama ni “dosegla”):
AVTENTIČNA LJUBEZEN JE RECIPROČNO PREPOZNAVANJE DVEH SVOBOD.
Le Deuxième Sexe (1949)