Na razpotju, v dilemi
Pozdravljeni sotrpini!
Glede na vse kar sem prebral, se mi zdi noro, da sem sploh tako neumen, da pišem s tovrstno dilemo na grbi. Razumu je že dolgo vse jasno, srce pa kar ne more izpustiti.
Naj povem, da sem vdovec po 32 letih zveze, od tega 28 let v zakonu, zato vem kako je videti približno normalen odnos. Vem, da nihče od nas tukaj ni brez napak, da tudi mi kdaj prispevamo probleme ampak mislim, da znamo ločiti med “normalnim sranjem” in patologijo, ki jo bolan človek prinese v odnos. Najhuje pa je, da sčasoma to pričneš jemati kot “normalno”, se prilagajaš tako, da hodiš po prstih, ne izpostavljaš svojih problemov, ker dobiš nazaj atomski napad in ti je potem še huje, posledično ne spiš, ker te kadarkoli znova prizadene, stiska te, ko greš iz službe domov itd…
V svoji naivnosti in delni nagnjenosti k soodvisnemu odnosu sem pred 5 leti začel odnos z žensko, ki je imela na prvi pogled krasne lastnosti in je kljub 11 letom razlike bila zelo zainteresirana zame. V svoji želji po resnem odnosu, za kar je trdila, da je tudi njej cilj, sem ignoriral prve opozorilne znake ob katerih bi “zdrav” človek preprosto odšel. Na začetku se je to najbolj kazalo skozi iracionalne, paranoične obtožbe in pripisovanja absurdnih motivov (npr. v njej je sprožilo totalen paranoično-agresiven izpad to, da sem jo vprašal ali se bova šla kopat v toplice, kot sva se dogovarjala ali pa kaj misli o tem, da jaz na morju zjutraj ne spim dolgo in grem rad na sprehod ob obali). To je samo za nedolžno ilustracijo, sicer pa je vse polno dvojnih meril (enači razbit kozarec z razbitim avtom; mene pribija na križ zaradi stvari, ki jih sama počne dosti bolj), nikoli ni nič kriva ali pa sem si sam kriv za vsa njena slaba početja, zagovarja svojo neiskrenost (sam si si kriv, ker nisi bil sposoben prenesti resnice), nobenega sočutja, izbruhi jeze za vsako malenkost, vedno je črno-belo (črno seveda na moji strani), nikoli ne naredim nič prav četudi hodim po prstih okrog nje, zanjo sem včasih mucek, že naslednji hip pa sovražnik številka ena, vedno znova se fizično in čustveno odmika od mene za vsako mojo (od nje doživeto, ne nujno resnično) napako itd… Velikokrat sem ji rekel, da me drži na blizu zato, da me lahko klofuta. Vse moje resnične ali namišljene napake ostajajo v njej kot zamere, ki jih vedno znova v prepiru dobim nazaj. Nikoli katarze ob nobeni stvari. Do sedaj sem jaz bil tisti, ki sem 4-5 x prekinil, pa sva vedno znova prišla nazaj.
Na splošno pa je navzven zelo funkcionalna ženska z normalno službo, ki je nihče, ki ji ni dovolj blizu, ne bi pogruntal, da lahko tako grozljivo funkcionira v odnosu.
Hodila sva tudi na partnersko terapijo in ko sem na individualni opozoril terapevtko, da sumim na MOM, je žal samo odmahnila z roko.
Na koncu je na novoletno jutro spet počilo zaradi preprostega nesporazuma (vsak je pozabil preveriti pri drugem načrt za prihodnji dan) a je seveda spet padlo po meni VSE in je odšla z absurdnim vpitjem o tem, da venomer nekaj lažem in prikrivam (na tem mestu ne bom opisoval kaj je ona meni v preteklosti lagala, jaz njej nisem nikoli) in je odšla. Ob tem so se mi končno odprle oči zato sem šel po dostopnih virih in svojih zapiskih v dnevniku vse še enkrat preverit in zdaj si ne morem več lagati. Zaradi moje zatravmiranosti od tega toksičnega odnosa sem šel (že pred novim letom) celo k (drugemu) terapevtu in po tem zadnjem dogodku mi je potrdil sum, da sem najbrž kar prav diagnosticiral vir težav.
Kadar sem te dni v dobri koži, jemljem to zadnjo izkušnjo kot darilo, da se končno prebudim, odločim, zberem pogum in zaključim ta odnos. A kot veste ni nikoli samo slabo – zna biti tudi prijazna, zabavna, delovna, ustvarjalna itd. Še vedno me mika, da bi ji dal možnost, da na (individualni) terapiji te svoje anomalije popravi in jaz bi ji med tem zvesto stal ob strani in upal, da bo kaj zaleglo. Sploh mi ni treba razlagat, kaj bi jaz svetoval drugemu na osnovi takega opisa izkušenj.
Zdaj je predlagala, da bi šla spet na partnersko terapijo ampak v tem jaz ne vidim več nobenega smisla saj je osnovni problem to, kaj v partnerstvo pride. Sprašujem se, kot je že bilo govora, ali pristati na to, da se stvar pri njej skozi individualno terapijo počasi popravijo in posledično s tem tudi odnos, ali je bolje, da kljub mojim letom (grem proti 60, sicer vitalen in v vseh pogledih samozadosten) ostanem s perspektivo, da bom mogoče vedno sam.
Lep pozdrav
R
Spoštovani,
Težko si je ustvariti celotno sliko po vsem opisanem. Kljub temu bom napisala svoje mnenje, ki izhaja iz mojih dolgoletnih izkušenj. Ni pa nujno, da bo tudi za vas ustrezno. Moje mnenje je (oz. celo prepričanje je!), da ni nujno, da boste pri 60-tih letih ostali sami. Zagotovo pa boste ostali sami, če boste vztrajali v tako pogubnem odnosu, kot ga opisujete. Če opisano vse drži, to kaže, da gre lahko za ravnanje osebe, ki se ga žal ne da rešiti z nobeno terapijo.
Lahko sicer gresta skupaj na partnersko terapijo. Žal pa je v Sloveniji zelo malo terapevtov, ki se na zadeve v zvezi z osebnostnimi motnjami dejansko spoznajo. Pri terapevtih, ki ne poznajo problematike MOM (in teh je pri nas žal veliko!) lahko zapravite leta in to popolnoma v prazno. V kolikor vam uspe najti res ustreznega terapevta (seznam je naveden tudi na tem forumu za nazaj!), vam bo ta lahko pomagal, da boste odnos vsaj lažje razrešili. Razumem vas, da bi radi prišli resnici do dna. Ustrezen terapevt vam lahko pomaga odstreti dvome, s katerimi se kot človek trenutno spopadate. Vse dobro vam želim. Lp Odmev
Spoštovani Odmev!
O, kako zelo dobro Vas razumem in vem, kaj doživljate. Konec meseca novembra (se mi zdi) sem slučajno gledala oddajo Zvezdane Mlakar in njen pogovor z Loti Palmer. V očeh avtorice knjige V opoju narcisa sem videla sebe. Spoznala sem, da je moj mož narcis, prepoznaven po vseh priročnikih, jaz pa idealni soodvisnik. V trenutku sem dobila odgovor, ki sem ga iskala 20 let…
Kot piše Loti v svoji knjigi, na poti resničnega reza potrebujemo različne opore. Sama sem iskreno hvaležna mojim resničnim podpornikom, ki so me usmerjali, da sem v manj kot mesec dni dosegla podpis Sporazumne predloga o sporazumni razvezi, Sporazumno delitev premoženja, zapisanem pri notarju in Sporazumni dogovor glede skrbništva nad otrokoma. Ni bilo lahko!:.. Na trenutke se mi je zdelo, da bom počila od bolečine. Vsak dan znova, v istem dnevu grožnje vseh vrst, pa opravičilo, pa spet pljuvanje, zmerjanje, naščuval je lastnega otroka proti meni, si sistematično pridobival okolico. Hkrati pa od mene zahteval, da bi šla na partnersko terapijo, ker češ, jaz sem bila tista, ki nisem ničesar naredila za najin zakon, da bi uspel.
Ja, nisem pristala na terapijo. Ker SEM bila edino jaz tista, ki sem se trudila, a žal do sedaj nisem sprevidela, da sem od samega začetka krenila na napačno pot. Samo razvezo sem želela.
Trenutno je hudo, a hkrati bolj mirno. Nekaj dni ga ni z nami pod isto streho. Utrujena sem fizično, brez službe, z dvema otrokoma, a s pozitivnim pogledom, z zaupanjem in trdnim prepričanjem, da bom uspela. Ja, želim se spremeniti, na bolje! Želim dihati s čistimi pljuči.
Odmev, tudi jaz nisem več mlada, a se čisto nič ne bojim, da bom na stara leta sama. Je to pomembno? Sem človek odnosov, vendar odnos pod vsako ceno? Kot pravi Loti, ovce i novce ne gredo skupaj… V življenju se moramo odločiti, kaj si resnično želimo.
Želim Vam srčnosti, zaupanje vase!
Se opravičujem, sem se zmotila v naslovitvi prejemnika…
Odisej 123… Kot rečeno, nisem pristala na partnersko terapijo pod nobenim pogojem, sem pa poiskala psihoterapevtsko pomoč zase in za mlajšega sina (starejši je trenutno pod vplivom očeta in mene krivi za vse). Hkrati se še kako zavedam, da moram rešiti sebe! Ko bom jaz dobro, bosta dobro moja otroka.
Sama z majhnimi, a vztrajnimi koraki hodim proti Svetlobi! Splača se, pogum Vam želim! Lp!
“Nov začetek”, pozdravljena!
Nič hudega, če ste se malo zmotila v naslovu prejemnika – Odisej123. Napisala ste zelo pomemben podatek, ki lahko koristi vsakomur, ki je v podobnih dilemah, kot je na primer Odisej 123: to je, da naj si prebere knjigo Loti Palmer “V opoju narcisa” in si tudi ogleda za nazaj pogovorno oddajo Zvezdane mlakar z Loti Palmer, avtorico te knjige.
Vam “nov začetek” pa iskreno čestitam za pogum in želim mnogo sreče in zdravilne svetlobe na novi življenjski poti. Vse dobro vam želim, lp Odmev
Prebral sem misel nekoga, ki je bil na psihoterapiji zaradi MOM žene in je vprašal: “Ali je moja žena nora?” in terapevt je odgovoril: “Ne, ni, bo pa naredila vse v družini nore.”
Odkril sem čudovito knjigo: “Stop Caretaking the Borderline or Narcissist; How to End the Drama and Get on with Life” od Margalis Fjelstad. Kaj bi dal, da bi mi nekdo pokazal to knjigo pred leti – ko jo bereš se neštetokrat najdeš v situacijah, ki jih tako dobro poznaš, pa ti nihče ne bo mogel verjeti. Lahko si mislite, kolikokrat sem dobil že ob omembi problemov od ljudi čuden pogled “Eh, ne, saj je tako fajna ženska”. Ja, peljite si jo domov za en mesec, pa pridite povedat. 😉
Knjigo zelo priporočam vsakomur, ki je še v dvomih ali ima doma primerek z MOM/NOM ali ne.
Pozdravljen, Odisej 123!
Pred kratkim, ko je bila v hiši prava drama (ker sem se hotela ločiti), sem se potožila Loti. Rekla sem ji, “ja, kdo sploh pa bi mi verjel, kaj vsa ta leta doživljam?”.(Pred kratkim je namreč tudi na CSD omrežil socialno delavko, da sem jaz izpadla slaba mama, on pa skrben oče.) Pa mi je odvrnila: “Veliko ljudi bi ti verjelo, ki doživljajo podobno. Žal jih je preveč.”
Torej, razumsko predelujete. Le tako naprej! Lep dan želim!
Po veliko izkušnjah z MOM (tudi večletno partnerico z MOM), poznam vse te simptome, ki jih opisuješ.
V resnici sploh ni pomembno ali ima MOM ali ne (sam sem skoraj 100%, da ima) sigurno pa njeno vedenje ni normalno.
Glede na tvoja leta in leta partnerke ti lahko rečem leto, odidi iz tega odnosa še danes, ne čakaj niti minute.
MOMovci in potrebujejo 8-16 intenzivne večkrat tedenske terapije, da popravijo svoje vedenje, pa še to ni zagotovilo, da se bodo spremenili.
Škoda časa in tvojih živcev vztrajat v takšni vezi. Če pa si pripravljen sprejeti vso črnino te os. motnje vate, na koncu se bo še tebi zdelo, da se ti meša, pa kar.
V Sloveniji pa skorajda ni strokovnjakov za MOM, tako da…
Morda kot spodbuda sotrpinom sledeč zapis.
Končno sem se iztrgal temu, čeprav je bilo zelo težko in boleče. Kar je meni pomagalo prestopiti Rubikon je bil popoln čustveni hlad z njene strani in zahteva samo po lastnem zadoščenju ob dejstvu, da je želela hoditi na terapijo (na kateri bi najbrž naj popravili mene).
Ko se je enkrat tudi v srcu zlomilo upanje, da je lahko bolje in je ugasnil še zadnji žarek ljubezni, je šlo lažje. Ko vidiš mrtev, prazen pogled človeka, ki bi bil s teboj v odnosu, pa ga zanima samo njegov del pravic, umre upanje. Pravijo, da obstaja omejeno število kolikokrat lahko brcneš psa, preden bo nehal prihajati nazaj. Jaz sem odšel, njej pa se je še enkrat (kot piše v literaturi) potrdilo, da se ne more zanesti na nikogar. Nimam slabe vesti, saj sem investiral pet let v to. Zdaj je čas za lizanje lastnih ran.
Vsem v taki situaciji bi predlagal, da je treba stisniti zobe, ker res zelo boli, a potem bo bolje, ne takoj, a sčasoma bo. Nihče ne more reševati utapljajočega, ki je močnejši od njega brez, da še tebe potegne s seboj.
Veliko sreče in odločnosti
Odisej
Imam recimo kolega – nisva ravno prijatelja – ki ima mamo z NOM. Ko mi je začel razlagati in sem rekla, da vem, kaj je to, sem na njegovem obrazu prebrala nepopisno olajšanje, ker mi je lahko pripovedoval o tem, ne da bi jaz na vsaka dva stavka rekla Nemogoče, A si prepričan, To pa komaj verjamem … Celo mladost so ga prepričevali, da pa res ne more biti tako grozno, da če bi bila mama res taka, bi se oče že zdavnaj ločil, pa saj je taka prijazna gospa.
Prijateljica ima sestro z MOM. To je res noro, kakšni mojstri dvojnega obraza so to. In če so sposobni za nepomembno javnost igrati take umirjene, prijazne, mile ljudi, kako to, da se niso sposobni brzdati doma, med svojimi najbližjimi? Zakaj znajo igrati, dokler partnerja ne dobijo v paco? Se pravi, da bi lahko kontrolirali svoje vedenje, pa ga nočejo, ker jim ga ni treba, raje poiščejo novo voljno žrtev.
Tudi če nomovec ali momovec uvidi, kakšen problem ima, in se ga trudi omiliti, je to še vedno 75-odstotni pekel. Meni se to zdi zelo slab deal, še sploh, ker je ena od njihovih pomembnih lastnosti, da stisnejo rep med noge, ko je treba komu pomagati.
