Mama narcis
Pozdravljeni,
sem 20-letno dekle. V korona času sem se posvetila vedenju matere, ki me muči že od prb. 5-6leta dalje, saj sem ugotovila da tako več ne gre naprej. Živimo na kmetiji, skupaj s starimi starši (očetovimi starši), vendar pa se moja mati ni nikoli preveč dobro razumela z njimi, saj naj bi se iz nje norčevali, jo zasmehovali, grdo ravnali z njo (na psihološki ravni), zato sem že kot otrok poslušala veliko kregov med očetom in mamo. Tudi moja mama je kar nekajkrat grdo govorila o očetu pred menoj, čeprav sem bila otrok (v spominu mi je ostala noč, ko je prišla jokat k meni kako ona trpi ker se oče ne želi odseliti in kako jo stari starši ne marajo, ona pa se tako prizadeva, itd. (jaz sem bila stara okoli 8 let)). Sama sem ji sprva verjela da je vse to res, vendar pa sem z odraščanjem ugotovila, da se stari starši do nje ne obnašajo grdo, prav tako ji je oče zmeraj želel le najboljše, ona pa je imela obdobje, ko se je nanj drla, ga zmerjala, tepla, mu privoščila vse najslabše, itd. sama pa je poveličevala svojo požrtvovalnost in govorila, da je ona edini človek, ki premore toliko človečnosti in da smo jo vsi (tudi midva z bratom) uničili. Naju z bratom velikokrat poimenuje kot “pamža”, če ji ne prikimava. Ko delam tako kot je njej všeč, je tako zelo ponosna name, vendar ko naredim nekaj po svoji presoji oz.želim živeti svoje življenje, sem nekaj slabega, se me sramuje, ponižuje,.. V začetku jeseni sem se razšla s fantom, mama pa je takrat želela vedeti vsako podrobnost najinega razhoda.. najbolj se je obremenjevala s tem, da kaj bodo drugi rekli..sedaj ko pa sem se ujela z nekom drugim, pa njo skrbi to, da sem vlačuga in da sem lahka punca.. naj omenim, da sem imela 1 fanta v svojem življenju, tudi po zabavah nisem veliko hodila, domov nisem prišla nikoli pijana, poleg tega pa sem v osnovni in srednji šoli bila med najboljšimi odličnjaki, veliko prispevam tudi pri delu na kmetiji (ona je proti kmetiji) vendar pa njej to ni nič pomembno. Takrat, ko se ji postavim po robu pravi, da sem nehvaležna in da ne vidim koliko je ona zame naredila. Ko sem šla s prijateljicami ven, je vedno govorila, da naj imam do drugih ljudi distanco in naj jim ne zaupam. Po tem, ko pridem iz druženja s prijateljicami me velikokrat ignorira, samo zato da bi vzbudi slabo vest. Drugim ljudem želi ustreči, zato naredi vse kar jo prosijo, skrbi jo kaj si drugi mislijo o njej, na svoje otroke in moža pa se po domače rečeno poživžga. Tudi doma se pogovori vrtijo le o tem, kako je njej v službi hudo, kako so ljudje nesramni in kruti, kako jo mož ne spoštuje, kako je nihče ne mara, kako sva z bratom slaba. Očetu je tudi rekla, da mu privošči najhujšo možno bolezen tega sveta, da bi tudi on trpel in ravno letos je oče res hudo zbolel, sedaj pa mama pravi (citiram):”grozna si ker maš bolnega atija doma, ti se pa lupčkaš in hodiš ven”. Naj povem še to, da sem z očetom zelo povezana in da mi je priznal da trpi z njo, vendar se mi zdi da je tako zelo odvisen od nje, da se ne bo ločil, ne glede na kaj, tudi če ga še tako ponižuje.
Znašla sem se na točki, ko bi rada zaživela svoje življenje, saj mi družinsko stanje zelo jemlje energijo, vendar pa nevem kaj naj naredim, saj mi starša plačujeta še stvari za študij in imam streho nad glavo, vendar ne morem več tako naprej, saj je mama pravi čustveni vampir.
Razumem te. Jaz sem imel podobno situacijo, oziroma je še vedno podobno. Mogoče je pri tebi še huje psihično, ne vem pa, kako je s fizično zlorabo. Pri meni je bilo tudi fizičnega obračunavanja z menoj, dokler nisem bil dovolj star in močan, da sem se ubranil. Komaj sem čakal, da sem doštudiral in se odselil, potem sem potreboval še nekaj časa, da sem popkovino prerezal (včasih se je kar pojavila na vratih…). No, potem sem še malo s psihologom razrešil prtljago, zdaj pa se oglasim z družino na kosilo, dolgo pa ne bi mogel shajati z njo. No, zdaj sem zadovoljen sam s seboj in s svojim življenjem. Bo bolje, ampak šele takrat, ko se odseliš. Nje ne boš mogla spremenit, lahko pa spremeniš sebe in svoj način dojemanja same sebe in nje. Ne vem, kako je pri tvoji mami, ampak moja je bila (in še vedno je) psihična bolnica, bila je tudi na zdravljena, vendar mislim, da bi zdravljenje moralo še trajati. Ti nisi nič kriva in nisi dolžna biti njen psiholog, niti njeno orodje za sproščanje frustracij. Ona vidi svojo resnico, zato tukaj veliko ne moreš pomagati. Jaz sem ji poskusil razloziti, kako jaz vidim stvari, ampak v kolikor ona ni pripravljena dojeti in sprejeti tega, je edina rešitev, da greš. Morala boš potrpeti toliko, da boš došturirala. Žal. Meni je pomagalo to, da sem študiral 100km stran in sem hodil domov za vikend. Žal nekega dobrega nasveta nimam, lahko pa povem, da sem pri 40ih zdaj stvari pustil za sabo, razumem, da je pač bolana in da ne bo bolje. In ji tudi nič ne zamerim, vseeno jo imam rad. Vso srečo.
