Nisva za skupaj vendar naju kot magnet vlece skupa. On je navajen biti sam, obremenjuje ga obveza, jaz bi se obvezala , imam pa tudi strah pred bližino , nezaupljiva sem do njega prevaral me je že …. ze leta sva skupaj. Kaj je sploh tisto kar naju kot magnet vleče skupaj ?? Razideva se, skregava in si padeva v objem.

Spoštovani Sre čna,

zelo kratko in na splošno ste zapisali dinamiko vajinega odnosa, vendar dovolj, da si lahko predstavljamo, da vam je naporno in da se da začutiti vse razsežnosti, od ene do druge skrajnosti. Razumsko veste, da sta si s partnerjem zelo različna, morda celo diametralno nasprotna, da vama je skupaj občasno zelo lepo, strastno, da pa je pogosto tudi burno in se skregata do te mere, da se razideta. Predvsem v tistem obdobju se vam verjetno zdi, da bi bilo najbolje, da bi si poiskali kakega drugega partnerja, pa vendar se zgodi, da se po določenem času razhoda začneta tako močno pogrešati (oz. začneta pogrešati domače, znano vzdušje), da se nekako spet poiščeta in znajdeta skupaj, Ta dinamika približevanja in umika je običajno boleča in res naporna za oba partnerja. Nekateri govorijo o posebnem čustvenem plesu, lahko bi tudi govorili o dinamiki, ki je podobna kot pri zasvojenosti… Kot ste sami že zapisali, gre v ozadju za strah pred intimo, bližino, povezanostjo. Verjetno imata oba nekje globoko spodaj žalost, strah, bolečino, osamljenost, ki priča o vajini ranjenosti v zgodnjem obdobju razvoja, vprašanje pa je koliko sta že oba pripravljena oz. zmožna priti do tega (najbolje s partnersko ali individualno terapijo), se soočiti z izvorno družinsko dinamiko in jo zaceliti.

Če partner doživlja veliko potrebo po samoti, fizični in čustveni oddaljenosti in skrbi oz. gledanju (le) nase, pomeni, da je verjetno že kot otrok moral biti veliko čustveno sam, nepovezan oz. da so drugi grobo kršili njegove osebne meje in skrbeli zase, ne pa za čustvene potrebe otroka. To je zanj normalno, torej domače vzdušje in to nezavedno ponavlja v partnerskem odnosu. Povezovati se z nekom, je zanj verjetno pomenilo ne-varnost in ker se je naučil kot otrok, to živi kot odrasel, tudi v partnerstvu (to se da z njegovo pripravljenostjo in trudom spremeniti). Gotovo niti ne pozna kaj vse pomeni biti povezan in z nekom čustveno blizu, vendar se tega boji in je njegov del odgovornosti ali se bo s tem kdaj soočil ali ne…Ne pozna drugega in nima potrebe, ker tako vajina dinamika teče oz. funkcionira, ne vidi smisla v spremembi in zaenkrat mu je še najbližje umikanje. Res je zdaj odrasel in se bi lahko odločil tudi drugače, če oz. ko bo za to pripravljen in odločen. S pritiskanjem nanj in z zahtevami, da se mora globlje pogovarjati ali fizično oz. čustveno skrbeti za nekoga, s kritikami in z nalaganjem obveznosti, ne boste dosegli želenega učinka, saj to doživlja kot napad nase in se zgolj brani in vas doživlja kot obremenjujočo.

Domnevam, da se vi verjetno počutite odrinjeni, nepomembni, nevredni in vas boli takšna nepovezanost, zato skušate v vajin odnos vedno znova vstopati, lahko s prošnjami in moledovanjem, morda ga skušate učiti in spreminjati, morda tudi z zahtevami, pritiski, kontrolo in nadzorom, z jezo, besom, jokom… Verjeno doživljate takšno zavrženost, da vas postane strah pred izgubo še tiste drobtinice odnosa, ki ga imate oz. ste ga imeli (pred razhodom), da raje tvegate ponovno ranjenost kot da bi ostali čisto sami… Tu se verjetno odpre vaša zgodba zgodnjega razvoja in vaše globoke ranjenosti, ki je podlaga takšnemu odnosu, da še ne zmorete drugače funkcionirati. V bistvu nihče od vaju ne počne tega namerno in si ne more pomagati, zato lahko iz tega prideta le s skupnimi močmi, z zavestnim delom na sebi in odnosu. Drugega ne moremo spreminjati, vedno pa imamo možnost sprememb pri sebi. Spodbujam vas, da začnete oz. nadaljujete z delom na sebi, morda s terapevtsko podporo, in tudi, če bi se partner kasneje ne pridružil in ne sledil vašemu razvoju, je vaše življenje še vedno v vaših rokah in boste opolnomočeni in okrepljeni z zaupanjem vase morda lažje naredili korak stran, če se boste tako odločili.

Opisali ste prispodobo z magnetom, ki ima na eni strani močno privlačnost, na drugi strani pa veliko odbojnost, odvisno kako 2 magneta obračamo. Kaj vaju privlači, da imata takšen odnos, se sprašujete. Gre za nezavedno domače, poznano vzdušje, ko sta bila verjetno v zgodnjem obdobju razvoja (prva tri leta so ključna) ne dovolj upoštevana in začutena s strani staršev oz. primarnih skrbnikov, zelo pomembno pa je tudi kakšen odnos sta starša imela med sabo, do sebe, do otrok, do svojih staršev in ostalih sorodnikov ter do drugih. Skratka, gre za zapletene medsebojne odnose družinskega sistema in njihov medgeneracijski prenos.

Omenjate tudi prevaro, v katero se je spustil partner, s čimer bi se moral globoko soočiti on, da bi razumel kaj se je zgodilo, zakaj, kaj ga je vodilo v to in tudi kako vas je s tem prizadel in tako sam podrl vaše zaupanje vanj. Z vaše strani pa bi bilo s terapijo pametno proučevati in začutiti in razumeti kako to, da se vam je to zgodilo, kakšna čustva ste začutili in doživeli ob izdanosti in prevaranosti, kako to, da kljub temu ne zmorete postaviti meja vam sprejemljivega, kako je z vašim zaupanjem oz. nezaupanjem in kdo je vreden zaupanja, kaj je v ozadju tega ipd.

Vse dobro vam želim.

Ste mi zelo odprli pogled na odnos, ampak me je nekaj v zapisu nekoliko zmotilo , in sicer partner je ob omembi otroštva vedno govoril o lepem otroštvu, o skrbi zanj , kar zatrjuje še danes . Sem že sama pomislila kdaj prej , da pri njem doma ni bilo prave povezanosti ne prave vzgoje , saj opažam , da ne daje pomen družini, otrokom, odgovornosti,,,,,
Če lahko še glede tega podaste mnenje . Hvala !

Spoštovani, Sre čna,

zanimivo je, in vedno znova se čudim, kako pogosto imamo prepričanje, da smo imeli lepo otroštvo in da je bilo vse ok. Res se večina staršev zelo trudi, da po svojih najboljših močeh skrbi za otroka, za nego (hrana, spanje, previjanje…), za govorjenje, branje, pisanje,, za delo za šolo in učenje, za vzgojo kako mora biti in kakšen naj bi otrok bil, za pomoč v gospodinjstvu in pri hiši ipd…, skratka za tehnično skrb za otroka, morda tudi za pohvalo, pogosto pa je zmanjkal uvid v razmejevanje in čustveno doživljanje otroka, predvsem na področjih, kjer je zmanjkalo staršem v njihovih lastnih ranjenostih in v morda ne najboljšem partnerskem odnosu in posledično določenih nefunkcionalnostih…

Vendar se ravno na tej poti zgodi veliko neozaveščenih stvari, ponovi veliko nezavednih vzorcev ali pa se gre v drugo skrajnost. Nezavedno s posnemanjem in vpijanjem družinskega vzdušja se v otroka vpisujejo in prenašajo vzorci izražanja čustev, komuniciranja, odnosa do alkohola, dela, denarja, moralnih prepričanj, takšnih ali drugačnih zgledov, pravzaprav do čisto vsega odnosa do življenja, še posebej je pomembno tisto, kar se je največkrat ponavljalo… Ne razumemo pa, kako je to otrok doživljal, kaj je čutil, kje, kdaj in na kakšen način je otrok ostal čustveno sam, kako si je to prevedel (da on ni v redu oz. vreden, se je čutil krivega, nesposobnega, jeznega, ga je bilo strah in sram, morda si ni upal vprašati ali povedati kake svoje stiske, je moral potisniti in potlačiti svoja čustva, da je zaščitil starševska itd, lahko sploh ni bilo čustvenega prostora za otroka, če so bili starši zelo močni karakterji, so se zanimali za šolo, ne pa za otrokovo doživljanje in počutje med vrstniki, lahko je bil otrok čustveni partner staršu, delovna sila, včasih žal »kanta« za starševsko jezo, bes in druga čustva, pogosto je moral postati upornik in delati “scene” ipd.…): Lahko bi pisala še ure in ure, težko je to razložiti na kratko. O vsem tem in še marsičem se pogovarjamo na terapijah in odkrivamo, da morda pa ni bilo vse tako, kot bi otrok potreboval, da je ostalo mnogo potlačenih in skritih otroških bolečin, do katerih nimamo dostopa kar tako, saj so nas obrambni mehanizmi zaščitili, da smo preživeli… Šele, ko je učenec pripravljen, pride učitelj. Skratka, tu nihče ni kriv. Starši niso krivi, trudili so se ali se še trudijo na svoj način, je pa vprašanje kaj vse je ostalo nerešeno in neozaveščeno, kar prihaja na dan v naših medsebojnih odnosih kasneje… In dela težave nam samim, še pogosteje pa tistim, ki živijo z nami (partnerji, otroci…).

Upam, da sem vsaj malce nakazala problematiko in zanimivosti pri odkrivanju človeške psihe, na poti odkrivanja samega sebe.,,

Vse dobro.

Spoštovani, Sre čna,

Pozabila sem omeniti najpomembnejše posledice za otroka zaradi travm, različnih zlorab, zasvojenosti, prevar, samomorov, samopoškodovanja, motenj hranjenja, različnih bolezni ipd. v družinskem sistemu, kadar jih ne ozavestimo in tam ostane otrok čustveno sam. In to se dogaja zelo pogosto, tudi še danes, čeprav se, poudarjam, starši res zelo trudijo narediti vse, kar znajo in zmorejo. Kaj vse to pomeni, na kakšne načine se kaže, kako smo prepričani, da se nam ni dogajalo nič posebnega, odkrivamo za vsakega posameznika v terapijah. Lahko mislimo, da npr. ni bilo alkohola oz. drugih zasvojenosti v sistemu, ne vemo kaj vse je spolna zloraba v najširšem smislu ali kaj vse je nasilje in manipulacija, kako je psihično nasilje lahko zlorabljeno v imenu vzgoje otroka, kako otroka ob tem ne upoštevamo in ne spoštujemo kot človeka, kako ga mimogrede pozabimo, spregledamo in odrinemo na rob zaradi svojih osebnih, partnerskih in starševskih težav ali ker je otrok samostojen, neproblematičen, »priden«, kako je zaradi obilice dela, prevelike zaposlenosti z različnimi opravili ali zaradi perfekcionizma staršev otrok lahko tudi sam dobil delovne navade, ostal pa preplavljen s stisko in kasneje odrezan od čutenj, čeprav je lahko navzven zelo funkcionalen, deloven, uspešen, odločen… In še in še in še… Vem, da je težko videti in razumeti vse te povezave, predvsem pa nam pogosto še manjkajo povezave s čustvi, telesom, možgani, nevrobiologijo, nevroznanostjo…

Nekaj o vplivu staršev in čustvenih manipulacijah si lahko za začetek preberete v 2 knjigah Susan Forward: Strupeni starši in Čustveno izsiljevanje.

Zanikanje je eden od obrambnih mehanizmov, ki ga tekom razvoja otroka najde naša psiha, da se zaščiti, da sploh lahko preživi. Lahko v tem ostanemo celo življenje, če se ne ukvarjamo z osebnim razvojem.

Razumljivo je, da vse to težko sprejemamo in da se raje kar ne bi ukvarjali še s tem. Vendar pa nas težave postavljajo pred izzive novih pogledov in sprememb zornih kotov in uvidov vase, kjer moramo na koncu sami najti prave odgovore.

Vse dobro vam želim.