Pred leti sem spoznala moškega, ki ima iz prejšnjega zakona otroke kot jih imam sama. Ker sva bila oba zaposlena sva skupaj preživljala dopuste in vikende. Otroci obeh so naju lepo sprejeli…moji njega in njegovi mene. Tudi sama sem njegove vzljubila. Pred dobrim letom pa sva se preselila skupaj. Vedno bolj opažam, da nekaj ni ok. Dočim se sama kritik na račun njegovih otrok izogibam, se on velikokrat potrudi, da kritizira moje. Finančno so neodvisni. Moji živijo posebej in redki so trenutki, ko se vidimo…. sedaj največ zaradi zaprtja občin. Se pa vsakodnevno slišimo po telefonih in video klicih. Že tako ne dobim občutka, da je partnerjev dom tudi moj dom in pri tem mi niti najmanj ne pomaga. Prevzela sem vse delo po in izven hiše. Vedno najprej na kakšen dogodek povabim njegove otroke šele potem svoje. Na začetku so moji prišli še sem in tja na kakšno kavico, sedaj pridejo zelo redko, kot bi čutili, da pri mojem partnerju niso zaželjeni. Ničesar mi ne rečejo. Zadnje kar je bilo, ko sem povabila vse otroke na Božično večerjo mi je rekel ..najprej bi bilo dobro, da bi se pogovorila z mano. To mi je pomenilo kot….najprej bi morala vprašati mene. Smola je bila še, da so njegovi že imeli svoje plane in so žal prišli samo moji. Počutila sem se grozno. Danes pa je le prišel na dan z besedami…zakaj pa mojih nisi povabila? Res nisem posebej poudarjala katere otroke bom povabila ampak dobro ve, da sploh njegove povabim čisto vedno…ker je hiša njegova. Trenutno ne vem kam vse to pelje vem, pa da se je v meni zbudila jeza na partnerja, saj počnem vse, da mu je udobno…ima skuhano, pospravljeno, oprano…nimam glavobolov in bolečin v trebuhu da ne bi seksala. Nikakor pa se v dobro partnerja ne bom odpovedala svojim otrokom, ker on ne ve kaj bi. Raje bi videla da mi v obraz reče…ne želim gledati tvojih otrok ne da mi krade čas in uničuje skupne urice ko se jaz ne počutim več svobodno. Če kaj rečem vidi v tem da se kregam, čeprav sploh ne povzdigujem glasu. Ne vem več kaj naj?

Živjo Nursi
Upam,da si oz.zdaj vem,da si spoznala,da smo moški precej čudna bitja.
Če pogledam po sebi(rekel bi,da sva podobnih let)smo res malo ali pa vsebolj čudaški.
Kaj je temu vzrok?!?…karkoli oz.več jih je.Ne znamo se več veseliti majhnim,drobnim rečem,čeprav nam je z vami ko smo v postelji nadvse lepo,ko nismo pa to kar nekam izvodeni in bolj kot ne negativno zremo predse,čeprav nam v bistvu večini nič ne manjka,razen tisto kar nam.Če bi govoril zase(neskončno cartanje,božanje,klepeti,intima)….
Ti pa le glej,da boš nekaj potegnila iz te veze.Če večkrat začutiš,da to več ni to..potem veš kaj ti je storiti….boljše prva zamera,kot druga(žal se večkrat pozno ugotovi)
Jaz tudi že slabi dve leti odhajam zase a nikamor ne pridem.Najbrž tudi zato,ker mi nič kaj ne majnka razen tisto kar sem dal zgoraj v oklepaj.Smola je samo to,da je to zame ogromno,več kot 1/2 vsega.Zdaj pa najdi takšno osebo,nasprotnega spola,ki je podobnih misli.Teško je,vse težje,ker vsebolj capljamo vsak po svoji,pa četudi namišljeni poti.Vse dobro ti želim v Novem,,,-M20-

Kako pa to, da on ni povabil svojih otrok?
Kako to, da ni vedel, da so bili povabljeni, pa so imeli druge plane – se niso nič slišali?

Za moj okus je to, da se vsak dan slišiš z odraslimi otroki, malo preveč. Dajte si dihat en drugemu.

Če bi se mi zdelo, da njegova hiša ni tudi moj dom, bi jaz osebno spokala.

Predlagam da mu poveš točno tako kot si napisala tu in v kolikor ne prideta do kompromisa raje zaključi zvezo.

Morda je bolj samodržec. Tip, ki ne mara rabuke okoli sebe. Hrup in neko večje dogajanje okoli sebe ga moti. To vidim na sebi.Osebno nikogar ne mrzim, rad koga srečam in ktero besedo rečem, a ko pride obisk poln auto, pa če je cel dan pri nas, pa še tut včasih mal na uro pogledam. Čeravno do nobenega nimam zamere. PAč tip človeka tak. Morda nima nič proti tvojim otorkom. LP

Napaka #1: prostovoljno si prevzela vsa opravila v hiši
Napaka #2: nista se dogovorila glede opravil,
Napaka #3: si prijazna a ne dobra
Napaka #4: ne postaviš mej, kako se človek obnaša do tebe (dostojanstveno, kot do drugih ljudi)
Največja napaka je pa to, da ponavljaš vse prejšnje napake.

Če se ne boš pobrigala zase in za svoje otroke zna čez 10 let priti do veliko hujših izpadov. Lažje je reči ne na začetku (povedati, da takega obnašanja ne odobravaš), kot pa, ko stvari že uidejo izpod nadzora, in te ima človek v pesti, takrat že moraš biti prava pošast, da si zmožna reči ne.
Zdaj (lažje) ali pa za 10 let (težje), izbiraš ti.

Skregati se tako ali tako morata, tu ni lahke poti iz zosa. Povej mu, da se do tebe obnaša kot samovšečen cepec in da tega ne boš trpela. Razen, če si pripravljena trpeti, da bo med vama naprej vse “super” in ob tem prodati svojo dušo hudiču.
Vsakič, ko se postaviš zase moraš vzeti stvari smrtno resno in ne z levo roko.

Za stvari, ki ti nekaj pomenijo se splača postaviti, s tem ni nič narobe. Vsi globoko v sebi vemo, da je bolje živeti pogumno in pošteno kot pa strahopetno in zavajujoče.

Želim ti vse dobro.

Hvala vsem za odgovore. Vsi imate kar prav. Ker sem vedno sovražila prepire očitno dopuščam, da me nekdo tlači sama pa bežim pred besedo DOVOLJ JE. Mislim, da bom morala postati res odločnejša in se postaviti zase. Hvala in srečno vsem

Herotica. Imam več otrok in vsakič se slišim z enim 🙂 Ne vsak dan z vsemi. Torej se nekako slišimo na 3-4 dni 🙂

… da bi morali v odnosu imeti občutek svobode, izpolnitve, veselja in sreče, pa osebnega in hkrati razvoja odnosa?

Če se moraš odpovedovati delu svojega življenja, če te ne sprejema v celoti z vsem tvojim “kufrom”, če pogojuje ali omejuje tvojo srečo, pa karkoli to že je, in na kakršenkoli način že, potem to ni to.

Vse življenje iščemo srečo, svobodo, prostor pod soncem in ne omejitev, prepovedi, vlog podrejenosti.

Če je vajin odnos pogojni odnos, potem je jasno, da to ni to. In ker si se oglasila tukaj, je tudi že tebi jasno, da to ni to. In veš kaj? Prav imaš. To ni to.

Tvoj trenutni partner je oseba, ki želi biti brez čustvene konkurence in te imeti zgolj zase, seveda pod njegovimi pogoji. Je pa več kot očitno, da ni samozavesten, ker se počuti ogroženega. Verjetno zato, ker v resnici ni tak, za kakršnega se se predstavlja. In tega razkrinkanja realnosti se boji, zato se tudi ni pripravljen soočiti z “vso tabo”. S tvojo celovito osebnostjo in življenjem. Zavrača del tebe, ki se nanaša na preteklost in s tem tvoje otroke.

Nič kaj lepo. Nič kaj samozavestno in nič kaj tvorno, za ustvarjanje nove priložnosti za brezpogojni odnos.

Sam bi namesto tebe preprosto pobral šila in kopita. Si kdor si. Tvoji otroci so tvoje življenje. Neločljivi del tebe! Torej? Zakaj bi se jim morala odpovedovati v zameno za karkoli že (za tvoje utvare o tem, da več dobivaš kot izgubljaš)?

Sem moški. Moj nasvet je, prisluhni si, zaupaj svojemu občutku in ne izgubljaj časa. Še manj si lagaj.

Bolje biti svoboden in biti svoje sreče kovač, kot pa da ti jo drugi pogojujejo. Če le imaš materialno možnost, si na zrela leta ne odrekaj ne osebne sreče, ne svobode.

Servilnost in podrejenost v odnosu pa ni ne eno, ne drugo.

Veliko notranje moči, samospoštovanja in odločnosti ti želim. Zaupaj si in pojdi naprej. Časa je namreč vedno manj.

Želela si moškega. Dobila si moškega. Tip ima gene in te vidi kot prtljago. Kaj ima on od tvojih otrok? Mu bodo brisali rit? Dajali denar? Hodili v dom za ostarele? Investicija je totalno brezvezna. Če sta prestara za seggs in ne delaš hišnih opravil kaj on pravzaprav pridobi? Sopotnico? Nerganje? Ne vem če je prepričan če rabi to kar je mislil da rabi.