Pozdravljeni.

Star sem dobrih 20 let.
Pred kratkim sem zaznal zanimive vzorce, že iz otroštva, in sicer gre za samosabotaže. Kot otrok sem bil ubogljiv in miren, saj sem (skoraj) vedno, namesto da bi delal tisto, kar mi je prinašalo srečo, ubogal starše in “nadrejeno osebo”. In tega “trpljenja”, uboganja in slabe folje sem se tako navadil, da sem to začel delati načrtno, saj mi je pasalo, dejansko sem dobil mravljince po telesu, in jih dobim še danes.

V 4. razredu osnovne šole smo imeli neko zabavo. Raje sem se umaknil v kot in bil sam, in se počutil več kot odlično. Po tem sem se začel zapirati vase, “furat safr”, odrivati ljudi okoli sebe, imel par razmerij s puncami, vendar sem že na začetku vedel, da bom zadevo sam končal in že nekako sabotiral.

Problem nastane, ko se vsega tega zavedam, in ponavljam iste vzorce, saj pride svetel in vesel dan, celo teden… ampak podzavestno začnem iskati napake in bolečino.
Trenutno bi imel razmerje, o kakršnem vsak lahko samo sanja, ampak bom po vsej verjetnosti zadevo končal, kot vedno, saj pri koncu pride tisti močni občutek krivde, žalosti, nepripadanja, ki je žal močnejši in bolj paše kot občutek sreče, veselja.

Trenutno ne vidim druge rešitve, kot da zapustim in prekinem stike z vsemi, ki so mi blizu, saj jih nočem z mojimi vzorci prizadeti.

In ja, iskal sem pomoč, opravljal psihoterapijo… ampak karkoli začnem, začnem z namenom da končam.

Ne potrebujem niti mnenja, nasvetov, brihtiranja.

Hvala za vaš čas.

Vseeno bom malo zoprna…
Ali je mogoče bolj perfekcionizem kot “suffer” – izključno, ker ni jabolčne pite iz čokolade.
Enako se kaže, če se “počutiš varno/ znano” ob samo izolaciji, ali če se tako bojiš, da ne bo dovolj. Ali pa da smatraš, da bo brezveze.
Neumen primer za obrazložitev: se odločiš, da ne boš “čečkal” po zvezku medtem ko čakaš:
A) ker nočeš uničiti zvezka
B) ker bo itak grdo pa se bo še kdo norčeval
C) ker se mi ne da
Isti “simptom”. Glede na to, da te dovolj moti, da si si vzel čas napisati, ti mogoče pride moj odgovor prav, zdaj ali kasneje ali nikoli.
No pressure, samo ideja.
Lp

> Pred kratkim sem zaznal zanimive vzorce, že iz otroštva, in sicer gre za samosabotaže. Kot otrok sem bil ubogljiv in miren, saj sem (skoraj) vedno, namesto da bi delal tisto, kar mi je prinašalo srečo, ubogal starše in “nadrejeno osebo”. In tega “trpljenja”, uboganja in slabe folje sem se tako navadil, da sem to začel delati načrtno

Zelo dobro samospoznanje. Še posebno za nekoga v zgodnjih dvajsetih.

> Trenutno ne vidim druge rešitve, kot da zapustim in prekinem stike z vsemi, ki so mi blizu, saj jih nočem z mojimi vzorci prizadeti.

Zadnji stavek povedi razkriva, zakaj je problem samosabotaže še vedno prisoten: svojih zlorabiteljev nočeš prizadeti.
Samosabotaža in “spoštovanje” sta bila oz. izhajata iz preživetvenega mehanizma tvojega otroštva. Imel je vlogo pomirjanja in osrečevanja tvojih avtoritarnih staršev. Torej, starši so te naučili, da so srečni takrat, kadar te kaznujejo in ti trpiš. Če kot otroci želimo preživeti naše otroštvo, pa moramo osrečevati naše starše.

Danes si odrasel in tega mehanizma ne potrebuješ več, zato ti zdaj škoduje. Vojna je zdaj med teboj in tvojimi internaliziranimi starši. Ali boš prekinil cikel zlorabe
ali pa ga boš nadaljeval nad seboj ali svojimi otroki.

Ključno je, da se soočiš s svojimi starši in jim priznavaš polno odgovornost za zločine, ki so jih zagrešili.

Predlagam IFS terapijo (Richard Schwartz).

*daješ odgovornost (namesto priznavaš)