24 let, lepo, izredno bistro, izobraženo, nadarjeno, vedno zelo ljubljeno, toplo, občutljivo dekle.
Ves čas deležna pozornosti, priznanj in ljubezni.

Potem….
V enem letu iz 63 kg na cca 49 kg – pri višini 170 cm.
Začelo se je s hiranjem in nato smrtjo njenega dedka (očetova bolezen in smrt me je psihično uničila, ampak morala sem biti močna, ker je hči dotolklo še bolj), vmes so bili še ljubezenske težave – s kom bi bila in s kom ne. Ker sem samo slabšala položaj, o fantih raje ne rečem več ničesar. Pravzaprav je bolje da ne rečem nič o čemerkoli.

Ima prijatelja, s katerim sta hodila par let, on živi zdaj v tujini – vidim da njega zanima le njegov lastni ego in se požvižga na njo, ampak sem tiho, ker sta oba odrasla.

Živi z mano in svojom očetom, nižji srednji razred, nobenih eksistencialnih težav, običajni družinski prepiri, nič resnega. Trenutno naj bi delala magisterij.

Zajtrkuje smoothie. Za kosilo poje nekaj žlic, enako za večerjo. Živi od zelenjave in sadja.
Ne uživa kruha, sladkorja, maščobe.
Mislim da ne bruha (v bistvu ne vem, ampak prav lahko da mi laže), porabi pa vse kalorije s pretirano obsedeno telesno dejavnostjo.

Mislim da se kar naprej tehta in verjetno vodi dnevnik telesne dejavnosti in vnosa hrane. Tega ne vem, le domnevam.

Vsa oblačila (XS in S) plešejo na njej, ves čas jo zebe, oblečena je v 4 plasti puloverjev, pod njimi je okostnjak. Grozno, ampak prav gnusi se mi pogled na njo.

Že 8 mesec ima psihoterapijo, zadnjih nekaj mesecev terapevta, ki je specializiran za motnje hranjenja.

Prešla sem fazo samoobtoževanja, ko sem tedne jokala in iskala mojo krivdo.

Prešla tudi fazo ko se mi je grozovito smilila in sem spet jokala in ji poskušala preko pogovorov, objemov, sprehodov prikazati da se težave rešuje drugače in jo rotila naj se mi zaupa.
Prikazala sem ji kakšno škodo povzroči stradanje notranjim organom, pa sem dobila nazaj posmeh in odgovor tipa: “a tvoji organi so pa ok? ” (imam 20 kil preveč).
Precej njenega kričanja, zanikanja težav, obtoževanje mene, da sem nora, je bilo.

Trenutno sem popolnoma izgorela in apatična, neprespana in v fazi, ko si rečem – mah če se res tolk ne maraš in se nič ne spoštuješ, pa shiraj. Mož, s katerim sta si bolj podobna, je razočarano resigniral in sprejel dejstvo, da bo naslednje leto umrla.

Res si želim, da bi punca spokala od doma in se začela ukvarjati z življenjem. Tako pa ima na prvi pogled vsega polno rit, pa je vsa nesrečna. Celo leto že se ukvarja le sama s sabo, z ničemer je ne obremenjujeva, pa še kar ni ok. Počasi vstane, celo uro si pripravlja jebeni smoothie, pol ure ga sreba, potem malo joge, malo interneta, sprehod, čajček. Res jeben lajf.

Razumsko se zavedam, da punca bolna, da ji ni lahko, ampak najraje bi jo sklofutala.
In jo stisnila v objem.
Najraje bi jo spodila v resnično življenje.
In jo božala po laseh.

Totalno dost imam tega sranja….

Pozdravljeni,
žal mi je, da je tako hudo, z vami in tudi hčero, seveda. Govorite ravno o tem, kar je dostikrat spregledano, a o čemer so v tujini cele raziskave. Da skupaj z osebo z MH trpi vsaj še 4-5 drugih ljudi, njenih najbližnjih, ki se soočajo z občutki nemoči, strahom kaj bo – pa mešanimi občutki od tega, da bi jo človek stisnil k sebi in jedel z njo cel dan, če je treba, do tega, da bi jo nahrulil, naj se ne heca z zdravjem ina naj že poje ta vražji krhelj pomaranče, ali celo polovico kosila…
Fino se mi zdi, da hodi na srečanja s psihoterapevtom – a okrevanje je proces, ki je hudo dolg – leto ali dve ali tri je zelo pogosto, sploh pri anoreksiji. Saj vam ne bom povedala nič novega, če bom rekla, da je anoreksija zasvojenost in rabi spremembe na toliko področjih, preden se lahko osvobodi more s hrano, da nikakor ni lahko in ne hitro. O tem procesu si lahko preberete na naši spletni strani (Svetovalni svet, blog prispevek “Zakaj ne morem samo normalno jesti?”)
Še sreča, da je že tako kmalu sprejela pomoč oz. priznala problem. In spodbudno, da ste pomoč poiskala tudi vi – upam, da vam odpiše še kakšna mama s to izkušnjo, za oporo in razumevanje, jaz pa vam pri nas lahko ponudim da se priključite skupini za bližnje (1x mesečno, decembrsko srečanje je ravno pred vrati).
Pazite nase in nujno je, da imate svoje ventile, da boste lahko v podporo hčeri, bi rekla za konec.

Pozdravljeni, javljam se spet par mesecev kasneje. Ne vem točno zakaj, ampak mislim si, da mi bo pisanje pomagalo. Običajno mi je.

Hči se zdaj pripravlja na pisanje magistrske nalige – trenutno precej bere, vem, da si je skopurala precej literature. Z možem sva ji nakazala, kar ji je rekla menda že njena mentorica – da naj samo še rahlo poglobi zelo dobro napisano seminarsko nalogo, ampak hči očitno s tem ne bo zadovoljna in si bo ponovno nakopala preveč dela.
Jaz na to področje ne vstopam. Ko je pisala diplomsko nalogo se je s svojim perfekcionizmom znašla v situaciji, ko ji je v grlo tekla voda zaradi roka in ko je bilo napisanega preveč teksta. Neprijetno za vse.

Januarja jo je mož prosil za pogovor, da pojasni, kakšni so njeni kratkoročni načrti. Rekla sva ji, da se nekako mora odločiti, kaj bo počela – ali bo študirala ali si pač poiskala delo. Menim da gre za povsem realna pričakovanja staršev skoraj 25-letne mlade ženske.
Povedala je, da vsekakor želi dokončati študij (lahko ga tudi ne bi, in kaj potem, saj ne študira zaradi mene ali mojega moža). Potem jo je prosil, da sama določi rok, v katerem namerava magistrirati – in ga je določila. Mislim da se je odločila za avgust.

Opažam, da se hči več kot v lanskem letu druži z znanci in prijatelji, tega smo vsi veseli.

Ker sem jima zaupala, da res ne vem več, kako naprej v odnosu z odraslim otrokom z motnjo hranjenja in ker sami vidita, kako nečakinjo vidno pobira, sta ji na pomoč pristopili moji sestri. Obe jo občasno pokličeta in se pogovarjata z njo. Mlajši sestri je hči značajsko zelo podobna, tudi sestra se je zaradi perfekcionizma znašla v depresiji že v gimnaziji in nato na fakulteti.

Hči e začela govoriti o želji, da bi se preselila in se v drugi državi vpisala na drugi magistrski študij ter se tam obenem zaposlila.

Jaz jo pri tej odločitvi vsekakor podpiram, previdno pa opozarjam, da bosta verjetno že selitev, samostojno gospodinjstvo in nov študij za začetek predstavljala dovolj izzivov. Vem, da je – ko je zdrava! – zelo dobro sposobna skrbeti sama zase, trenutno pa jo gledam, ko zjutraj pol ure porabi zgolj za pripravo sadno-zelenjavnega smoothieja, ki ga nato druge pol ure po žlicah počasi sreba. Kosilo kuham jaz, da pa si skuha (sadno-zelenjavno) večerjo in jo nato zaužije, porabi še vsaj uro in pol. In to za obrok velikosti dojenčkove malice…

Res mi ni jasno, kako naj bi nekdo, ki se iz znanih razlogov ob desetih zjutraj komaj privleče iz postelje in skrbi zgolj za svoje osnovne potrebe, trenutno bil sposoben študirati, skrbeti za gospodinjstvo in poleg biti zaposlen.
Ne podcenjujem hčere – zgolj ugotavljam na podlagi vsak dan videnega.

Hči zelo rada hodi na sprehode v naravo, obiskuje tečaj tujega jezika in aerobike prek neta – in s sprehodi ter vadbo očitno porabi 3x toliko kalorij, kot jih zaužije.

Domnevam, da se še kar naprej dnevno tehta, še vedno ne uživa kruha, sladkorja itd. Še vedno tovorim iz trgovine vreče s sadjem in zelenjavo, omare so polne hrane, ki bi ji lahko ustrezala, moje hčere pa je kljub temu vsak dan manj. Zavija se v plasti volnenih oblačil, ne vem, kako bo, ko se bo otoplilo in se bo njena skeletonska postava bolj kazala. Vsa oblačila so ji seveda prevelika, ob priliki sem jo vprašala, če ima denar za prenovitev garderobe. Ni odgovorila.

Kar me RES skrbi, je konstantno upadanje hčerine teže. Dvomim, da pri višini 171 ali 172 cm danes tehta več kot 46 kilogramov, kar je verjetno vsaj za 3 kilograme manj kot januarja. Torej je njen ITM pod 16, kar je zaskrbljujoče.

Kdaj misli začeti jesti, ne vem. Menda ji je psihoterapevt rekel, da posvet pri dietetiku ni potreben. Tega res ne razumem najbolje. Naj mar čakamo, da bo še grebla po odnosih in pristala na infuziji?

Rekla sem ji, da mora na pregled k osebni zdravnici – cela 2 meseca je potrebovala, da se je naročila nanj. V sredo je menda šla tja in očitno spet naletela na nadomestno zdravnico. Kaj sta se dogovorili, ne vem, spoštujem da gre za njun odnos, očitno pa sta se zgolj pogovarjali, ker laboratorijskih preiskav hči ni omenila.

Do hčere skušam biti razumevajoča in prijazna. ZELO zelo pazim na vsako izrečeno besedo, ker mi sicer takoj servira na pladnju vse tisto, kar sem po njenem mnenju narobe rekla, naredila, pomislila. In tega je, verjemite, vedno veliko. Zato zadnje čase veliko veliko molčim in se umikam v svojo sobo.

Tisti prevajalnik v njenih možganih še kar dela s polno paro – veliko besed razume drugače, kot pa so izrečene. Kljub enoletnim terapijam se še kar zapleta v občutke manjvrednosti. Edini napredek je mogoče ta, da se je nekajkrat postavila zase v res nepomembnem besednem dvoboju z nama z možem – in to v stilu “ne dovolim, da tako govorita z mano, kdo pa mislita da sta?”
Pri tem je malo pozabila, da je spoštljivost obojestranska, ampak ker je tako labilna, sva jo z možem pustila pri miru.

Odkrito povem, da sem do konca naveličana tega stanja. Stalne podpore, vzpodbujanja, navduševanja, razumevanja. Vse ob rednem delu, jasno. Eno leto je počasi hiral moj oče, preden je lani umrl in eno leto zdaj hira hči.

Utrujena sem do nezavesti, ne spim, pojavila se mi je avtoimunska bolezen, a se bojim o tem govoriti s hčerko, ker takoj plane vame z “ja ubogica si, vse se vrti okoli tebe a ne, ti si žrtev itd.”

V bistvu je to tragikomično, ker je ravno ona milenijski “jaz, jaz, jaz” otrok, ki se namesto z akcijo ves čas ukvarja z razglabljanjem o lastnih čustvih; ki iz varnega zavetja dobro preskrbljenega doma predeluje vedno znova in znova tudi vse tisto, kar ji ne bi bilo treba predelati, saj so v igri drugi akterji, druge relacije, druge razmere.

Zanimivo, zadnjič mi je zabrusila, da sem nedorasla.

Hm. Stara bom 54 let, vem, kdo sem, kaj znam in kaj zmorem, od 21-tega leta sama skrbim zase – pa sem nedorasla….
No, razlage tega pojma so večplastne; nisem pa se zapketala vanje, ampak sem ji rekla le – “to je tvoje mnenje, misli kot želiš”.

Takole je pri nas. Obupano.

Pozdravljeni,
ja, kot ste pisali, pisanje včasih pomaga. In težav, čisto konkretnih, poleg težkih občutkov, je pri anoreksiji več kot preveč. Verjamem, da ste že siti vsega, občasno obupani in da je komunikacija hudo težavna.
Tudi mene čudi, da pri njenem dodatnem izgubljanju teže ni spodbude npr. za vpis na Enoto za motnjo hranjenja, s strani njenega terapevta. Glede dietetika je tako, da enim je koristno, enim pa ne, sj so spremembe potrebne v razmišljanju, soočanju z življenskimi stiskami in vso “prtljago”, ki se skriva za anoreksijo.
Ja, tudi mene bi skrbelo, da hči v takem stanju odide v tujino študirat. Čeprav je že odrasla. Saj verjetno jo vidva še finančno podpirata? Če je odgovor da, zagotovo lahko rečeta ne za njeno idejo. Če jo pa ne, pa ji vseeno lahko rečeta svoje pomisleke, glede na opažanja. Odločitev seveda je potem njena.
Morda bi lahko najprej poskusila tako, d a se preseli na svoje v rodni državi? Da vidi, če ji znese par mesecev?
Morda vam lahko pomaga en premik v pogledu na hči – ne toliko, da je odrasla ženska, ampak da je vaša hči z anoreksijo, ki je resna duševna stiska. Da se sicer menite kot odrasel z odraslim, a da ste vi tisti, ki je bolj duševno zdrav in zato skušate vnesti več konstruktivnosti v vajin donos, več pobud. Del posledic anoreksije je tudi hudo naporna komunikacija, kot posledica njene utrujenosti, podhranjenosti, brezvoljnosti in popačene samopodobe, ni “gola zloba” tist, ki bi jo gnala v osorne besede…

Priporočam vam, da tudi zase poiščete pomoč – da se pridružite skupini staršev, ali tudi svetovanej oz. psihoterapijo zase, ker je zgleda tudi za vas že neznosno. To bo tudi zanjo znak, da je res hudo, če njena mam poišče pomoč in tudi, da iskanje pomoči ni sramota.

Pozdravjena mama Trubadurka!

Ubistvu res ne vem kaj me je picilo, da sem sla brati vaso objavo, se bolj pa nevem kaj me je picilo, da odgovarjam na njo. Ampak imam obcutek, da enostavno morem.

Sama sem trenutno stara 26 (letos 27) z ze koncanim studijem, eno leto porocena, frisno na porodniski, zivim v sosednji avstriji, stika s primarno druzino skorajda nimam..  in srecna s svojim zivljenjem.

Ampak naj povem, da ni vedno bilo tako. Sama sem se dolga leta borila z Bulimijo nervozo (natancno skoraj 10 let) in sedaj lahko recem, da sem zdravljen bulimik (teh “tezav” nimam vec). Rada bi vam predstavila priblizno sliko, kako se oseba z motnjo hranjenja pocuti iz prve roke. Prvo kot prvo motnje hranjenja niso tezave katere se da resiti in odpraviti cez noc, cez par dni, cez par mesecev. Kot tudi te “tezave” ne nastanejo kar cez noc ampak nastajajo skozi leta, so potrebna tudi leta (v vecini primerov), da se jih OMILI /odpravi. Zakaj sem napisala omili z veliko besedo? Ker oseba z motnjo hranjeno zelo tezko pride do tocke pri kateri je bila pred motnjo (kar se tice pogleda na hrano) ZELO TEZKO! Potrebna so leta terapij .. kot ste vi napisali da vasa hcera hodi ze leto dni….. naj vam povem da sem sama jodila 8 let na terapijo.. med tem casom sem bila 1x hospitalizirana na enoti za motnje hranjenja v Ljubljani in sicer pol leta.. To ni kar tako enostavno kot si mislite oz kot bi si zeleli … mislite da si me same ne zelimo ozdraviti in se bolje pocutiti? Bodite veseli da je pristala na to da sploh gre na terapijo.. veste kaksen pogum je potreben da si priznas da potrebujes pomoc?? In da sama ne bos zmogla?? OGROMEN

Razumem tudi vas , da vam gre kdaj na zivce in da bi jo najraje “pretepli” potem pa v isti sekundi vam je zal in bi jo naraje objeli.. to ona tudi vse ve/cuti cetudi vi mislite da tega na opazi, opazi… ve kdaj razmisljate o njej, ve kdaj se o njej pogovarjate, ve kdaj vas skrbi za njo… moja sestra je bila tudi taka … sla mi je na zivce vedno.. in to samo zaradi tega ker nikoli ni sprejela da sem “bolna” .. vedno mi je rekla; dej enkrat ze odrasti, in prenehaj s to neumnostjo.. oce mi je vedno govoril da nisem dovolj trmasta .. in da nimam svojega JA .. ker ce bi imela potem tega ne bi delala vec (bruhala) …. S tem vsem so mi sporocali da me ne sprejmejo tako kakrsna sem .. enostavno njihova hcerka, sestra, katera se bori z boleznijo na najboljse nacine kot jih zmore in zna …. Dali so mi skozi dejanja vedeti da me nimajo brezpogojno radi kot to pravijo z besedami… ceprav sem se jaz na vsak nacin trudila da koncno neham bruhat samo da bodo oni ponosni name in me koncno sprejeli ter imeli radi (moj notranji otrok) .. dali so mi vedeti da me nimajo za odraslo samostonjo osebo (ceprav sem to bila) ter da me ne spostujejo … tako kot otrok more spostovati svojega starsa, MORE tudi stats spostovati svojega otroka!!! Vasa hcera je stara ze 24. Je odrasla samostojna oseba katera si zasluzi spostovanje!!! Pa kaj pol ce si vzame pol ure za pripravo smoothija ??? Pac rada uziva v tem in?? Kje je problem?? Mislim da je boljse vrpasanje zakaj vas toliko moti da si vzame pol ure za pripravo ??? Pac ima nek svoj obicaj … jaz tudi vsako jutro ko vstanem morem spiti kavo v miru da pridem k sebi in sele potem se lahko pogovarjam z drugimi.. in to vsi moji bliznji vedo in so to sprejeli.. enostavno sprejmite da vasa hcerka potrebuje toliko in toliko casa za to.. vam se zdi sa uziva lajf da tako ali tako nic pametnega ne pocne itn…. V njeno glavi se pa pojavlja borba VSAKO minuto s hrano…. Vi si tega ne morete predstavljati ampak to je kooonstantna borba .. jaz se spomnim ko sem se pogovarjala z ljudmi cisto navadno, delovala sem cisto sproscena , zaintresirama v temo pogovora… medtem ko sem pa globoko v mislih razmisljala kaj bom pojedla koliko bom pojedla, kdaj bom sla bruhat itd… ni lahko.. res ni lahko!
To da si vzame pol ure za pripravo smoothija in potem da ga se pol ure jé, se ne pomeni da ne zna skrbeti zase … sama vam lahko povem da medtem ko jé ta smoothi ji gre miljon stvari po glavi .. koliko kalorij ima tole sedaj, ena banana ima 100, jabolko ima 57 , vse skupaj ima 250 kalorij kar pomeni da morem danes na sprehod za 1 uro iiiin tako dalje …. nocem vas strasiti samo zelim vam dati vsaj malo vpogleda kako je to.. v navzven izgleda kod da je razvajena in da nic ne dela .. medtem ko kot sem ze rekla ima ona konstantno borbo v glavi…..

Da ne omenim, tako kot ste rekli za svojo hcerko tako isto so govorili zame:  lepa, mlada, vse ima, pametna, studira zelo tezek faks, v sportu uspesna (sama sem bila 7 let drzavna prvakinja in 3. Na evropskem + eno leto trenerka in 2 leti sodnica) ,

razvajena, vse kar si je zelala je imela pa ji ni bilo dost, kako je lahko ona sploh zrtev ce pa je njen zivljenje lep, zakaj sploh bruha, kaj ji zdej ne pase, pa kaj ji ni jasn zakaj ne neha ze s tem, kako mi je hcerka lahko to naredila jaz (oce) tako trpim zaradi nje…. Itd

Te besede bolijo.. zelo.. ne veste kaj je v glavi drugega in s cim se bori vsak dan … kot sem naisala me same tudi ne zelimo da smo oznacene kot: dekle z motnjo hranjenja.. ce nimate kaj lepega za reci se ugriznite v jezik in bodite tiho … prej ali slej bo minilo

Kar se tice mahisterke .. moj predlog je da enostavno pustite da napise kakorkoli bo njej pasalo.. sej ni neumna .. ze ve da ima rok oddaje .. s tem ko silite v njo in ji hovorite da ni dobra idema ji dakete podzavestno vedeti da ni sposobna da jo dokonca ali pa da ni sposobna sama preceniti kaj je dobro, za katero stvar da se odpci.. pustite jo.. bo ze naredila.. kot ste rekli ljudje z anoreksijo so prfekzionisti.. mislite da bo ona dopustila sama sebi da ne bi uspela spisati magistersko v roku??? Ne bo tega dopustila.. spisala jo bo pa nima veze a bo vmes zamenjala 20 tem…

za zakljucek bi rada povedala da s svojo primarno druzino nimam vec kontakta … (skoraj) .. nehala sem bruhat, takrat ko sem se postavila zase in vsem povedala da se nimajo pravice vmesavati v moj zivljenje in mi narekovati kako naj jaz zivim svoje zivljenje.. zanimivo da sem prav tedaj nehala bruhat po 10letih (nisem cutila vec potrebe po tem)

prejokaka sem velik ni bilo lahko ampak je bilo potrebno zame..

ne recem da bo tako tudi pri vas .. povem samo mojo izkusnjo..

ne izgubite upanja nikoli…. Jaz ga nisem nikoli.. globoko v sebi nisem nikoli obupala in sem prisla do tega da lahko recem da ne gledam niti na kalorije vec, niti na to kaj, koliko pojem.. ne gledam na to koliko sportam.. vseeno mi je .. visoka sem 173 – 68kg  in ZDRAVA.. ce lahko meni uspe lahko vasi hverki.. samo nikoli ne obupajte nad njo.. tazko je .. vem.. se tezje bo .. vcasih boste msislili da ni resitve .. ampak tudi to bo minilo in BO bolje ..