Nikdar si nisem mislila, da bom tukaj pisala svojo zgodbo…pa vendar…ne vem vec kako naprej…
Upam, da ne bom prevec dolga. Torej…
Pri 25ih sem odsla od doma, ko mi je bilo dovolj vsega. Starsa sta bila zmeraj precej stroga, mama niti ne tako, vendar je bila vedno pod vplivom oceta. Ocetova beseda je bila vedno zakon. Kot je rekel on,tako je moralo biti. Ko je imel dobre dneve,smo se imeli super, se salili, zabavali…ko je bil slabe volje, je bilo bolje,da si se mu umaknil,ker je ze pozdrav lahko bil napacen. Tudi v svojih dvajsetih sem morala zmeraj sprasevati za dovoljenje,ce sem zelela kam iti, vedno sem imela dolocene ure, nikoli nisem smela prespati pri nobeni prijateljici, kaj sele pri fantu…dokler bos pod mojo streho, bos kot bom rekel jaz! Dokler mi pri 25ih ni presedlo, ko sem sredi tedna prisla domov namesto opolnoci ob pol enih zjutraj in ko je naslednji dan oce preveril km v avtu, ki sva si ga delili z mamo in ugotovil, da je slo 10 km navzkriz…ker sem se peljala malo dlje, kot sem rekla, da se bom. Bil je ogenj v strehi… takrat sem poiskala stanovanje in sla. Dolgo je bila kriza doma…ocetovi grdi pogledi in mamin jok. Redno sem jih obiskovala in poskusala graditi lepe odnose.
Sedem let sem bila v najemu, nikoli ju nisem prosila za financno pomoc, bila sem popolnoma samostojna.
Sedaj sem v zgodnjih tridesetih, imam otroka iz prejsnje zveze.
Po sedmih letih sem se vrnila domov. V hiso svoje pokojne babice. S starsi smo tako blizu, da se lahko obiskujemo v copatih. Otroku zelim zagotoviti svoj lasten dom, ne zelim ga seliti iz enega najemniskega stanovanja v drugega. Moznosti za nakup svoje nepremicnine nimam, tudi tako velikega kredita ne bi dobila. Zato si sedaj malo po malo prenavljam babicino hiso. Oce ima za delo zlate roke…ogromno mi je pomagal pri prenovi. Ne financno, ampak s svojim pridnim delom.
Vendar odkar sem doma, nimam vec svojega notranjega miru…imam partnerja, ki ga starsa ne marata, kar tudi zelo ocitno kazeta. Njemu ne, ampak meni. Predvsem mama se nenehno vtikuje v najine zadeve. Moti jo njegova sluzba, kdaj pride domov itd. (zadnjic je prisel domov nekaj pred 21to in tik pred tem mi je napisala sporocilo, ce zanj policijska ura ne velja) Oce je povecni slabe volje, z menoj se ne pogovarja, je zadircen. In ta njegova slaba volja name zelo vpliva. Lahko recem, da se ga celo malo bojim. Vsak dan s strahom preverim kaksne volje je…ali bo spet kaj, kar smo naredili narobe, ali morda kaj, cesar nismo naredili, pa bi morali. In ta njegova obdobja znajo trajati tudi vec kot en teden…dokler naenkrat ne sledi preobrat, ko je ves nasmejan, prijazen in lahko skupaj prezivimo vec ur, se zabavamo, ko tudi z mojim partnerjem nazdravi, se posali… a potem znova cakam, kdaj bo spet pocilo. Pred kratkih sva se z mamo precej hudo sprli, ker je znova pritiskala name…da je moj otrok ubog, ker nima druzine, da se ji jaz smilim, ker sem cele dneve sama, da vprasanje, ce partner dela, ali hodi kje drugje itd. Ko sem rekla, da ne zelim, da se vtikuje v moje zadeve,ker sem dovolj stara,da bom uredila sama. Da ko bom zelela njen nasvet jo bom prosila zanj in da sem zelo hvalezna za pomoc, ki mi jo nudita, vendar to ne pomeni, da bom nenehno pod njunim nadzorom. Takrat so zacele padati tezke besede…ce nam kaj ne pase naj gremo, da onadva bosta vse skupaj prodala in sla v dom. Padla so tudi namigovanja, da bo odsla ona oz si bo nekaj naredila…
Danes se je zgodba ponovila. Tokrat z ocetom. Prosila sem mamo, ce mi popazi malega, da bi mu rada sla kupit neko igraco za bozic (19,99€!) in me je oce zelo ostro napadel, da ce moram kupit vsako plastiko, da tako nic ne bom nikoli imela. Ne vem…mislim, da svojemu otroku lahko kupim, kar jaz zelim! Ali? Pa to ni bila samo opazka, bil je kar oster napad, da sem znova obcutila tisti strah in tesnobo pred njim. Takrat mi je pocilo. V solzah sem se obregnila nazaj, da drugega kot dret name se tako ne zna,da mi ne zna nameniti niti ene lepe besede in da je vse kar naredimo narobe…pobrala malega in sla domov. Mama je prisla za mano, da naj neham in naj grem kupit…nisem zelela… Takrat sem dobila groznjo, da ima ata dovolj vsega in da je rekel, da se bo obesil…
Ne vem vec kaj naj…ali sem res tako slaba? Tako nesposobna? Bolj se trudim, da bi imeli lepe odnose, slabse je… narobe je kam odlozimo kaksno stvar, narobe kako dolgo imamo prizgano luc, ce jo slucajno pozabim prizgano, je ogenj v strehi… na dvoriscu kaj urediti po svoje, si narediti svoj koticek, ne smem oz ne morem, ker bo spet narobe…se morem baje najprej dokazati…tako je rekla mama…
Cisto sem ze psihicno unicena, prestrasena,brez volje do cesarkoli…v meni je nemir, nenehno se pocutim priblizno tako, kot da me caka pomemben test v soli… pogovor ne pomaga, ker sem hitro utisana… rada ju imam, spostujem ju, zelo cenim vso pomoc, hvalezna sem za varstvo otroka, ampak tako ne morem… iz dneva v dan nadzorovanje, opazke, slaba energija, grdi pogledi…

Spoštovani,

Zelo dobro razumem vaše počutje. Težava je naslednja. Ko smo majhni otroci, smo odvisni od svojih staršev. Kadar se starši vedejo neustrezno, se otrok s svojo otroško psiho prestraši, da ga starši ne bodo imeli radi in da ga bodo zapustili. Takrat vsa čustva, misli in vedenje vlagamo v to, da bi nas starši imeli radi in poskrbeli za nas. Narejeni smo tako, da starše brezpogojno sprejemamo in se jim prilagajamo na vse možne načine. Skozi evolucijo smo se tako razvili, ker se s tem povečuje možnost preživetja mladička/dojenčka. Kot otrok nimamo možnosti, da bi si rekli: »Starša imata resne težave sama s sabo. To je njun problem ne pa moj. Briga me!«

V psihoterapiji se redno ukvarjamo prav s tem vprašanjem. Da odrasli klienti pričnejo gledati na svoje starše iz pozicije odrasle osebe in ne odvisnega malčka. To je osvobajajoč občutek. Ko oseba uvidi, da v ničemer ni odgovorna za vedenje svoji staršev. Takrat se običajno oseba staršem zahvali za vso skrb, hkrati pa postavi jasne meje. Običajno se tudi ne izzide, da bi oseba živela v nepremičnini svojih staršev s tako resnimi težavami. In tudi ne dovoli tako brutalnega čustvenega izsiljevanja, kot je izsiljevanje s samomorom….

Če le imate možnost, predlagam pogovor s strokovnjakom. Boste lažje razumeli sebe, starša in vaše odnose. Tako boste tudi lažje sprejemali zase dobre življenjeske odločitve. Te so včasih težje, ampak dobre. Imate vse odrasle vire za samostojno zdravo odraslo življenje. Starše pa lahko postavite na primerno razdaljo. Tudi, da se v odnosu z očetom ne počutite in vedete otroško, ampak z njim komunicirate kot odrasla oseba.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Jaz bi samo dodala, da ima

Če nisi dovolj močna zase (veliko nas je tako zbitih, da nam je vseeno, ker bi se najraje samo ulegli na tla in spokojno nehali dihati, ker se ne moremo več zmisliti kaj še nismo poskusili, da bi bilo en J krat vredu) – daj drži v mislih, da tudi če vsak udarec prestrežeš in živiš v popolnoma ločenih paralelah, bo še vedno tvoj otrok gledal nate kot vzor in se učil, da je to normalno in držal zelo dolgo, če ne večno v podzavesti ter uporabljal na vseh medosebnih področjih.

Veliko sreče in upam, da ti uspe prekiniti strupene vzorce.