Slab odnos z mamo
Pozdravljeni.
Stara sem 19 let. Sem edinka in zivim z mamo, ki je ze od mladih let zelo nesramna do mene, od nje nisem nikoli niti imela nobene podpore. Ko imam problem, se na vsak nacin izogibam povedat njej, saj me nikoli ni podpirala ali potolazila ampak iz mojih problemov se samo zajebavala.
Mislila sem, da ko odrastem bo nas odnos boljsi ampak ni. Krici name, da nikoli ne pomagam po hisi in da nic ne delam, a naredim vse, kar mi ukaze. Ze od 15-ega leta delam med poletjem in probam si vse sama privosciti, ker je nocem niti uprasat za denar.
Tudi preklinja name, npr. Na zadnje mi je rekla, naj se jebem po totalno normalnem pogovoru. Rada me zali, da sem predebela, presuha, da me noben ne mara.. Probam se je izogibat ampak vedno najde nacin, da me kontaktira in nikoli me ne pusti na miru. Ce se hocem pogovoriti z njo glede nasega odnosa, je al tiho, al pa zacne govorit, da tako se nebom pogovarjala z mamo. Ce grem stran od doma me neprestano pise, kdaj se bom vrnila, jaz pa nocem ker vem kaj me caka doma. Ne prenesem je vec, vem da zveni pretirano, ampak njen odnos do mene me totalno izrcpa. Nemorem zivet okoli te osebe. Kaj lahko sploh nardim?
Tak odnos kot ga opisuješ je toksičen odnos.
Moje osebno mnenje bi bilo da se osamosvojiš čimprej in greš stran, z mamo imej odnos vendar tak da jo držiš malo stran ščasoma se bo navadla da te vidi vedno manj in bo nehala težit.
Taki odnosi puščajo poslecice celo življenje. Imam podobno izkušnjo, žal še vedno plačujem tak odnos. V življenju se nisem mogla na nobenega navezat oz se to zelo težko, menim da je vse to posledica travmatičneg otroštva. Mene je mama še zraven tepla, odpirala mojo pošto, pisarila mojih frendicam za mojih hrbtom,…
Sedaj sva v prijateljskih odnosih ampak živela pa ne bi nikoli več pri njej. V moje življenje se tudi pri 50ih še vedno vtika, izsiljuje ipd. ker taka pač je.
Želim ti, da čimprej urediš in najdeš izhod. Če lahko ti svetujem kakšnega dobrega psihologa, lahko samo dobro prijateljico kateri lahko zaupaš in daš tole iz sebe. Držm pesti zate.
In če sem jaz nejevoljna, ker je na semaforju rdeča, te imam pravico s kijem razbiti?… Ni grožnja ampak cinizem. Ne samo, da avtoričina mati je njena mati, in odrasla in opravilno sposobna in se ne opraviči takoj po dejanju … Nisem 100 ampak 1000% da si mislila dobro – samo zdaj pa bodi malo fer, pa pomisli, da bi te šef v službi nadiral zaradi prepira z ženo, ali pa en voznik se zbil na križišču “ker je revček lačen”. To niso izgovori za niti afekt, kaj šele vedenje.
A če si na vsake toliko jezna na brata, redno zbrcaš družinskega psa? NE, ce pa brcaš družinskega psa in te kdo ujame, pa se zgovarjaš “enkrat in edinkrat, ker sem glih slučajno bila jezna”.
Samo ne podpirati nasilja! Če se že v vrtcu ne dovoli takšnih izgovorov za nespodobno vedenje, ne bi smeli biti pomisliti, da bi za odraslo opravilno sposobni osebo kdaj veljalo.
Si pogledala za študentske domove? Ali pa če poznaš koga, ki rabi cimra?
Drugače pa družice izvora si ne izbiramo sami, ni nam pa potrebno ostati. (Moralno – finančno vseeno preračunaj, ker vračati se v Tak dom je zelo zelo zelo slabo – veliko huje kot preden se pokaže, da kar lahko odide).
Te popolnoma razumem. Sem bila nekoc v isti situaciji kot ti, oz podobni. Nikoli nic dovolj dobro…vedno neki komentarji.”A s 4 pa nisi mogla popravit ocene?” “Si pa ze kaj takega rekla ali naredla da si si zasluzla” “Ravno se drzi, glej kak trebuh mas” “A ne mislis zacet hujsat, glej kako debele noge imas” “Dej malo bolj jej, se ti pa ja ze vse kosti vidijo, kk grdo je to” “A pa si je blo treba kupit nove kavbojke, sj pa jih mas” (s svojim denarjem) “Kaj si si to nekega buzija nasla” V otrostvu nonstop dretje, s kuhlo al pa sibo po riti, z zlico po roki,..ok ja vzgojne kao tj pa tj..ampak vsak dan pa sori, to je tu mac… sem imela kak problem..sem pa ze bila sama kriva ane…ni blo nekih nasvetov nikoli…resitev zame je bila da sem sla pri 18ih od doma na svoje, sluzba, skrbis sam za sebe… pa se vseeno je blo vsak dan klicanje, tezenje po telefonu, se kar nic vredu..dokler mi en dan ( zal sele 10 let kasneje) ni pocil film in sem rekla da ce se njeno obnasanje ne spremeni, da me ne vidi vec, da me ne bo vec domov niti na obisk. Sprva je bila njena reakcija seveda primerna 13 let staremu otroku “ja vredu te pac ne bo” uzaljena, telefon vrgla dol..no cez cas se je pa nekot streznila da pa le resno mislim in so se stvari spremenile… za nekaj casa😁 sedaj par let kasneje je skoraj isto, sem noseca, ampak sem spet predebela, debele noge bla bla, pa vtika se mi v vzgojo starejse hcerke, nonstop neki komentarji (ker njena vzgoja mene in sestre je bila pa perfektna)…znorim ce kdaj povzdigne glas nad hcerko..ampak komentarji me pa ne ganejo vec. Si mislim da je pac ze mogla met tezko otrostvo, pa se to vpliva na njo in ne zna drugace..eni pac spremenimo vzorce in naredimo nekaj zase in za svojo sreco, nekateri pac ostanejo na mestu in potihem trpijo ker ne znajo razcistiti in razumeti kaj pomeni ziveti v sedanjosti in uzivati zivljenje, ampak samo vidijo crno in slabo, ne pustijo preteklosti za sabo…zacrtaj si svojo pot. Idi na svoje. Preberi knjige od Louise Hay…ne pustit da ona vplivaa na tvojo sreco in prihodnost. Zivis zase. Nobenga ne rabis poslusat in prosit za odobravanje stvari ki bi jih rada storila. Just do it. Idi stran in bos srecna. Dokler bos zivela z njo ne bos. Trust me.
Zivjo dekle, mislim da tvoja mama ne ve tocno kaj sploh hoce. Verjetno njeno zivljenje ni tako kot bi si zelela in se zato spravlja nate. Najbolje je iti na svoje cimprej ker ce bos se naprej ostala v takem okolju bos res verjela vsem njenim besedam da si preslaba in tvoja samozavest bo vedno nizja. S slabo samozavestjo pa potem pritegnemo na zalost v zivljenje slabega partnerja, slabo sluzbo kjer spet grdo ravnajo z nami. Poisci pomoc kjerkoli zacutis. Lahko psiholog, energetska terapija, itd. Sigurno bos morala delati na svoji samozavesti da popravis vso skodo, ki ti jo je pustila mama. Srecno
A veš kokrat mene v nič da, pa že mam čez 30. Pa vedno sem ničvredna ko ne rabi kaj pa kliče. Ampak sem jo začela ignorirati. Delam po svoje . In je veliko boljše, želim pa si iti za sebe, ampak z 800e plače 400e najemnine ostalo še hrana in otroci ne sfolgam . Na žalost jo morem še prenašati. Dokler ne dobim boljše službe. Sama za vse že več let.
Pojdi stran, na svoje, kakorkoli težko bo bo boljše kot z njo. Ona je egoist, nima te rada in bi te le izkoriščala. Zavida ti, ker si mlajša, lepša, pametnejša in jo moti, da bi se bolj znašla kot ona. Je nesramna in nekulturna, ker se znaša na lastnega otroka. Bejži od nje, čim dalje. Če bo hotela stike s tabo jih doziraj minimalno…toliko kot jih preneseš, nič več. Če bo hotela več ji daj vedeti, da se mora najprej spremeniti, potem pa že. Škoda, da maš tako mamo
Draga moja, TAKOJ se odseli. Imela sem taksnega oceta, stalno me je zalil, ponizeval. Celo zivljenje sem se zelo trudila izboljsati ta odnos, vsakic sem jih pa dobila zelo po glavi. Zal NIC NE POMAGA.Zapadla sem celo v depresijo, imela crne misli. 30 let nazaj se ni bilo antidepresivov itd…Mama mi je umrla ko sem bila 20.Ker jo je celo zivljenje dajal v nic, jo ponizeval…. Na hitro je zbolela za rakom in v 3 mesecih umrla. Stric je bil psihiater.Prepriceval me je, aj se odselim. “Odseli se.Ko bos na svojem, se bos ti sama odlocila, ce zelis videti oceta. Ce ga bos hotela, ga bos, ce bos hotela, ga pa ne bos nikoli vec”. Odselila sem se, se vedno poskusala resevati odnos, vsakic je bilo le hujse. Na koncu je rekel, da mu vsi 4 otroci zelo stojimo na poti, ker smo njegovi dedici. Po mamini smrti si je takoj poiskal novo zeno. Vse je dal njej in njeni hcerki iz njenega prejsnjega zakona. Bil je dekan na faksu, svetovno priznani profesor…pa je vseeno moji mami par dni pred smrtjo pojedel ribo, ki si jo je umirajoca zazelela:”To bom jaz pojedel, to je PREVEC DOBRO ZATE0..” Mamo so pogrebci morali odnesti iz hise v rjuhi in jo na vrtu dati v krsto. Ker se je bal za vrata v dnevno sobo. Itd. Strgal je vse dokumente o lastnistvu, da ja ne bi po mami mi 4 cesa podedovali… Letos je umrl. Niti na pogreb nisem sla. Mi je pa zelo odleglo. On je bil tisti, ki je 7 let nazaj prekinil vse stike z mano. “Sem jo skenslal”, je rekel mojemu bratu. Dobesedno tako je rekel. Ne pusti si ponizevanja, zmerjanja. Zapusti jo, tudi ce ti dela drame. To NI MAMA. Vem, da to ni lahek korak za otroka, zelo boli. Ampak-boljse zal ne bo nikoli, le dosti slabse. Predvsem se s statostjo clovela vedenje samo se okrepi. Srecno