Pozdravljeni,
kot omebnjeno,anksioznost mi predstavlja velik problem,oviro v življenju.

-v nakupovalni center moram imeti obvezno telefon v roki,da se počutim varno

-če moram spoznati nekoga novega ,mi je zelo neprijetno

-če moram sama kam priti,kjer je več ljudi,bi se najraje pogreznila v zemljo

-ne maram vzpostavljati očesnega stika

-v družbi,če slučajno nanese ,da sem v grupi ljudi, čeprav me imajo radi se počutim manjvredno,ne vredno,da kaj spregovorim.

-pri mlajših letih,ko sem pešačila iz šole me je bilo še dober dan reči zelo strah,če je bil kdo ob cesti…

Skratka spoznala sem,da mi nekateri vsakodnevni opravki kjer moram srecati ljudi predstavljajo veliko težavo,dolgo sem mislila,da vsem ljudem to predstavlja težavo pa so samo bolj pogumni od mene. Ampak za njih je vse to normalno,meni pa v breme.

Brala sem o socialni anksioznosti,kjer piše,da si le ti želijo odnosov z ljudmi ,vendar so tako samokritični,da jih ne vzpostavijo,saj se bojijo zavrnitve ljudi.

No,to mi pa ni štimalo.

Ker jaz se ne bojim nikogar in stikov si sploh ne želim 🤷🏼‍♀️ razen družinskih članov in partnerja .
Pač enostavno ne zanima me kaj mi imajo drugi ljudje za povedati. To mi je kar neko nesmiselno blebetanje.. Zdi se mi škoda časa,da nekaj blebetam zgolj zaradi pogovora samega,brez kakšnega cilja tega pogoovora… Če kdaj naletim na znanca,ki me pozdravi in reče kakšno besedo… mi je čisto vseeno kaj ima za povedati . (ostanem in rečem besedo,ker se to pač spodobi) .

Zelo rada sem sama,uživam ,ko sem sama,nikoli mi ni dolgčas,tudi če ne delam popolnoma nič ,mi odgovarja. Ne naveličam se tega miru.

No,saj sem itak skoz v samotarski službi in doma,kjer se najboljše počutim,ker imam mir pred svetom. Meni osebno takšno drugačno življenje ni v breme, ampak uživam kot samotarska mačka.

Problem nastane,ker pač ljudje so in bodo,naj me še tako motijo,ne morem večno ždeti doma in čeprav me ne moti kakor zdaj živim,bi rada pa izboljšala kakovost svojega življenja.
Najbolj ličim na shizoidno motnjo.
Nisem depresivna.

Zanima me,če grem do svojega zdravnika,kaj mu naj rečem? kako naj sploh pogovor začnem.

Popolnoma si normalna in naj te ”potolažim” tudi meni so takšni pogovori brezmiselni. Uživam v samoti, v svojem svetu. Vsak je drugačen, bodi svoja in ne sili se v nekaj kar ti ni, dokler veš da se počutiš dobro v tem.

Težko dam kakšen nasvet, lahko samo rečem da nisi edina s takšnimi težavami, sam imam enak problem.

Meni zveni kot aspergerjev sindrom. In pri dosti ljudeh je v bkagi obliki in ne kot tista ki jo vidimo v filmih.

Zdravniku povej, s kakšnimi težavami se soočaš in ga prosi, naj te napoti k psihologu, ker ne zmoreš normalno funkcionirat. Potem pa psiholog ukrepa dalje – če je ta mnenja, da ti ne more kaj dosti pomagat, te napoti h kliničnemu psihologu.

Druga možnost je pa samoplačniška psihoterapija.

Saj jaz itak uživam v tem 🙂
Problem je,ker pri partnerju bi pa morala biti družabnejša zaradi narave njegovega dela,kjer mu želim pomagati.
Se mi zdi,če bi bila družabnejša bi imela več možnosti za službo,prijatelje,zabavo… Če pa dobro pomislim sem pa popolnoma zadovoljna s tem kakor je sedaj in me verjetno mantra le to,da me drugi zaradi tega vidijo kot čudno,neambiciozno…

mah kaj čemo 🙂

oh . sem skoz mislila,da sem sama v tem,ker živim med samimi takimi ,ki bi lahko blebetali 3 dni.

hvala

Pozdravljeni,
sem brala o tem pa ni to to.
Jaz nimam težav vzpostaviti stika ipd. Če mi je to potrebno(službeno) govorim kot,da sem največji ekstrovert,niti mi ni nerodno. Kot,da takrat menjam osebnost.Tako,da v službi najverjetneje niti niče me ve s kakšnimi težavami se soočam v privat življenju.
Problem je v tem,da v prostem času pa ne vidim smisla v tem. Ne vidim smisla v pogovoru z ljudmi,tiho sem zato,ker se mi zdi nesmiselno sploh govoriti in ponavadi samo čakam,da ti ljudje odidejo in ostanejo le ti s katerimi mi je vredno govoriti,oziroma le ti za katere mi čustveno ni vseeno. Partner,družina,prijatelji. Poslušati druge mi je enostavno odveč,saj mi samo nič ne pomenijo prav tako pa ne njihovo mnenje 🙂
čudna so pota gospodova

Hvala za delitev, vidim da nas je kar nekaj podobnih. Lepo!:)
Ne, ne mislim, da je kaj narobe z nami, smo pač bolj introvertirani.