Sit sem svojega 9 letnega sina
Evo pa sem izrekel.
Dovolj imam mulca, ves cas se upira, preden sem ga imel, sem mislil, kako bova pocela stvari skupaj, kako ga bom lahko cesa naucil, kako bo fino… izpadlo pa je “malo” drugace. Dejansko je bolano tekmovalen.
Stalno upiranje, pametovanje, neupostevanje cesarkoli, vseeno je, ali mu nekaj recem, da naj naredi, enkrat ali pa tisockrat, nikoli ni nic po moje.
Naj bo kazen, dretje, prigovarjanje, razlaganje, preprosto trmoglavi do konca, odgovarja za vsako zadevo, tudi trivialno – naj mu samo poskusam nekaj razloziti, dobim nazaj nekaj, tudi ce drugace povedano isto kot sem mu povedal, samo da pokaze “kako je pameten”.
Zlaze se takoj, ko je prisiljen kaj pospravit samo nekam zbase, ce dobi kazen zminimalizira svoje potrebe, samo da ne naredi, skratka vsako zadevo, ki ni v njegovem interesu mi tako zakomplicira, da se preprosto nimam vec energije ukvarjati z njim… se, ce greva kaksno igro igrati na tvju (konzola) za dve osebi, pri tekmovalnih “podhebava” z neumnimi opaskami, sem rekel, ok, bova sla pa kaksno sodelovalno igro in je naredil tekmovanje se iz tega.
Vredu, je pac tekmovalen, ampak po drugi strani pa ni pripravljen niti poizkusiti poceti nekaj kar se mu zdi, da mu morda ne bo ratalo, kaj sele, da bi pri cem vztrajal dokler mu ne uspe.
Dejansko se mi dozdeva, da je vsaka stvar, ki se zgodi, za njega tekma in vse tezave izvirajo iz tega – verjetno od odgovarjanja, do laganja itd. Preprosto ne prenese, da je nekaj naredil narobe ali ne bil najboljsi, se raje niti ne loti. Niti mi ni jasno, od kje je taksen model obnasanja pobral, ker nikjer v domaci okolici tega ni.
Drugi stvar na katero sem pomislil je pozornost – ves cas hoce biti v sredicu dogajanja, od skakanja v besedo dalje.
Toliko sranja skasiram od njega vsak dan, da sem opazil, da sem postal ze obcutljiv na karkoli rece, dejansko se mi ne da vec ukvarjati z njim in se najraje vidim, ce ga ni v blizini.
Samo v strahu pricakujem kaj bo sele v puberteti in kaj me se caka.
Ima kdo kaksno idejo kako znormalizirati mulca preden se mi utrga?!
Ob takšnih in podobnih zgodbah katerih je vedno več sem prav vesela, da z mojim nimava ” mulcev”….dandanes so otroci katastrofa. Nevem kaj je to. Samo vedno več staršev razmišlja podobno. Zato se jim pa trga zdaj ko jih imajo 24 ur doma. Zato pa komaj čakajo šole, da grejo. Nevem no, take čez kolena že ko so manjši. Ker ta mularija dandanes ni za zdržat z njimi 1 uro.
Vas razumem, ker nekateri otroci znajo biti res naporni. Videti je, da se vse vrti okrog njega. Najbrž je edinec? Postavite mu meje in na tem vztrajajte. Pri nas smo imeli za take primere kot. Kasneje sem videla, da je en podoben sistem kot mi imela ena angleška varuška, le da je ona uporabljala pručko. Pomagajo samo striktna in jasna pravila z veliko vaše energije. Ne smete obupati nad svojim otrokom. Kakšno sporočilo pa bo dobil? Ko boste jasno zahtevali in vztrajali na svojih zahtevah ter hkrati otroku pokazali, da ga imate radi, bo popustil. Pa ne podležite temu, da bi ga podkupovali z materialnimi dobrinami. In vedno imejte v mislih, da karkoli otrok naredi ali reče, ste vi nad njim. Mirno povejte, da bo po vaše. Otroka je treba upoštevati, torej upoštevate njegov vidik, odločite pa vi po svoje. Pri nas smo morali celo tako daleč, da smo na vrata stanovanja napisali, da sta tukaj šefa mama in ata in če tega sine ni upošteval, je moral pred vrata. Noter je lahko prišel kadarkoli, vendar pod pogojem, da upošteva napisano. Enkrat je spal pred vrati stanovanja, potem se je pa skesal. Tudi, ko je strgal list, sem jasno povedala, da ni pomembno a piše ali ne, tako velja v našem stanovanju. In ni debate o tem. Ne pregovarjate se preveč, ker otroci preizkušajo meje in rabijo starše z jasnimi načeli. Pa srečno.
Dajte no mir. Vse kar otrok dela je odsev nekoga drugega in seveda vzgoje. Kaj šele bo čez 3 ali 4 leta. Ko bo puberteta udarila. Moj je Glih dobro zakorakal v puberteto in ga niti malo ne sparamo. Starš je tisti ki postavlja meje in pika. Vi pa ne iščite rešitve na forumih ampak doma. Sami najbolje poznate sebe in svojega otroka. Verjamem da bo potrebno nekaj vztrajnosti kot zmeraj ko gre za otroke. Srecno
Ok jaz vam bom čisto tako napisala: Otrok je ogledalo staršev. To, da se tako obnaša se sigurno ni zgodilo iznenada ampak se vleče že iz zgodnjega otroštva, ko je bil še v plenicah. Vrjetno bi ga morali že od samega začetka naučiti, da ni nič hudega če izgubi, in da ste v vsakem primeru ponosni nanj in ga imate radi. Zdaj ko je že enkrat tako daleč, da mora povsod zmagati je že malo pozno za tarnanje. Verjetno, se mu vi zdite kot oče preveč ne dostopni in popolni in ima zato vedno potrebo, da bi bil boljši od vas. Natančno ne moram reči ker vas ne poznam, ampak ta tekmovalnost po mojem izvira iz nekega globljega problema.
Npr. Jaz vam lahko povem iz našega primera: jaz sem otrok ločenih staršev, ki sta si vsak po svoji strani ustvarila novo družino in imam zaradi tega mlajša polbrata in polsestro s katerimi imam kar precejšnjo starostno razliko.
Polbrat po očetovi strani je po opisu precej podoben vašemu sinu. In vam bim podala konkreten primer. Gremo po nakupih v hofer npr. Moj oče je en tak nakupovalni manijak, hujši kot ženska včasih in pač v hoferju gleda te ne prehrambene izdelke in prime enega v roko, mi ga pokaže “joj glej tole bi pa jaz rabil”, ga odloži in prime v roko drug izdelek, “vidiš to pa sploh ni slaba kvaliteta” in tako dalje. Med tem časom tamali zdolgočaseno stoji zraven in začne prijemati stvari nakar moj oče njemu “pa kaj je s tabo, ne dotikaj se stvari, da ne boš kaj uničil” med tem pa sam še vedno z rokami “gledal” izdelke, ki jih on “nujno potrebuje”. In potem se razburja, da je mali cel živčen in nič ne posluša. Ampak razumeš? Kako naj mali razume, da ga oče graja Oz. Kritizira zaradi stvari, ki jih sam počne? Otrok pač sledi zgledu in ne temu kar mu rečeš. Seveda se tudi moj oče tega ni zavedal, dokler ga nisem na to opozorila. Morda se morate tudi vi kot družina malo bolje zazreti vase in ugotoviti kje točno ležijo vaši problemi, ker otrok ni tak kar sam od sebe.
Lp in vso srečo.
Več na sz. Zgled. Pazi, da sam ne pistaneš tak. Pogovor. Vprašaj ga za kaj je tak? Jaz sem bila velik upornik. Moja mama se ni zavedala, kakšne negativne signale spušča v svet. Jaz sem bila njeno ogledalo. Reprogramirat se moraš. Čiščenje hiše. Beljenje. Preureditev. Krožki. Pošlji ga na taborjenje.
Mislim, da isce pozornost. Ja, se ukvarjas z njim, ampak to, kako ti gre na zivce, otrok cuti ze dolgo. In bolj, ko ga odrivas stran in tezis, vec bedarij mora naredit, da se ukvarjas samo z njim. A mu kdaj med igrico reces oooo, bravo, dobro ti gre, uf, za koliko si me prehitel (dirke), uh, kaksen dober gol, dobro ti je uspelo (fuzbal)… Pospravi sobo, ej, dobro si pospravil, samo se tukaj malo popraviva, potem pa poklici mami, da ji pokazeva, res bo vesela. Ali pa malo motivacije z nagrado – ce res pospravis sobo in ne bos zbasal stvari v omaro, lahko danes zvecer izberes film/vecerjo/nekaj. Sodelujte, ker kljub temu, da sta skupaj, je otrok ocitno osamljen. Stars je tisti, ki mora biti dovolj pameten, da otroka vodi, prepozna vedenje in primerno reagira.
Danasnja mularija nasploh rabi ogromno motivacije, se mi zdijo kar apaticni, nic jih vec ne navdusi, nic jim ni vredno. Ampak vsak stars ve, kaj njegovemu otroku toliko pomeni, da se bo potrudil.
Skusam vas razumeti kaj dozivljate. Imela sem in se vedno imam podoben primer, ceprav je hcerka sedaj odrasla.
Moja je bila isto uporniska, linija najmanjsega odpora vse, v soli in v okolici pa je kazala zunanjo plat briljantno. Isti “tecen” in nemogoc clovek je se danes.
Pred leti mi je priznala, da me je ze kot majhna puncka hotela “zlomiti”, da bi delala in ubogala jaz njo.
Ko sem nekaj hotela, da se uposteva moja zelja (npr. pospravljanje,itd… sem ji posvetila veliko ur, da je 1000 x popravljala, da je “uspelo”. ). Samo psihicno lahko ukrotis taksno osebo. Je pa res, da imamo tudi drugo pot. Pustis otroka in se naj razvija po svoje. Naj bo pac taksen kot je in se bo razvijal v svojo smer. Ni nasa kopija. Morda bo zelo uspesen, ker ne mara okvirjev v zivljenju. In bo tekmoval in se s tem vzpenjal na vrh.
Kdo pravi, da vzgoja, ki je nam bila dana, ustreza nasim otrokom.
Se eno vprasanje je po horoskopu oven ali lev?
V Peruju (sem poslusala oddajo) samo opazujejo starse in okolico. Ne sprasujejo, starsi jih ne ucijo verbalno, kako in kaj v zivljenju.
V Evropi so otroci sredisce sveta. Sploh v Sloveniji. Npr. prides na obisk in se vsi ukvarjajo z nevzgojenim otrokom. Ki je razvajen, se sam ne zeli zaposliti, sega v besedo, skratka 90% komunikacije starsi kregajo, ustavljajo, prepricujejo, moledujejo,… naj utihne, prosijo naj se gre igrati, in predvsem ce bi prosim malo bil pri miru in tiho.
Ali veste, da indijanci se nikoli ne ukvarjajo ali ugovarjajo s tujim otrokom, ker menijo, da prevec posega tujec v otrokovo energijo. Misljeno na mlajse otroke.
V Sloveniji vsi otroka v vozicku scipajo, dotikajo, vlecejo… drugace mamice mislijo, da nimajo lepega, srckanega otroka v vozicku.
Kje je to bolj nirmalna vzgoja? Pri indijancih ali slovencih?
V Peruju otroci (sem poslusala oddajo) samo opazujejo starse in okolico. Otoci niso sredisce zivljenja, starsi jih ne ucijo verbalno, kako in kaj v zivljenju. Ampak s svojim vsakodnevnim vzgledom.
V Evropi so otroci sredisce sveta. Sploh v Sloveniji. Npr. prides na obisk in se vsi ukvarjajo z nevzgojenim otrokom. Ki je razvajen, se sam ne zeli zaposliti, sega v besedo, skratka 90% casa te komunikacije jih starsi kregajo, ustavljajo, prepricujejo, moledujejo,… naj utihne, prosijo naj se gre igrati, in predvsem ce bi prosim malo bil pri miru in tiho.
Ali veste, da indijanci se nikoli ne ukvarjajo ali ogovarjajo tujih otrok, ker menijo, da prevec posega tujec v otrokovo energijo. Misljeno na mlajse otroke.
V Sloveniji vsi otroka v vozicku scipajo, dotikajo, vlecejo… drugace mamice mislijo, da nimajo lepega, srckanega otroka v vozicku.
Kje je normalna vzgoja? Pri indijancih ali slovencih?
Dajte prosim, zavoljo sebe, če že ne zaradi otroka, kontaktirajte Ljubečo mamo. Poguglajte, poiščite jo na fb in se dogovorite za interni sestanek. Plačajte kolikor pač bo, ji obrazložite in jo poslušajte ter upoštevajte njene nasvete. Mislim, da bo to ena izmed najboljših naložb v vašo prihodnost in lep odnos s sinom. Ker vidim, čutim, da si želite pristen odnos in ga ne znate vzpostaviti. Niste edini in ste zelo pogumni, da to priznate, kar jih večina tiho skriva in maltretira in pretepa svoje otroke. Do zdaj ste najbrž že opazili, da kričanje in kazni ne pomagajo, kajne. Torej je treba drugače. Če ne znamo sami, prosimo za pomoč tiste, ki znajo. Vsak kaj zna, Ana Bertoncelj, Ljubeča mama, zagotovo to zna. Srečno.
Joj kolk ste sitni s to lajno “otroci so ogledalo staršev”. Ne, to ni kar vedno res. Otrok ni del staršev, ampak samostojna oseba, s svojo voljo, svojim razmišljanjem, svojim dojemanjem sveta, svojimi željami, sposoben sprejemanja lastnih odločitev. In ni nujno, da se bo držal tistega, kar ga bomo učili in mu z zgledom pokazali. In dobro veste, da je to res. Kar priznajte si, da prav tako kot jaz tudi vi poznate malo morje primerov, ko so starši zelo redoljubni, otroku pa je prav malo mar, če je vse razmetano, pa ko so starši mirni, otrok pa razgrajač, ko so starši družabni, otrok pa sramežljiv, starši obožujejo zelenjavo, otrok je ne mara, starši leni, otrok pa navdušen športnik, starši dosledni pri higieni, otrok pa umivanja ne mara, starši “flegma”, otrok pa perfekcionist in tako dalje.
Avtorjev otrok je star 9 let, torej se počasi že oddaljuje od staršev, postaja samostojen in uporniški. Kmalu bo najstnik in to so prvi znaki. Mogoče je samo ugotovil, da na tak način pritegne pozornost. Ali pa obratno, mogoče oče v tisti svoji predstavi, kako bo s sinom počev vse mogoče in si predstavlja sebe in sina kakor v romantični komediji ali v reklami za kinder čokolado, od sina preveč pričakuje, stalno sili vanj in mu teži s stvarmi, ki sina ne zanimajo, pa gre fantu na živce in se na tak način upira.
Fantu je treba prisluhniti in v navalu jeze in upiranja vprašati, kaj ga tako spravlja iz tira. Ga naučiti, da imajo njegova dejanja posledice. Naprimer: noče pospraviti? Prav. Ne prepirajte se z njim. Naj bo razmetano, ko česa ne najde, pa nikakor vsi ne skočite v luft in pomagate pri iskanju. Naj najde sam. Noče odnesti umazanih cunj na pranje? Prav. Pustite ga. Ko ne bo več imel čistih, naj se znajde. Če zaradi tega ne more ven, ker nima kaj obleči, naj sedi v sobi. Noče pospraviti krožnika z mize? Tudi prav. Naslednji obrok naj dobi na isti umazan krožnik. Itd. Predvsem pa naj poleg graje sliši tudi pohvale in spodbude. In namesto, da ga silite početi kar se vam zdi, da bi moral, se kdaj uklonite in počnite z njim tisto, kar hoče on, pa tudi če je to brodenje po blatu in lužah v gumijastih škornjih.
Najprej: a ima tak odnos samo z vami ali z mamo tudi? Ce samo z vami je v vas problem ne v njem. Ce pa je problem z obema pa se je tega naucil v svoji okolici. Iz lastnega primera vam znam povedat. Oceta ne prenesem mamo pa obozujem. Z ocetom se skoooos prepiram z mamo pa nic vec. Z ocetom sva po karakterju popolnoma razlicna, kot dan in noc. On agresiven, nestrpen, negativen, zivcen, mama pa strpna, prijazna, spodbujajoca, kreativna. Jaz sem sla po mamini smeri. Sem strpna (do vseh razen oceta) vedno optimisticna, redko obupam in mrzim prepire. Oce se pocuti iz druzine izkljucen (je sam priznal) a da je problem v njegovi negativnosti, konstantnem tarnanju kritiziranju ipd. Ne bo priznal niti spremenil. Za to da je problem v njem niti slisat noce.
Kot mlajsa pa sem jaz tudi znala biti uporniska. Pospravljat sobo? Hahahaha, ni sans. Soba je moj prostor ki bo kot meni pase. Pa je mama poskusla vse (dobesedno vse, od kazni do tega da mi je vse odstranla iz sobe) in namesto da bi me spravla ob zivce ker mi je vzela stvari me je pripravila do tega da se ucim (je sama sebe spravla ob zivce). Pa je spremenila taktiko. Parkrat mi je rekla da si naj pospravim sem jo (valda 😂😂) ignorirala in ko sem ugotovila da nimam kje delat nalogo ali pa se ucit sem pospravla (trajalo je dan ali dva odvisno). Celotna zadeva je nekaj let nazaj, zdaj zivim v svojem stanovanju in cistim ter pospravljam vsak dan tako da see je njena konstantna zelja po pospravljenem in cistem obrestovala na dolgi rok.
Point mojega sporocila je da poskusite obratno. Ali en ekstrem ali drugi. Ne vete kaj je razlog da je otrok tak kot je. Ce se pregovarja, njegove pripombe preprosto ignorirajte in mu NE pokazite da vam gre to na zivce, ker ce kricite nanj dobi on vaso pozornost. Pa poskusite ugotovit kaj otrok reees ne mara, tisto ima pol za kazen. Pa tu pazite: otrok se lahko pretvarja da zadeve ne mara ampak jo v bistvu obozuje (obozujem kuhanje in vsakokrat ko nisem naredila po starsevih zeljah sem morala kuhat😂). Par dobrih nasvetov lahko pogledate v seriji me or the dog na youtubu. Vem da otroci niso psi a obojno je na podlagi psihologije. Vam nekaj ni vsec – naredite tisto kar otroku ni vsec (nima pozornosti, ni igranja..) ce otrok naredi nekaj doberga ga nadgradite. Cez cas bo skapiral zakaj je dobro to kar ga ucite.
Glede tekmovalnosti pa jo poskusite obrnit v smer kjer jo bo potreboval (npr sola, pospravljanje itd. Primer kateri bo prej pospravil otrok sobo ali vi kuhinjo) in pa pokazite mu da ni najboljsi ampak tudi ne najslabsi (vcasih zgubi vcasih zmaga) ampak da izgubiti ni nic slabega ker se iz tega ucimo (npr. Vi pospravite prej on izgubi, rabi novo tehniko da vas naslednjic lahko premaga “work smart not hard” – ce ne bo imel veliko za pospravit bo prej koncal bo zmagal)
Malo uporabite logiko in domislije. Starševstvo ne pride z napotki kakor zivljenje ne. Vzamite pa tisto kar vam otrok da (se ne zaveda kaj vam daje) pa obrnite to v vaso in njegovo korist.
Zdravo,
vaš otrok je najbrž eden redkih ljudi, ki jih oblikuje tovrsten temperament. Pravzaprav z njim ni težko shajati, če se le malo podučite. Konflikt zanj ni nekaj slabega, je nekaj, kar sproži zato, da se zadeve odvijejo naprej. Na tak način se pravzaprav uči. To je poseben temperament, ki potrebuje posebno razumevanje. Ljudje, ki imajo take osebnostne značilnosti, so kot odrasli zelo uspešni, če se naučijo obvladati svoj grob jezik (direktnost), hitro jezo in tekmovalnost, ki je posledica eksplicitne usmerjenosti v napredek. Zato vaš otrok tudi čuti potrebo po tem, da vam pametuje oz da vas po domače – nadmudri. Zna biti pa zelo samozavesten in prepričljiv, ane?
V branje priporočam knjigo avtorja Thomasa Eriksona – Obkroženi z idioti.
Pa srečno! Čuvajte ta dar, potrebno je samo razumevanje.