Pozdravljeni,

Stara sem 24 let, in še vedno živim s starši v ogromni hiši.
Moja starša sta vse prej kot sposobna biti skrbnika še komu drugemu kot sebi (nažalost kakor berem nista osamljen primer), vendar sta se v svojih 20ih vseeno odločila da si bosta ustvarila družino. Že odkar vem zase so v mojem življenju trenja – oče je grozen kolerik, spomnim se da sem kot majhna naredila napako, kot jo naredi vsak otrok, pa je bilo dretje. Ker se je mami postavila zame sta se skregala med seboj. Vedno so bile obtožbe, da imam potuho, intd. Torej, že od malega je bilo prisotno dretje. Ker je oče izvajal tak grozen pritisk, se je mati zatekla k alkoholu, ker izhoda ni videla. Potem je bila velika eksplozija in se je problem z alkoholom za nekaj let potihnil, oče se je svoje obljube, da bo ravnal bolje držal mogoče mesec ali dva. In tako smo pristali v začaranem krogu. Grozno mi je bilo, ker nisem mogla pomagati, ker sem bila nemočna. Grozno jezna sem bila na svoje stare starše iz obeh strani, ker nikdar niso zares pomagali pa so vedeli za situacijo. Starša sta velikokrat na naju z sestro prenašali grozne odločitve, ali naj se ločita ali želiva da ostaneta skupaj – že zadnjih 10 let proaktivno navijava da se ločita. Bile sva starša svojim staršem. V omenjenih eksplozijah je bilo prisotno tudi nasilje – in to pred nama z sestro. Preprosto počilo je. In najhuje je, da te spomnimi prihajajo nazaj po delčkih. Naprimer bom delala v pisarni, imela misli na projektu in kar naenkrat se bom spomnila nekeda delčka, kako je oče mamo vlekel po tleh, ko sem bila stara nekaj okoli 8 let, ali pa druge dogodke kjer komaj zadržujem solze in si grem v kuhinjo po kozarec vode.
Nikdar nisem imela nobenih hobijev, ker nisem želela obremenjevati staršev. Moja ljubezen so bile knjige. Za šolo se niso nikdar brigali, samo ko so izvedeli da mi ne gre najbolje je bila štala. Da bi mi kdo pomagal ni šlo.
Z očetom nisem nikdar našla skupnega jezika, raje ga sploh ne vidim ker se mi gnusi tudi e je zadnjih nekaj let vidno izboljšan. Mama se v moji mladosti ni kaj dosti brigala zame, zato se mi zdi neverjetno neumno da se hoče zdaj vmešavati – preprosto ne gre mi iz jezika kakšen osebni pogovor z njo, veliko lažje se o teh zadevah pogovarjam z partnerjem ali kolegico.

Tudi sama sem vmes pristala v zvezi, ki je peljala v isto sranje kakor ga imata starša in sem neverjetno ponosna nase da sem zbrala pogum in odšla.
Zakaj mati ni naredila enako? Vedno govori da zaradi naju s sestro, da ni mogla jit sama z dvema majhnima otrokoma intd… Kar gnusijo se mi izgovori, ker sem že skoraj 10 let popolnoma samostojna in bi lahko šla. Pa noče. Včasih se mi zdi da jima prav paše tak stil življenja.

Jaz imam trenutno odličnega partnerja, ujameva se na vseh temah, v vseh pogledih, oba sva nora na pse, oba sva zelo delovna. Tudi plače imava nadpovprečne – in potem se postavi vprašanje; Zakaj zavraga še nisem spakirala kufrov in šla stran, če imam vse pogoje in se neham ukvarjati z tem sranjem v stanovanju v isti hiši (stanovanje ni isto, je eno nadstropje nižje)??
Odgovor: NEMOREM!Preprosto ne sprostim se če ne vem kaj se dogaja doma. Ko grem na dopust, ko sem dlje od doma kakor kakšen dan neprestano kličem mami in jo po ovinkih sprašujem kako se tastar obnaša, če je vse vredu, če si želi o čem pogovoriti.
Kar kocine mi gredo pokonci ko slišim glasove iz stanovanja ko sem doma in nisem prepričana če se pgoovarjata ali je zgolj tv. In to je zadnje leto huje in huje. Včasih sanjam dogodke, ko ssem budna in se mi v glavo prikrade spomin ga odrinem kakor hitro morem ker se mi zdi da moje telo rata kar otesnjeno. Fant me razume in podpera in je tudi čisto nasprotje očeta – vedno se lepo pogovarjava, nikdar se ne skregava tudi če se je zgolj pogovor ob kavi kjer razčistiva zadeve in greva naprej. Vse to je bilo zame novo, ker sem v prejšnih zvezah precej hitro tudi sama eksplodirala. Namreč si želi kupiti hiško kamor bi šla in kjer bi začela svoje življenje vendar se sama nemorem odmakniti. Ko sem se v prejšni zvezi z fantom odmaknila sem imela grozno slabo vest.

Zanima me, če so vsi ti spomini, tesnobni občutki pravzaprav posledica “travme”? In ali to sploh spada pod travmo? Veliko sem brala o tem, vendar nad mano nikdar ni bilo izvedeno fizično nasilje, zgolj dretje. Grozno je bilo samo ko sem morala poslušati drejtje med starši in poniževanje… ne zdi pa se mi da bi bil to nek travmatičen občutek.

Že vnaprej se opravičujem za zelo dolg, divji ter negativnih čustev in osebnih izkušenj poln komentar – je dobronameren, ne vem pa, če dober. Hkrati tudi ne vem kako intenzivne so bile te “ne-travme”, če so moje predpostavke pretirane, se opravičujem, vzorec pa je (vsaj po mojem laičnem mnenju) še vedno isti.

Če bi ti jaz napisala (izmišljeni primer in dober uvod v res zelo bolno grozljivko):

“Ej, meni je sredi noči skozi odprto okno v dom vdrlo 5 zamaskiranih dedcev-goril, ki so me obkolili, mi z mačetami mahali, nože pritiskali na vrat, brcali v omare, kričali in se mi smejali v obraz kaj vse bodo z menoj delali od skupinskega posilstva, do tolčenja z mojo glavo ob radiator, do izrezovanja organov in trgovine z ljudmi, kako me bodo imeli priklenjeno v kleti in izkoriščali za razplod in prodajo kot gonečo se psico …
… Ampak nimam modric, vbodov, ureznin in znakov posilstva – zato ni travma, hihi, in ne morem reči, da niso bili povabljeni, ker sem izzivala z dovolj odprtim oknom. Hahaha, hihihi – kako sem jaz preobčutljiva. Tako sem smešna, da imam posttravmatski stres in flashbacke še leta kasneje, hahaha. To je bil popolnoma normalen, vsakdanji dogodek in sem pač butasta in razvajena, haha. Če dovolj dolgo premišljujem bom uvidela, da sem jaz kriva, in sem si jaz zaslužila in sem pokvarjena, ker delam sceno, namesto da bi bila hvaležna, da so si mene izbrali za “kompliment”, da sem tako super, da bi lahko bila priklenjeni inkubator v kleti in koristna za zagotavljanje belega blaga in organov XD, če bom dovolj pridna in ustrežljiva, mi bodo mogoče pogledali skozi prste in izrezali ledvico na živo, in jim bom lahko “dala iPad” in bo vse vredu na svetu 😀 XD

Ja, “ljubica” – to je posttravmatski stres, kompleksni + več navadnih.
Vsakič ko vidiš, kako kakšen “ljubeči starš” svojega 2-3 letnega otroka “malo heca” z “papa, jaz grem domov” in se skrije za grm za 1minuto in smeje, ko tisti ubogi, nemočen otrok joka in bega v smrtnem strahu, se večina ljudi zraven smeje “vzgojno”, ker v njihovi glavi vidijo sebe in starša oziroma “če vozim pijan in me policist ustavi, dobim kazen” in “če rečem, hočem kg kruha, imam za dobiti kg kruha”…
Noben ne vidi primerjave, da se v kombiju voziš sredi Sibirije pozimi ter “hočeš” postojanko za WC in noge raztegniti – potem pa se odpeljejo nekaj kilometrov stran brez tebe, zavijejo s ceste in se režijo haha, glej kako jo je strah samo crknit od mraza, lakote in/ali divje živali brez vsakršne možnosti preživetja, haha, bo že videla kje je njeno mesto.

Stran pa ne moreš, ker si od rojstva dresirana, da je vsako negativno čustvo drugih tvoja krivda, tvoja odgovornost in tvoja dolžnost druge čustveno uravnavati. Zakaj moraš vedeti kaj se dogaja doma?, ker si naučena, da če nisi čustveni smetnjak za njune nepriznane psihične težave 24/7, bosta naredila težave in tebe krivila.
Očka naredi prometno nesrečo – ti si kriva, ker sprejemljivi otroci kupijo svojim očkom novi BMW, ker očka ne more upoštevati CPP, če nima BMW in/ali voziti trezen, če je “pač ubošček” in ti hoče zobe razbiti, ti pa v službi gniješ, in se kurb@š in drogiraš in zaslužiš nasilno smrt, ker si tak slab otrok, da starše zanemarjaš (+ več ur psihoze in mesece do desetletja pogrevanja, kako si pri 4ih razbila eno skodelico, ki ti je iz rok padla, ko si jo mogla mamici nesti, ker sprejemljivi otroci skrbijo za starše in je dokaz, da si dolžna crkniti brez otrok, ker si pokvarjenka in že kot novorojenček sr@la v plenice, namesto, da bi za svoje starše ki sta ti dala življenje skrbela – splavt bi te morali).

Nisi edina, ki “to” doživlja in je doživljala, si pa ena izmed redkih, ki ima čustveno, finančno in materialno zmožnost zbežati – vsaj trenutno jo imaš. Iz izkušenj, ne zlobe, ti zdaj povem, da bo vsako sekundo, ko si na tej spirali tega pekla, tvoje življenje trpelo. Ti flashbacki, bodo vsakič intenzivnejši, vsakih pogostejši, vsakič se boš težje pobrala pa še vsakič se bodo akumulirali. Zdaj svoja “jama brez dna” starša futraš z denarjem in svojim “življenjem”, če greš samo za 14dni/en mesec zaradi korone na bolniško in ne moreš vzeti kredita za njiju “kar tako” pa boš videla kako “zdaj sta bolje” drži.
prihrankov pa predvidevam, da nimaš, če izvesta zanje pa jih ne boš imela, ker 5eur nimaš pravice imeti – v njuni glavi onadva tebi rit razvajata z dovoljenjem, da smeš hoditi na “kurb@rijo” in “drogiranje” v službo, sta onadva trpeča garača, za “njun” (tvoj) “drobiž” od plače, in si ti parazit in umazano požreše nehvaležno, ker si svojega delodajalca nahecala, da njuno prigarano plačo tebi nakaže, pa še domišljava sponzoruša avšasta, ker si kar tako postrezeš in pokradeš za npr. Bencin, da se lahko pripelješ v službo, ti nespoštljiva rit, ki si zasluži biti pretepena in utopljena v ledeni reki – včasih so bosi hodili kilometre peš….
(=_=)… Vsaj na “čustvene” trenutke.

Zelo se opravičujem, da je večina mojega odgovora samo podoživljanje “ne-travm” iz mojega otroštva in življenja, samo res vem kako nujno je, da s sestro odideta stran in se nikoli več ne ozreta nazaj, ker bosta tako kot Evridika pogubljeni.
Ne veš kako hudo je, ko si ne moreš več zmisliti niti serije čudežev, da bi kdaj v življenju lahko še imela možnost varnega doma, ljubeče družine in stabilnega življenja, in vsak tvoj problem se steka nazaj, da si se rodila dvema psihičnima bolnikoma in nikomur ni bilo mar.
Še huje je, ko se ti svet posmehuje s kakšnim “vsak je svoje usode krojač” – ena ženska iz subsaharske Afrike z 10 otroci, ki je bila pri 7ih letih prodana za kozo in bi bila umorjena iz časti, če se ne pusti posiliti NI SVOJE NEPISMENOSTI KRIVA. En ***, ki gre z avtom naokoli namerno in vnaprej dogovorjeno popivat in pijan povozi otroka PA JE 100%, NEIZPODBITNO KRIV. In vsi se moramo iz vljudnosti pretvarjati, da ni, in je ubogi, in alkoholizem je bolezen – samo, da se nihče ne bi vprašal zakaj je šel na žurko z namenom, da se tam napije z avtom!

Ja, vsaka malenkost bo pljunek v morje, ki je nastalo iz pljunkov, in ko bo kaplja izbila sodu dno, bodo vsi pozabili koliko kapelj je bilo prej v sodu in koliko pljunkov je naredilo morje.
ODIDI, ker je vsako sekundo težje, potem pa boš enkrat lahko samo še tehtala ali reskiraš samomor, ker če ga zaJ, ni niti enega izhoda iz nasilja več.

Veliko sreče tebi in tvoji sestri. Besede velikokrat bolijo bolj kot pesti, te poškodujejo bolj kot pesti, se ti celijo tudi po desetletja, pa še nikomur ne moreš povedati, ker je beseda proti besedi in ti vsi dopovedujejo, da si problem, da si kriva, da si si zaslužila in da si še huje zaslužiš, če si drzneš povedati resnico, medtem ko nasilnež jokca in laže, prej, vmes in potem, ker se “vedno” pripravi na zlorabo – žrtev pa se ne more.
(Opomba: Vedno so izgovor na izgovor od stresa, do “sem kolerik”, vzgoje itd., En *** še ni bil brez izgovora, pa če je ženo zmlatil do smrti, je bil “pač ljubosumen” in “sigurno je izzivala”, pa si oropal banko “revščina”, pa si imel truplo v več let v fletu na sobni temperaturi “ker sem v stiski”… Že dve tisočletji vsi javkamo “volk v ovčjem kožuhu”, pa še vedno imamo isti problem.)

Veliko sreče, enostavno je pametovati, težko izvesti – res veliko sreče in poguma, tebi in tvoji sestri. Najprej bo hudo, ker še nisi doživela, da se pritisk ne stopnjuje, potem pa bo vsak dan bolj normalno. Za navado pravijo, da moraš 66x ponoviti – 66 Božičev zelo verjetno ne boš doživela (ker je 91 visoka starost), 66 ur, dni, tednov in mesecev pa si še lahko privoščiš.
Privošči si jih.

Ja,veliko resnice je v vašem zapisu…jaz bi kar brala še in še te vaše besede,saj ste ena redkih,ki razume in je očitno imela dovolj moči,da je naredila rez. Ne bom dolgovezila o svojih problemih,sem pa malce boljše volje,ker vidim,da nisem edina v podobni situaciji.
Avtorici začetnega zapisa pa svetujem,naj vas posluša in upošteva čim bolj in čim hitreje.

Na srce ti polagam, pojdi od doma čim prej. In se distanciraj od tega. Preden greš, lahko mami poveš, da ji boš pomagala kolikor boš le lahko, če se odloči za spremembo. Toliko za čisto vest.

Sicer pa nisi odgovorna za svoje starše.

Če ti kaj pomaga, se vprašaj (tudi, če nisi tam), če bi svoje otroke želela izpostaviti takem okolju. In imaš svoj odgovor.

PotrpljenjeJeVrlina – hvala za delitev, zadela me je naravnost v srce. Kdor tega ni izkusil, ne more razumet. Avtorica tole dobro premelji in poslušaj nasvet – bejži, kolikor moreš stran in ju pusti, da si zganjata svoj privat pekel, ker ga potrebujeta. Ti pa živi.

Pozdravljena,

Komentiram, ker vidim kar nekaj vzporednic, zato bi ti tudi rada pomagala.

Odrascala sem v hisi z starsi, dedkom in babico. Sester ali bratov nimam. Doma cel cas drenje, fizicno nasilje oceta nad mano. Mama je sicer v zacetku reagirala z povzdignjrnim glasom na oceta nazaj, ampak samo kratek cas. Prepuscena sem bila sama sebi. Starsi se niso ukvarjali z mano, ne igrali, ne pomagali pri solskih opravilih, so pa zahtevali najboljse. Prepoved druzenja s sovrstniki, kajti bili so „slabi vpliv name“, otroke, ki so poznali v druzini so vsi tako dobri, boljsi, pridni, ubogljivi, pomagali doma, itd…
Verbalno nasilje je enkrat prislo tako dalec da me je oce prijel za vrat dokler nisem dobila napada panike (stara sem bila 15 let)
Psihicno nasilje je svoj vrh doseglo z krivdo mene, da zaradi mene moremo jest samo testenine ali „ ves kaj se lahko zgodi, pazi na stedilnik nimamo denarja, kaj ce vse zgori“ Lahko bi pisala se in se… samo cakala sem da se odselim.

Kar ti zelim povedat je, da sedaj pri 30+ letih hodim k psihoterapevtu, ker me stvari „naucene“ v mladosti zelo obremenjujejo skozi v zivljenje. Depresija, napadi panike, strahovi in osebnostne motnje. Ne zelim te strasiti, hocem ti povedati samo kako dalec lahko pripelje, ce nekje ne potegnes „crte“. Glede na tvoje financne sposobnosti ti toplo priporocam it na svoje. Ali si morda poizkat strokovni pomoc, samo da ti za dolocene stvari za katere imas mogoce sedaj „slabo vest“ odpre oci in gledas na situacijo bolj objektivno.

Zelim ti vse dobro! Si super zenska in tudi uspelo ti bo, najt pravo bot ZATE!

Vse čestitke, da si situacijo dojela v zgodnjih dvajsetih letih. Eni je celo življenje ne in igrajo žrtev. Meni je zelo pomagala knjiga Strupeni starši. Prebrala sem jo večkrat in vedno zraven jokaka, kakšno zapuščino nam lahko dajo starši. Ravnali so tako kot so znali in zmogli. Priporočam v branje.

Evo, za kaj mami ni šla? In za kaj ti ne greš stran? Za začetek preberi knjigo: Čiščenje Nereda in feng šui, pa Življenje je Tvoje od Lous L. Hay, pa še kup knjig. Nato se fizično znebi starih oblek. Potem vrži v kanto, še stare obleke od staršev. Jaz sem kar na silo. Piši mi: [email protected]

Zdravo.

Ja to je travma. In bo počasi zbledela, če se umakneš, če ostaneš ne bo nikoli bolje. Ko sem bila najstnica ob vikendih dopoldne nisem želela iti na kavo s prijatelji, ker sem se vedno bala, da bo doma počilo, bo kaj narobe in v kakšnem stanju bom našla starša, ko se vrnem.
Na srečo se je pri nas počasi uredilo in tudi starša sta se kasneje ločila.
Tvoja mama pa ima verjetno kakšno drugačno obliko travme in ji je težko iti. Sama si napisala kako si morala biti močna, da si se sama izvlekla iz takšne zveze, predstavljaj si svojo mamo, ki je z očetom že toliko let! To je njeno življenje, grozno ampak mislim, da ne vidi izhoda.
Mogoče boš sebi in njej najbolj pomagala, če odideš. In jo potem spodbujaš, da odide tudi ona. Mogoče bo tvoj odhod spodbudil tudi njo.
Na začetku bo grozno, pogosto boš klicala domov, samo da vidiš a sta oba še živa. Ampak, nekaj moraš narediti, da se rešiš tega. Situacije ne boš popravila, če bi jo lahko bi jo že. Ne moreš biti pa večni mirovnik in nadzornik staršev. Če gre preko meje pokliči policijo. Sej ne bodo pametnega naredili, le položnice napisali (verjetno obema), ampak je neko opozorilo staršem.
Pojdita s partnerjem na svoje. Poišči si pomoč, lahko tudi pri psihologu, to ni nič sramotnega.

Pozdravljena,

Prav stvar, ki jo moraš narediti (poleg tega, da gresta s fanton na svoje) je, da si dopoveš, da sta starša odrasla in da je njun odnos njuna stvar. Ni na tebi, da skrbiš, kako se bo oče obnašal do mame in kontra. Enostavno ni. To je njuna zadeva.
Sama sem bila v enaki situaciji, priznam, še vedno se na momente zalotim. A glej, če mama v vseh teh letih ni šla stran, ji očitno nekaj odgovarja. Pusti jo, poskrbi za svoje življenje. Vem, da je težko, a to boš naredila zase. Tudi mama bi lahko, pa ni. Si želiš,.da bo tcoj otrok nekega dnw ugotavljal isto?
Pa srečno!

Zivjo.
Hvala, da si z nami delila svojo zgodbo. Verjamem, da si storila pomembno stvar in naredila prvi korak do osvoboditve.
Iz napisanega berem ravno to, kar je izpostavila ze kolegica zgoraj in to, cesar se sama v tem trenutku se najbolj bojis. Ja, res je, dozivljas posledice travm in se huje, se vedno se nahajas v izvoru teh strupenih odnosov, ki ti vsak dan dodatno skodujejo. Pametno in socutno do sebe bi bilo, da si nemudoma poisces pomoc. Vzvodi, ki so ti trenutno najhitreje in najlazje na voljo (vem, da bo ta korak tezak in bolec in vem, da te je strah) so klicni centri za pomoc ljudem v stiski. Lahko se obrnes na Posvet.org, ki nudi brezplacno akutno pomoc v obliki svetovanja, Drustvo za nenasilno komunikacijo (poisces jih lahko tudi na facebooku) in druge platforme, ki so ti dostopne z le nekaj kliki na internetu. Zavedaj se, da je ena izmed znacilnosti zlorabe odtujen obcutek in misljenje zrtve (“ali se mi to res dogaja?”, “to ne more biti res, zagotovo se motim”, “kaj pa, ce sem kriva jaz?”…), zanikanje (“travma”), nezmoznost odcepitve od izvora nasilja (“imam vse pogoje, da odidem vendar ne (z) morem”, “non stop klicem in preverjam kaj pocne oce”, “ves cas poslusam ali se kregata onedva ali je to samo tv”…) in ponavljajoci se obcutki tesnobe, custvene in fizicne bolecine in se mnogi drugi. Ce se v tem prepoznas, urgiraj takoj. Ne cakaj na jutri ali na “naslednjic, ko se ocetu poslabsa”, ker je za tvoje cudovito in varno otrostvo ze prepozno, za zdravo in ljubeco prihodnost pa se ne.
Imej se rada, bodi mocna in poisci pomoc. Ocitno si ze dovolj pretrpela, da si se opogumila bolj javno (cetudi anonimno) spregovoriti o svoji druzinski izkusnji in nasilnih starsih in je verjetno nastopil cas, da v celoti prevzames odgovornost zase. To je nekaj, cesar nekateri nikoli ne zelijo narediti in kot vidis to vodi v veliko bolecine in zalosti.
Zelim ti vso sreco na tvoji poti. Vzemi jo zase in le pogumno naprej!

Cim prej se odselit in zacet novo zivljenje pod svojimi pogoji.
Terapevtska pomoc je tudi zelo v pomoc.
Tudi ni cisto nic narobe, ce prekines stike s starsi.
Tuje kritike niso pomembne. Pomembno je, kaksno zivljenje zelis sama.
Krivda je ful nepostena in je ne rabis cutit, ker nic od tega, kar se tice tvojih starsev, ni tvoja odgovornost.

Pozdravljena,
Zivela sem v podobnem okolju, le da ni bilo alkohola. Nenehno psihicno nasilje, nic nisem naredila prav… nisem si znala najti pravega partnerja, ker ni bil po godu starsem…
V glavnem tako je bilo, dokler se nisem odselila. Sedaj se veliko bolje razumemo. Starsa imata se vedno psihicno nasilje med seboj. Locitev bi se slabo koncala za mamo, ker se bojim kaj bi ji oce naredil. Tako mama vstraja z ocetom.
V glavnem ti svetujem, da gres cim prej na svoje . Ne obremenjuj se z njima, ker s tem skodis samo sebi na dolgi rok. Moras ven iz zacaranega kroga, ker si neprestano pod hudim stresom. Nekaj casa bos se lahko prenasala stres ampak verjemi, da lahko sama zbolis zaradi stresa. Jaz sem dobila hudo vnetje zivcnih koren, noge so mi paralezirale oz. so bile tako trde, da sem komaj hodila. 3 leta je trajalo, da sem sedaj vredu.
Zelim ti, da ti cim prej uspe. Vso sreco.

Imela podobno situacijo doma. Samo, da sem imela “srečo” in je bilo poleg nevroticizma cele družine vključeno tudi telesno in spolno nasilje. Pri 16. Letih sem spakirala kufre. Se 6 let popolnoma izolirala od svoje družine in delala na sebi. Bilo je naporno. Finančno še bolj pa duševno. Čez 6 let, ko sem bila popolnoma neodvisna, uspešna v poslu in relativno stabilna sem začutila potrebo, da razčistim z njimi. Ker ni bilo doma več mene – pinjate za sproščanje njihovih frustracij se je nekaj njihove negative nevtraliziralo. Tudi ta proces je bil naporen. Vedno je naporno. Vprašanje je samo ali je produktivno. Z njimi sem vzpostavila odnos po mojih pravilih. Vidim in slišim jih ko meni odgovarja. Postavila sem meje, ko jih poskušajo prečkati so kaznovani z podaljšanim časom moje odsotnosti. Lepo se obnašajo, opravičili so se mi, večkrat me prosijo za mnenje, nasvet. Kdor se ni prilagodil na moj nivo je odpadel. Brez slabe vesti.

Moj nasvet? Odidi nemudoma. To, da ostajaš doma je slabo tudi za tvoje starše. Dokler imajo tebe, ki vpijaš vse njihove napake se ne rabijo soočiti s seboj. Delaš jim medvedjo uslugo. Slabo vest imaš lahko zato, ker jim ne daš prostora za napredek in pa seveda, ker zapravljaš svoje življenje za troganje pritljage, ki ni tvoja.

Srečno in pogumno ❤

Kje si TI v vsej tej zgodbi??

Moja zgodba je skoraj enaka in življenje me je do sedaj naučilo eno stvar: da MORAM misliti nase.

Tako, da moj nasvet je: pomisli nase, sicer boš to prepozno dojela.

Kaj pa tvoj terapevt pravi? Ker sem 100% prepričana, da ga imaš, saj si pametna, hudo zatravmirana in imaš finančno možnost plačati za zdravljenje. Terapija je tu EDINA pomoč.

Pozdravljena,

Tvoje kaoticno stanje doma je v tebi ustvarilo razcepljeno osebnost, ki ima delcke ranjenosti iz otrostva in te ne spusti naprej. Prvo kar bos morala narediti je odpustiti starsema, da sta se tako nespametno in pogojevano obnasala vprico tebe. Potem pa prositi Boga, da te poceli vseh nebozjih dusnih vezi ( kontrola nad starsema, odvisnost, slaba vest,…) Poleg molitve pa pomaga tudi post.. To je zdravljenje z molitvijo, ne vem ce ti to ustreza ampak zelim ti predstaviti se en vidik, ki bi ti pomagal.
Vsi v sebi nosimo rane in brezpogojna ljubezen jih pozdravi.
Srecno.

Pozdravljena,

tvoja situacija je zelo tipična situacijam vseh, ki so odraščali v družinah, kjer je bil prisoten alkohol. Imaš veliko potrebo po nadzorovanju, ne počutiš se varno.
Toplo ti priporočam, da se udelečiš srečanj ALANON, kjer boš zvedela kako se lahko s situacijo spoprimeš in boš dobila podporo ljudi, ki so šli čez podobne situacije kot ti. V Sloveniji deluje tudi skupina za odrasle otroke alkoholikov.
Predlagam, da pobrskaš po netu in jih kontaktiraš.
Vse bo ok. Nisi sama. Situacija je rešljiva, rane pa lahko s pomočjo orodij ki jih boš dobila na srečanjih lepo pozdraviš in zaceliš.
Lahko pa greš tudi k terapevtu. Moja izkušnja pa je, da nekdo ki ni bil v enaki situaciji težko razume, čeprav ti lahko tudi terapevt pomaga.
Sem hodila na oboje. Končno sem rešena čustvenega pekla, ki ga naredi in pusti alkohol v družini.

Travma je tisto ko se sproži nelagoden občutek v situacijah, ki jih opisuješ , pri tebi je to dretje . Motilo te bo že naprimer , ko boš slišala dreti se sosedo, sodelavko, partnerja…. To je zapis v celicah in to je trauma .

Sma sem doživljala enako, dokler nekega dne nisem spoznala, da je moje življenje moje in da imam pravico imeti mirno življenje, življenje mojih staršev pa je njihovo.  Pobrala sem kopita in šila in šla na svoje. Danes sem za ta korak neizmerno hvaležna in nikoli več se nebi vrnila v ta trušč nazaj. Starša pa sta hkrati spoznala, da ni več osebe na katero bosta lahko obešala svoje odgovornosti. Danes sem srečna, zato bejži in se ne obremenjuj več z njima. Njima tako paše in nikoli jih ne boš spremenila. Samo sebe obremenjuješ in si uničuješ svoje življenje. Spremenijo se lahko samo sami, če to želijo.