Pozdravljeni. Poročena sva 12 let, 2 mala otroka. Mož je že nekajkrat (predvidevam 3x) prestopil mejo in se zapletal z drugimi ženskami. Prosim ne obsojajte me, ker ga še nisem zapustila. Ni lahko. Želela sem, da bi bil zakon uspešen in varen dom za otroka. Tudi finančno ne vem kako bi zmogla. Prevar nikoli ni hotel čisto priznati… češ, da si domišljam, da si narobe razlagam, da si naj poiščem psihiatrično pomoč. In zdaj ima spet ljubico. Imam dokaz. On se mi pa posmehuje v obraz, da se me to ne tiče in da se nimam kaj brigat za njega. Prosim, povejte mi kako naj preživim, da se mi ne zmeša, da ne zbolim. Težko mi je res. Staršev več nimam. Bratov in sester tudi ne. Kako naj preživim, kaj naj naredim, da se zavarujem

Spoštovani Prosim pomoč,

iz vašega pisma je čutiti veliko stisko in občutek nemoči, obenem pa strah, obup in prizadetost ob moževih nedopustnih dejanjih. Žal mi je, da doživljate prevare s strani moža. Si ne predstavljam kako grozno se morate počutiti, saj ste mu vi želeli zaupati in ste si predstavljali, da bo takšen zaupljiv, pristen in iskren odnos obojestranski. Še težje vam je, ker imate še majhne otroke in ker žal nimate nikogar od domačih v oporo. Morda si lahko poiščete stike in se pozanimate kdo vse vam lahko pomaga (s pogovorom, finančno, z nasveti in podporo…) Morda vam je lahko v oporo kdo od drugih sorodnikov, sosedov, prijateljic, sodelavk, duhovnikov ali posvečenih sester, morda najdete podporo na CSD, v Varni hiši, pri Karitas ali kakih drugih društvih, vladnih in nevladnih organizacijah…?

Žal na moževo vedenje ne boste mogli vplivati, saj je njegova odgovornost, da bo nekaj spremenil pri sebi, če se bo za to odločil, toda bojim se, da je še daleč od tega. Morda ne bo nikoli drugačen, sploh če si težav ni pripravljen priznati. Njegovo zanikanje in jezen, besen ter posmehovalen in zaničevalen način do vaših odkritij prevar ter brezbrižno in egoistično govorjenje, da kaj vas kot ženo briga zanj, namreč govori točno o tem, da ni niti najmanj v stiku s tem, kar se mu dogaja. Zelo verjetno gre za podzavestne vzorce zasvojenjskega in neodgovornega vedenja, na čemer bi bilo potrebno z njegove strani trdo delati, veliko vprašanje pa je, če bo to kdaj želel. Sicer se boste pa vi odločali ali in do kdaj še želite živeti s takšnim moškim (ob katerem verjetno doživljate veliko jeze, sramu in gnusa, žalosti in osamljenosti…) in pretehtali kaj vam daje in česa ne dobite ob njem…

Vi lahko vplivate le nase in na otroke, na kar sicer vplivata oba starša s svojim zgledom in dejanji. Tudi mož s svojimi vzorci neprimernega vedenja je zelo slab model za otrokove odrasle navezave v partnerskih odnosih! Torej vi lahko delate na sebi, tako, da poskrbite zase, za svoje zdravje, za to, da začnete še bolj verjeti sebi in svojim občutkom, za svojo jezo in odločnost, ki je verjetno globoko potlačena in še ne morete do nje. Lahko skušate prebrati čim več knjig in podobnih forumov, poslušati oddaje in seminarje s področja osebnostne rasti, psihologije, odnosov, vzgoje in komunikacije…

Osebno bi vam toplo priporočala psihoterapijo, pa ne v smislu kakor vas pošilja mož k psihiatru, da se vas reši in zvrne odgovornost na vas, sam pa je ne prevzame in lahko nadaljuje na star način! Z vami je vse v redu, če ne dovolite, da je v vajinem odnosu vmes še ljubica. Psihoterapevta vam priporočam zato, da bi s podporo terapevta lažje uvidela kaj se vam dogaja, našla v sebi neko moč in uvidela v kateri smeri si lahko pomagate, da se rešite iz tega začaranega kroga, ob tem pa poskrbite tudi za otroke.

Vse dobro vam želim. In kar pogumno. Nemoč lahko spremenite v moč!

No nekaj bistvenih zadev si pogruntala, in to je da se ti mož posmehuje . Imaš dve možnosti: ena je potrpiš in počakaš da ga mine njegovo trolanje na okoli, druga pa je da si tega ne dovoliš niti minute več. Kaj te skrbi za otroke? A to da jim ne bo treba gledati napetosti in varanja s strani očeta?? Sluš…. pa daj no ne privošči jima tega no.
Najprej začni sprejemati resnico , da tale tvoj ni ravno takšen , kot bi si ti želela in da živiš v iluziji .

Pozdravljeni!
Lahko si predstavljam kako se počutite, vendar pa je za take primere ponavadi učinkovita le ena stvar in to je dokončen razhod.
Vsaka oseba si zasluži partnerja, ki te spoštuje in vrača zvestobo.
Na vašem mestu nebi oprostila več in bi začela razmišljati o razhodu.
Vsak konec je začetek nečesa novega. In ponavadi so ravno novi začetki težki, vendar za dežjem vedno posije sonce in zagotovo boste našli partnerja, ki si ga zaslužite.
Le pogumno, mogoče bo potem videl kaj je izgubil.
Lp

Hej, vrni mu, pa nič kaj ne skrivaj pretirano. Ko te bo dobo, pa mu reči, da je to tvoja stvar. če si kje z okolice Maribora, se lahko zmeniva za pijačo, itd … pa ti jaz pomagam pri tem 🙂

Moj nasvet je, izhaja pa iz lastne izkušnje, da čimprej odideš iz takšne toksične zveze. Partnerstvo med vama nikoli ne bo takšno, kot je bilo nekoč prej, pred prevarami. Zaupanje se nikoli ne povrne v celoti. Otroci veliko bolj trpijo v takšni zvezi, kjer je starš obremenjen s svojimi težavami in se jim ne posveča. Otroka zagotovo čutita tvojo stisko. Terapije in delo na sebi pomagajo izgraditi boljšo samopodobo, vendar prepada med partnerjema po prevarah ne premostijo. Kljub vsem terapija, ki naj bi po prevari zbližale partnerja, pa se ustvari v človeku čustveni mehanizem, s katerem se zaščiti pred morebitno bolečino naslednje prevare. Stranski učinek tega mehanizma je čustvena distanca od partnerja. Partnerski odnos se sfiži v nekakšno simbiozo, lahko tudi s konzumiranjem spolnosti, vendar veš čas čutiš čustveno praznino. Leta minevajo, otroci odrastejo, ti pa se vse bolj zavedaš, da zaradi pomanjkanja poguma nisi živel svojega življenja.

Odidi. Takoj!
Tudi otroka te ne bosta spoštovala če se sama ne. Odidi in se NE vračaj.

Poišči stanovanje. Finančno se ne sekiraj, bo plačeval, ker mora. Samospoštovanje je pa res več vredno.

Pa srečno

Najdi si ljubimca. Uzivaj tudi ti. Se vedno lahko normalno vzgajata otroka, tudi ce imas vsak po strani nekaj za potesitev potreb.

Kolk je nepošteno življenje. Eni iščemo žensko, katero bi za vedno imeli ob sebi, jo ljubili, spoštovali,….. pa jo ne najdemo. Drugi se pa iz takih žensk delajo norca.

Katastrofa.

Če hočeš preživeti, moraš najti nekaj zase. Najdi si zaposlitev. Če imaš majhne otroke, ti pripada delo za 4 ure, tako da boš imela dovolj časa. Otroke dopoldan v vrtec, popoldne pa tako kot si že sedaj. Itak si za vse sama. Nekaj moraš najti, sama veš zakaj si doma oz zakaj razen družine nimaš ničesar svojega (hobijev itd). Začni se imet rada. Dojemi da je bolje bit samski, kot pa bit nekvalitetno vezan.

Če je poleg psihično ali fizično nasilje, pa imaš razlog za varno hišo. Samo pazi, ni to hotel za mame ki nimajo kam it, ampak dejansko raziščejo ozadje, pokličejo policijo itd. in zadeve grejo uradno naprej.

Prosim, ne svetujte ji, naj tudi ona vara… Če si vzgojen z vrednotami, tega ne moreš narediti samo zato, da bi se maščeval… Poleg tega bo situacijo samo poslabšala, problema pa ne bo rešila….
Najbolje bi se bilo zaupati vsaj prijateljici, ali če imaš kakšnega drugega sorodnika, s katerim si si blizu… in z njegovo pomočjo poiskati možnosti, ki jih imate, da bi se z otroki umaknili od moža, če bo nadaljeval z varanjem. Mož bo zagotovo šokiran, če bo videl, da je močna, da ni odvisna od njega in da ne dopušča njegovega ravnanja. Mogoče bo šokiran dovolj, da bo pripravljen delati na sebi in ohraniti družino, če ne bo, pa itak ni prihodnosti v takem zakonu.

Pozdravljena. Nihče, ki ni doživel, kar doživljaš ti, si ne more niti malo predstavljat tvoje situacije, stiske in ne more razumeti tvojih občutkov in ravnanja. Sama sem šla čez vse to. 11 let zveze, 4 leta zakona, takrat še brez otrok. Zaradi služb sva se bolj malo videla in se počasi oddaljila. Tega se niti nisva zavedala. Imela sva se rada, nisva se kregala, vse sva se znala zmenit, intimnost je bila kar pogosta, saj sva se trudila zanosit. Skratka vse super. Pa je službi je dobil novo sodelavko, ki jo je poznal od prej, zato jo je uvajal. Že po 14 dneh je pričel z varanjem. Tega se je sicer v sebi hotel rešiti, ker je načelna oseba in se nebi nikoli ločil, a je bila vez in navezanost, zagledanost prevelika, da bi lahko prekinil. Ko je varal prvič, mu vest ni dala miru, zato mi je povedal a le to, da ga je poljubila. Ostalo je zamolčal. Od takrat sem dvomila vanj in v njun odnos. Bila sem bolj pozorna na vse in ga kontrolirala, se z njim pogovarjala o tem. Vedno je zatrdil, da ni nič in da naj neham bit obsedena… najin odnos, intimnost je ostala enaka kot prej, razen tega dvoma. To je trajalo nekaj mesecev, vmes sem zanosila. Nato pa vidim na telefonu dokaz. Bilo je obupno težko. Sesut svet. Noseča. Obljubil je, da bo prekinil z njo in to res tudi poskusil. Kasneje sem zvedela, da je zdržal le dva dni.
Zgodba se nadaljuje kot prava telenovela. Ali pa grozljivka. Jaz sem mu vsakič znova hotela verjeti, vse kar sem slutila, da se dogaja, a je zanikal, se je kasneje izkazalo, da sem imela prav (očitno imamo res 6. čut). Posegala sem po vedno bolj drastičnih skorajda detektivskih ukrepih, da bi dokazala, da se ne motim in nisem zmešana kot mi je pravil, in vsakič, ko sem ga dobila, je priznal en delček, krivdo zvrnil nanjo, obljubil, da je prekinil in me prosil na ostanem. Z njo prav zaprav nikoli mi prekinil. Lagal pa je tudi njej, da z menoj ni intimen, da me ne mara… V resnici je imel rad obe, nobene ni hotel izgubiti, nobene prizadeti… ni znal in niti ni hotel prekiniti. To je trajalo skoraj leto – peklensko leto. Med tem sem tudi že rodila hčerkico. To so takšne stiske, da si jih niti me predstavljaš. Zanj sem naredila vse in še več, da bi le bil samo moj. Vmes sem se dobila tudi z njo. Marsikaj sva si razjasnili. Zahtevali sva, da izbere. Izbral je mene, a ostal z obema. Končno sem iz njega izsilila, da mi je končno rekel, da bi se rad ločil. Od takrat sem mu mirno pustila, da se z njo piše, klicari, dobiva z njo… ampak sex z njim po tem, pa je bil 10x boljši. O ločitvi potem sploh nisva več govorila. Ko sem hotela kaj se dogovorit, je rekel, da naj en mesec ostane še vse kot je. Naj še nič ne razlagam nikomur (o tem do takrat nisem nikomur povedla, da me vara – povsod sem se pretvarjala da sem ok, čeprav sem v sebi jokala in kričala na ves glas) in naj nič ne pospravljam… ker mogoče si pa še premisli. Od takrat naprej sem torej jaz postala njegova ljubica s katero je varal svojo ljubico, ki je mislila, da že pakiram kovčke… to obdobje je bilo prav tako peklensko. Ni mi skrival, povedal mi je kdaj gre k njej… bil non stop z njo na vezi… nato pa me preseneti, ko mi pove, da bi rad ostal z mano in bi rad prekinil z njo ampak ne ve, ne zna, ne zmore, ker jo ima tako rad. Dokler sem ga preverjala, ga skušala ovit okoli prsta, ga prepričevala in ne vem kaj vse počela, sem ga v bistvu s tem porivala v roke njej. Ko sem mu pustila prosto pot, ona pa ga je tako kot prej jaz začela preverjat, prepričevat… je sam želel k meni nazaj. Spoznala sem, da bo prekinil z njo samo, če bo to naredil na svoj način, jaz pa mu lahko le stojim ob strani. Od takrat je v nekaj mesecih poskusil vsaj 5x a nikoli mu ni uspelo speljati do konca, kot sva se dogovorila, ker ni zmogel. Trgalo se mu je srce. A na koncu mu je le uspelo. No dokončala pa sem jaz, ko sem se soočila z njo. Vse skupaj je trajalo 2 leti. Dve reees grozljivi peklenski leti. Za to ni zvedel nihče od sorodnikov, prijateljev. znancev. Če bi se to vmes razvedlo, bi se gotovo ločila, je sam priznal. Na srečo je ona zamenjala službo. Menda brez skupne terapije tak zakon ne zdrži. Midva nisva šla niti enkrat. Od tega je zdaj 6 let. Imava 5 čudovitih otrok, znava cenit skupen čas, pogovor. Vsako leto imam manj izpadov, še vedno pa sem ljubosumna in živim v strahu da se to ponovi. Najhujše so asociacije, ki me vrnejo v tisti čas. Je res potrpežljiv in razumevajoč in prenaša moje izpade ter me zna potolažit in mi skuša povrnit zaupanje. Trudi se maksimalno. Jasno nama je, da bo najin zakon zaradi te preizkušnje vedno zaznamovan. Tega ne morem pozabiti, lahko pa sprejmem in grem močnejša naprej. Niti malo najin zakon ni popoln, se pa zdaj zavedava kako pomembno je graditi na odnosu, se znati pogovarjati, biti iskren do sebe in sozakonca. Še vedno naju čaka veliko dela, a imava se rada, znava reees uživat v danem trenutku, se čimpogosteje popolnoma predat drug drugemu med sexom, ki je iz meseca v mesec le še boljši (res je odličen), naju sva postavila na prvo mesto, šele nato so najini otroci. Lahko rečem, da nama uspeva zelo dobro. Dejstvo pa je, da nama nikoli nebi uspelo, če me zares nebi imel več rad, če jaz ne bi bila tako zelo vztrajna, če mu ne bi pustila proste roke in dovolila, da sam reši situacijo na svoj način in če bi za to povedala komu od sorodnikov, staršem ali skupnim prijateljem. Sama sem šele kasneje povedala eni prijateljici, ki pa je izven tega kroga ljudi in vredna zaupanja, zato, da lažje prebolevam, ko dam ven iz sebe.

Tako, mogoče ti to pomaga, ker vidiš, da nisi sama. Mogoče ti moja izkušnja pomaga ugotoviti, v katero smer gre vajin zakon, ali se ga sploh da rešiti in ali je vredno truda. Moje mnenje je, da če ti nikoli več ne pokaže, da te ima rad, potem jaz ne bi nadaljevala tega mučenja, poniževanja in vztrajanja z njim.
Iz srca ti želim srečo. Vem kako peklensko je to. A čas res celi rane, čeprav zelo počasi.

Kakšni odgovori so to? Da ga naj prevara? In kdaj bo terapevtom jasno, da mora svetovati v dobro žrtve in ne proti nje? Naj gre v varno hišo? Resno?

Draga avtorica, potiho / na skrivaj poišči odvetnika (uredita pogodbo, da bo plačan, če bo uspešen in od uspeha). Sproži ločitev in moža toži (si napisala, da imaš dokaz). Poberi mu vse do gat. Pa ne zase, za otroka. Njega pa lepo na cesto postavi. Če je hiša / stanovanje njegovo (bilo v njegovi lasti pred poroko), naj odvetnik spiše dokument, ki bo vam in otrokom omogočal bivanje dokler si ne najdete primernega novega doma. Poleg tožbe, pa po zakonu tako priprada preživnina.

Z možem se pogovarjaj samo še preko odvetnika. Sploh, ker manipulira s tabo.

Bori se. Zase in za otroke.

Ko bo vse to mimo (ločitev, tožba, preživnina in urejeno bivanje, ker prva je osnova, da boste lahko preživeli), si pa poišči zaupanja vrednega psihoterapevta/ko in predelaj zadevo, da boš lahko normalo živela naprej. Varanje namreč pušča hude posledice. Sploh ta strah, sram, samozaničevanje, nizka samozavest, nizka samopodoba…

Ne dovoli, da se ti posmehuje, te žali in te ima za manjvredno.

Ni vreden tvojega časa in niti tvoje energije.

Bori se zase.

Si mama in si ženksa.
In zmoreš vse.

Poišči si brezplačno svetovanje in pomoč .Loči se ker ta moški nebo nikoli boljši in ni vreden ne tebe ne svojih otrok.Poskusi vse da ostane stanovanje tvoje in da bo plačeval preživnino.Vkluči se v skupino kjer so ženske z enako usodo in boš videla ,da bo vse šlo laže.Nikar pa ne vstrajaj ,ker če te je že tolikokrat prevaral mu ni mar ne za otroke še manj zate in si mu le sljužkinja,ki mu kuha ,pere, da se lahko on sit in čist goni okrog.

Moj nasvet pojdi do doberga pravnika po 12 letih zakona tii tydi kaj pripada poišči si službo če je še nimaš in ko imaš vse pripravljeno v nulo pa bam hitre odločitve bres pregovarjanja in začni znova naše življenje je prekratko…

Lp

Se 20 jih bo imel. Ker ve da nikamor neboš šla. Nebo nehal. Ti mi peri, kuhaj in likaj druga ga bo pa tako porihtala. Vbistvu ima doma služkinjo in čistilko, ki jo plačuje saj zaradi finančne sigurnosti nebo šla. Lej če ti je to tok pomembno bosi tiho in trpi. Če ti pa več pomeni notranji mir in da si najdeš nekoga ki bosta uživala pa pejdi. Tudi otroci nimajo nič od tega da ti to vse prenašaš. Edino če imaš punco ji sporočaš da je to ok če moški ženski počne. Ravno tako fant. Nima nekega dobrega vzora. Zdej pa kokr češ.

V trenutku, ko vam je rekel,  da si poiščite psihiatrično pomoč bi morali narediti konec. Vse se da, če je volja.

Nisi sama! Poišči si pomoč,samo zato da vidiš,da tudi nisi nič kriva. Zapusti ga naj ima svoje prijateljice. Vem iz lastnih izkušenj ,da se jih ne da spremenit. Moj ex si je kmalu po ločitvi našel drugo in tudi njo varal,lagal da jo ljubi…na koncu pa mene klical in se potožil ,da to ni to. Vem da boli in bi ga rada spremenila, a na to karto igrajo pri vseh ženskah. Na žalost so ljudje ki imajo radi samo sebe in vedi da za njih ni in nikoli ne bo nobena dobra.

In zapomni si življenje je lepše brez njih,ti si bolj pomembna.

Zelo dober prijateljski nasvet. Vreden premisleka. Drzim pesti za vas. Lp