Pozdrav vsem,
Star sem nekaj čez 4o let. Imam partnerko s katero sva slabo leto. Ona ima dva mlajša šoloobvezna otroka, jaz ima enega iz prejšnjega zakona. Ko sva skupaj, se imava krasno. Res se zabavava, načrtujeva skupno prihodnost, otroka,…
Sicer še vedno živiva narazen in se vidiva nekajkrat tedensko. Partnerka me hoče svojima otrokoma predstavit postopoma, radi bi tudi do konca rešila ločitev od nekdanjega moža. Ločena je nekaj več kot 1 leto. Tako kot vsak par, se tudi midva kdaj skregava. Problem, ki me zelo moti je, da se tej najina kreganja, ko nisva skupaj, vlečejo. Ker ne živiva skupaj, se lahko pogovoriva takrat, ko se vidiva. Dostikrat se zgodi, da se ona zapre in je sposobna bit užaljena tudi po nekaj dni za stvari, ki se jih v pogovoru reši v pol ure. Te stari me ubijajo, ker se mi zdi škoda časa, da sva skregana. Ko se vidiva in ko se o stvareh pogovoriva, je vse OK, vendar je čas do tega pogovora mučen. Za oba. Sicer ji pišem, ji govorim, da jo imam rad, vendar dokler ona ne predela tega pri sebi, traja.
Ne vem, kaj lahko naredim? Včasih sem zaradi tega resnično potrt, res mi je škoda vsake sekunde, da sva skregana.

Spoštovani JureL,

lahko vas razumem, da se vam zdi škoda časa za prepire in konflikte, sploh če gre za novo ljubezen in se vam to dogaja ob partnerki. Domnevam, da ste človek, ki se želi čim prej pogovoriti in rešiti stvari in težko živite s tem, da je drugi prizadet, užaljen, morda v zameri in v prekinitvi odnosa. Vam je čakanje na ponovno vzpostavitev odnosa mučno, traja po vaše čisto predolgo in v tistem času čutite oddaljenost in moreče vzdušje nepovezanosti. Verjeno doživljate neučakanost in bolj ko mislite na to, slabše je. Vprašanje je kakšna zgodovina užaljenosti vam je poznana iz obdobja zgodnjega razvoja in kakšen je bil oz.je morda še vedno vaš odnos s starši, z brati ali sestrami, z bivšo ženo in otrokom…Zakaj vam to pišem? Ker bi bilo za vas zelo pomembno natančno raziskati in razumeti, pa tudi predelati vse tisto, kar se vam verjetno nezavedno ponavlja in uvideti kakšne vzorce spoprijemanja z malimi in večjimi konflikti ste razvili sami pri sebi in kaj morda lahko spremenite.

Nekateri gredo po konfliktu lahko zelo hitro naprej, kot da se ni nič zgodilo, in morda težko razumejo, da je partnerka doživela čisto neko svojo dinamiko, ki ji je težka in boleča in zaradi svojih naloženih podzavestnih programov še ne zmore bolje funkcionirati z vsem tem. Kakor ste že sami ugotovili, mora to partnerka predelati sama pri sebi in na to vi ne morete vplivati in tudi tega časa vi ne morete skrajšati. Samo ona se lahko sooči s svojimi načini čustvovanja, razmišljanja in funkcioniranja in nekaj naredi na tem, če se bo tako odločila. Vi ji lahko le poveste, da težko čakate ponovno povezanost, da je tudi vam boleče in se počutite nepovezani, oddaljeni in neljubljeni, vendar bo pomembno upoštevati tudi njen tempo. Bojim se, da tudi, ko bosta morda začela živeti skupaj, ta dinamika ne bo drugačna, razen če se bosta oba ukvarjala sama s sabo in z vajinim odnosom, najbolje s pomočjo psihoterapije.

Kot ste napisali, ima vaša nova partnerka dva mlajša šoloobvezna otroka, gospodinjstvo, verjetno službo in še predelavo ločitve za sabo, kar ji zagotovo pobere ogromno moči in energije in ji čas gotovo mineva čisto prehitro. Vprašanje je kako si sicer vi razporedite in zapolnite čas, koliko vam ga ostaja ali ste zelo zaposleni in vpeti v številne opravke, kako je z vašim, morda že odraslim otrokom…. Vprašanje je tudi na kakšen način se potem pogovorita, koliko uspeta slišati in začutiti drug drugega, kaj je bil konflikt, kdo ga je povzročil, ali se je opravičil, ali je šel vase in ugotavljal s čim je to morda povzročil, ali se je postavil v čevlje drugega in ugotavljal kaj je drugi morda ob tem doživel, kar pa ne izhaja nujno v celoti iz naših besed ali dejanj, pač pa je zelo pomembno kakšna ranjenost je pri obeh glede prizadetosti in bolečine že podložena iz preteklih odnosov in koliko sta s tem že uspela priti v stik in predelati.

Vse dobro vam želim.

Kot da bi brala svojo zgodbo. Vendar s to osebo nisva več skupaj, ker ji je uspelo z vsakim ignorantskim ravnanjem uničiti sleherno čustvo do njega, dokler ni prišlo tako daleč, da se ga niti dotakniti nisem mogla več. To ni oseba, ki je pripravljena rešiti težave takoj, ampak je z željo biti žrtev, pripravljena stopnjevati svoj nastop do te mere, da človeka pripravi do posluha, ne vedoč, da ga s tem ubija. Menim, da to izhaja iz načina vzgoje in družinskega vzorca, ki se prenaša iz roda v rod. Največja težava je to, da ti ljudje niso pripravljeni to rešiti in ozdraviti, kljub temu, da se tega stanja zavedajo, vendar to ni način reševanja zveze, ampak tihi ubijalec, ki pa se samo stopnjuje. Vem, kako se počutite in kako zelo to boli. Stalo vas bo ogromno živcev, bolečine in negotovosti, za kar je pa vprašanje, če si to zaslužite. Moje mnenje, nihče si ne. Ampak svojo pot krojimo sami in kadar so čustva vpletena, je vse drugače. Kljub vsem alarmantnim rdečim lučkam vztrajamo, pa včasih sploh ne vemo več zakaj. Dokler ni vsega preveč in se vsa bolečina izlije čez rob. Nočem vam polagati na srce kaj storiti, to morate odkriti z iskrenim pogovorom s samim seboj. Naj vas vodi ljubezen do samega sebe in do svojega otroka. Vse dobro 🤗

Hm teško ti točno rečt kaj za narediti. To boš moral sam se odločt. Dejstvo je, da v vsaki zvezi nastaneje kakšen prepir ali zveze ki so dolgoročne ponavadi imajo prepir na mesec ali 14 dni. Če so prepiri redni je to preveč za oba in potakem nista za skupaj. Kaj vpliva na to, različni karakter ljudi, vsak ne pozna svoje vloge v druzini ali se upira jo upravlati, različni interesi, slabe izkušnje od prej. Skratka dokler ni 100% zaupanje en drugemu in moški ni vodja druzine (sprejema pomembne odločitve), zveza ne bo delovala. Glede na to da sta oba se ločla in ona ni v celoti predela ločitve, še so zadeve od prej (slabe izkušnje), ki ovirajo normalno komunikacijo. Sedaj kako pravilno reševat prepire. Ko sta skupaj, če nastane prepir, deluješ mirno oceniš situacijo in če je preveč jezna, rečeš boma se kasneje pogovorila ko se oba pomirima, in odkorakaš na sprehod. Če se zadeve pomirijo in je ok volje se pogovorita o situaciji ki je nastala. Poveš ji tudi, da se nimaš namena prepirat z njoj, ter da zeliš na miren način komunicirat ter reševat manjše izzive. Gre zato da postaviš mejo (da se enako vedenje ne ponavla konstantno), da prepiri niso ok ter da ji poveš na kakšen način bosta reševala te.