Pozdravljeni. Že zelo dolgo iščem odgovor na to, kaj se z mano sploh dogaja. Marsikaj sem že prebral ampak mi ni uspelo najti tistega, kar bi me res opisalo. Pred kratkim sem pa naletel na knjigo Adult children of emotionally immature parents, v kateri so najprej opisani primeri in lastnosti takšnih ljudi. Zopet nisem mogel iskreno reči, da to je pa to, čeprav sem morda našel kakšno podobnost. Sem pa kljub temu bral dalje in prišel do poglavja, kjer avtorica opiše, kdo sploh so “emotionally immature” ljudje, kako jih prepoznati, kakšne lastnosti imajo. Ko sem tisto bral je bilo kar malo šokantno. Stavek za stavkom me je opisoval, čisto sem se prepoznal v tem opisu.

Knjigo še berem, se pa zavedam, da je to kar konkreten problem, katerega bom sam verjetno težko razrešil. Razmišljam o obisku kakšne strokovne pomoči (seveda enkrat po tem, ko se bo trenutna situacija umirila), vendar ne vem, kako izbrati ustreznega terapevta, na katero vrsto psihoterapije naj ciljam in ali bi psihoterapija sploh bila odgovor za mojo situacijo. Tako približno poznam kognitivno vedenjsko terapijo in psihoanalitično terapijo. Nekaj malega vem za kaj se gre pri eni in pri drugi, ne pa dovolj, da bi se lahko sam primerno odločil. Imam pravzaprav tudi že nekaj izkušenj s CBT, vendar se mi je takrat dozdevalo, kot da bolj “blaži bolečino” če se tako nekako izrazim, kot pa da bi reševala jedrni problem. Morda to ni bila krivda CBT in so bili vzroki drugje, zato pa tudi tukaj sprašujem.

Hvala za odgovor že v naprej.

Pozdravljeni!

Naša psiha je izjemno kompleksna in v večjem delu ljudje nismo ozaveščeni. Zelo vzpodbudno je, da ste sami prišli do spoznanja in večjega videnja samega sebe. Priznati sebi, da imamo težave, šibkosti, slabe lastnosti ipd. ni lahko in ne zmorejo vsi.

Obstaja več vrst psihoterapij in, za moj pogled, sta omenjeni psihoterapiji (CBT – kognitivno vedenjska terapija in psihoanalitična psihoterapija – PA) glede delovanja povsem na drugem bregu. CBT se loti simptomov, medtem, ko moteči simptomi v PA pomenijo zgolj indikator, da nekaj v psihi ni v ravnovesju. Osrednji fokus PA je v nezavednem, ki v večji meri kroji naše življenje, čutenje, dejanja itd. Če imate motivacijo za poglobljeno spoznavanje sebe, ozaveščanje nezavednih vsebin in osebnostno spremembo, potem bi bila za vas bolj primerna PA. CBT bi priporočal zgolj nekomu, ki čuti, da je moteč zgolj nek simptom oz. osebna značilnost in bi to želel spremeniti. V tem je določena skrb, da bi lahko uspešno zavrt moteč simptom ali osebno značilnost zamenjal kakšen drugi oz. druga.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj

Pozdravljeni in hvala za odgovor. Malo sem še razmišljal o vsem tem in me zanima, kako približno poteka oz. izgleda psihoanalitična psihoterapija. Omenili ste, da se tukaj poizkuša oz. pomaga raziskati tisto, kar je v človeku nezavedno. Me pa zanima, kaj se zgodi po tem, ko se zaveš nečesa o sebi, česar se prej nisi. Kaj s psihoterapevtom storita potem? Se samo pogovarjata in raziskujeta dalje, ali sledijo kakšni nasveti? So ti nasveti konkretni (npr. sledijo iz spoznnanj in raziskav stroke) ali je psihoterapet tam bolj za to, da klientu pomaga “brainstormati”?

Še enkrat hvala za v naprej in lepe praznike.

Dobro vprašanje. Ko je nekaj ozaveščeno, še ne pomeni, da pride do čustvene spremembe. Za to potrebujete čas za notranjo predelavo. Psihoterapevt ni svetovalec ali nasvetovalec (oseba, ki daje nasvete), ampak sopotnik, ki s svojim čutenjem in opazovanjem podaja komentarje in ustvarja nov prostor, ki je zaradi naših slepih peg nam neviden. Branistormanje ali po psihoanalitično proste asociacije so način kako pridete do pomembnih vsebin, sprva zavestnih in nato tudi nezavednih.

Lep pozdrav,
Miha Štrukelj