Verjamem, da je bila kakšna podobna tema že napisana, vendar se moram vseeno malo spihat:)

Po končani 5-letni toksični zvezi ne spoznam nobenega primernega partnerja. V bistvu ga na začetku sploh nisem hotela, ker sem se morala najprej sestaviti nekako nazaj, ker vem, da takšne zveze pustijo pečat .
Vendar pa kar sem do zdaj bila s kom na vezi, noben ne bi imel kaj resnega, večina bi se dobivali, vendar brez obveznosti.
Nisem nobena manekenka, sem “normalna” ženska, ki da nekaj nase, vendar mi ni prioriteta, da bom preživela večino dneva pred ogledalom. Imam svoje hobije, službo, veliko prijateljev sem pa izgubila zaradi bivšega, ker mi ni pustil dosti stikov z njimi. Se zavedam tudi, da sem budala, ker sem toliko časa preživela v tej vezi, vendar takrat nisem opazila kaj se dogaja, čeprav so mi to drugi govorili.

Zdaj pa vztrajam pri nekih svojih kriterijih, ker se mi zdi, da je tako prav. Ne bom rekla, da mi zunanjost ni pomembna,..seveda mi je..vizualna privlačnost med dvema osebama mora biti, ker to je tisto, kar nas na začetku pritegne, potem se šele začnemo spoznavati..ne mislim pa s tem da more biti nek lepotec, važno je, da mene nekaj pritegne. Želim si neko iskrenost v odnosu, brez nekega pretiranega ljubosumja,.. A zahtevam preveč?

Zanime me, ali je res v teh časih tako težko najti “normalnega” moškega, ki ve kaj je iskrenost, spoštovanje, ljubezen,…?
Res me zanima vaše mnenje glede teh stvari. Meni se zdi, da so prav neki čudni časi..ali sem pa jaz ze postala čudna:)

Sama sem prišla do spoznanja, da v kolikor mi ne poti prekriža taprav zame, pač bom samska. Ker nekaj nižat kriterije in potem biti z nekom skupaj, sam da si, ampak ti sploh ne ustreza, ne mislim. Prav tako ne mislim imeti kar enega pa ga potem spreminjat, kot to počne ogromno ljudi. Pač, če ni, ni, izsiliti se ne da.

Ne vem, če je sedaj kaj težje najti moškega s temeljnimi vrednotami, kot je bilo v preteklosti. Problem je, ker je recimo tebi nekaj vrednota in njemu ni. Torej, potrebno je najti moškega z enakim sistem vrednot, ki jih imaš sama.

Manjka vama temeljna vera v ljudi. Če sta vidve v redu, če poznata v redu ljudi v sorodstvu, če so vajini prijatelji v redu, zakaj mislita, da so pa vsi neznanci plehki, neiskreni, čudni?

Kriteriji nas v življenju samo ovirajo. Osnovni karakterni kriteriji da, osnovna urejenost da, vse ostalo je pa res popolnoma brez veze! Pomembno je, kako se ob osebi počutiš, velja tudi za prijateljstva in znanstva. Skupne točke se potem že najdejo, če dva želita skupaj preživljati čas. Midva s partnerjem sva si precej različna, sva pa rada skupaj in tudi ko on dela kaj takšnega, o čemer se meni niti ne sanja, ima rad, da pridem vsaj pogledat in mi kaj razloži. Vzame si premor, jaz mu prinesem kavo ali kaj za popit, jaz se kaj novega naučim, on je pa vesel.

Seveda so stvari, prek katerih ne bi mogla, ampak vsekakor to ni izobrazba, služba, premoženje, hobiji, videz in podobno. Ko štima energija, z veseljem premaknemo meje svoje cone udobja. Človek se vse življenje uči, ne vem, zakaj se ne bi tudi od partnerja ali zaradi njega.

Pa da ne bi izpadlo, kot , da se smatra, da je tvoja sreča na plečih partnerja ali da kompromisi in prilagoditve niso potrebne za ljubezen… Samo težko je najti tisto drugo polovico, ki te je pripravljen srečati na pol poti in kooperativno “živeti”…

Biti “haha, pohabljenka” po NOM izkušnji pa še dodatno prinese strah, da se ti lekcija ponovi. Jaz zase vem kako hitro “zaniham” med prekomerno kritičnostjo in ignoriranjem opozorilnih znakov. Butasta analogija: če si bivša od nasilnega pijanca, je normalen tedenski pir s prijatelji no-go. Pa se ta seznam “jaz bi…” Hitro prevesi v “To ne sme!”.
Pač ja, delo na sebi, reševanje preteklih travm, sočutje, razumevanje, blablabla… Je pa veliko lažje reči, da moraš iskati zahteve, ne želje/omejitve – izvesti pa je veliko težje.

Okoli resnosti “kandidatov”, pa se 99% strinjam z avtorico… Življenjski tempo in temeljne vrednote so se spremenile (ne čez noč), ne znam presoditi ali je dobro ali slabo (kot vse v sivini, ki se preveša glede na okoliščine): ločitve so nekaj vsakdanjega (posledično poroke bolj lahkotne in lahkomiselne), spolnost enačena z nakupom v trgovini (nekaj fizično koristnega, brez čustev ali obvez), dom je prostor, nekaj kar imaš sam za imeti ali dobiti od staršev, ne “ljubo doma, kdor ga ima” (koliko ljudi živi s cimri ali sam ali pri starših tudi npr. Pri 40 zaradi okoliščin in finančne dostopnosti)…
Vrednote so se spremenile in tisti romantični, ljubeči razlogi za iskanje partnerja (da si ustvariš varen dom, ljubečo družino in stabilno življenje) so postali status na Facebooku, “praznjenje jajc”, deljenje položnic in da ti ni nerodno iti sam na večerjo/kino. 🙁 Ni ravno veliko spodbude za vero v ljudi ali ljubezen.

Pa da ne bi izpadlo, kot , da se smatra, da je tvoja sreča na plečih partnerja ali da kompromisi in prilagoditve niso potrebne za ljubezen… Samo težko je najti tisto drugo polovico, ki te je pripravljen srečati na pol poti in kooperativno “živeti”…

Biti “haha, pohabljenka” po NOM izkušnji pa še dodatno prinese strah, da se ti lekcija ponovi. Jaz zase vem kako hitro “zaniham” med prekomerno kritičnostjo in ignoriranjem opozorilnih znakov. Butasta analogija: če si bivša od nasilnega pijanca, je normalen tedenski pir s prijatelji no-go. Pa se ta seznam “jaz bi…” Hitro prevesi v “To ne sme!”.
Pač ja, delo na sebi, reševanje preteklih travm, sočutje, razumevanje, blablabla… Je pa veliko lažje reči, da moraš iskati zahteve, ne želje/omejitve – izvesti pa je veliko težje.

Okoli resnosti “kandidatov”, pa se 99% strinjam z avtorico… Življenjski tempo in temeljne vrednote so se spremenile (ne čez noč), ne znam presoditi ali je dobro ali slabo (kot vse v sivini, ki se preveša glede na okoliščine): ločitve so nekaj vsakdanjega (posledično poroke bolj lahkotne in lahkomiselne), spolnost enačena z nakupom v trgovini (nekaj fizično koristnega, brez čustev ali obvez), dom je prostor, nekaj kar imaš sam za imeti ali dobiti od staršev, ne “ljubo doma, kdor ga ima” (koliko ljudi živi s cimri ali sam ali pri starših tudi npr. Pri 40 zaradi okoliščin in finančne dostopnosti)…
Vrednote so se spremenile in tisti romantični, ljubeči razlogi za iskanje partnerja (da si ustvariš varen dom, ljubečo družino in stabilno življenje) so postali status na Facebooku, “praznjenje jajc”, deljenje položnic in da ti ni nerodno iti sam na večerjo/kino. 🙁 Ni ravno veliko spodbude za vero v ljudi ali ljubezen.
[/quote]

P.s. tudi samo iskanje partnerja odraža spremenjene okoliščine.
Prej si (po faksu), iskal v službi in veselicah, po maši, v lokalni skupnosti “v živo”… Danes je tvoja spodobnost vprašljiva, če se ob vselitvi v večji blok predstaviš sosedom levo, desno, zgoraj in spodaj; partnerja iskati po diskoteki ali Tinder pa je tako “plehko” namenoma…

Ni zdaj, da smo samski obsojeni na osamljenost ali nasilje, ampak teh pristnih osebnih spoznavanj je tako malo po “koncu pouka”. V službi moraš biti profesionalen, s sosedi potrebuješ močne osebne meje (ker ob tankih stenah se lahko ve tudi kdaj ima kdo pasulj za kosilo), druženje ni več po kopitu “vaška mladina” ampak po statusnih in interesih (npr. Fitnes, spletni forumi), internet je poln plenilcev – ja, plenilcev, ki prežijo na šibkejših in je že čudež, če napiše dva stavka preden zahteva sliko in grozi “noben te ne mara, ubogaj ali crkni sama brez otrok”….

Brez vprašanja so se časi spremenili in prelevili iz
“o, med temi 30mi dolgoletnimi (direktnimi ali posrednimi) znanci mi je ta všeč in čutim možnost skupnega življenja”
v
“od teh bumble opisov neznanih oseb, ki ne smejo biti daljši od 300 znakov, menim, da tile trije mogoče niso lažni ali od trgovcev z organi – madona je dobra žetev danes”…
(Ok, pri nas v Sloveniji morda res nimamo tako velike možnosti za rop ali umor med zmenkom na slepo, samo v 300 znakih opisa na internetu resnično ni veliko “občutka zanesljivosti”).

In ja, sem osamljena samska baba s tikajočo biološko uro… Bom jamrala! ;P

S

Ne spomnim se, da bi napisala, da se moraš ti podredit partnerju, on pa lahko še vedno počne, kar ga je volja.
Seveda se razočarane nad moškim spolom strinjate druga z drugo 🙂 Vedno so obstajali preračunljivi moški, ki so želeli v posteljo spraviti tudi nepravo (in so kar na lepem postali čisto v redu, ko so spoznali ta pravo). Samo roko na srce, niste ve iste, če greste na zmenek z nekom, za katerega vam je že po 15 minutah jasno, da iz tega ne bo nič? Se ne skušate nekako izmuzniti (okej, tipi imajo malo manj zadržkov pred skokom v posteljo kot ženske) in potuhniti? In upate, da vas ne bo več poklical ali da vsaj ne bo preveč vztrajen? Tako je bilo tudi že v starih časih.
Meni se zdi prej obratno, da nikoli nismo tako na glas ozaveščali notranjih vrednot kot danes. Za moj okus včasih celo pretiravamo s tem in se ženemo za eno stopnjo zavesti, ki je mogoče celo previsoka in nas potem samo ovira v vsakdanjem, banalnem življenju, ki roko na srce, še vedno predstavlja večino našega časa.
In ne morejo biti kar vsi pravi. Niti večina, niti polovica. V najboljšem primeru je za vas prava desetina vrstnikov, da pride skozi prvo sito, pa še to mislim, da je optimistična ocena. In kot sem že napisala, če med vama ne naredi klik, ne pomeni, da je človek slab. Vzemite zmenkarije malo tudi kot hec, ne vsakega kandidata že videti pred oltarjem.
In prtljago preteklosti imamo tudi več ali manj vsi. Pri 30, 40 ne moremo biti nepopisan list tako kot pri 16 – in še hvala bogu. Ampak do novih znancev je edino fer, da pokažemo eno mero zaupanja vanj in ne pustimo predsodkom, da nam zameglijo presojo. In ja, seveda je prvi znak, da tipa zanimaš, če te kaj vpraša o tebi in ne govori samo o sebi.

Sploh ne mislim, da so vsi neznanci plehki in čudni, od kje ti to? Ne sodim neznancev kar tako na prvo žogo, ampak jih skušam spoznati, če so okoliščine takšne, da se lahko spoznamo.

Osnovni kriterij je zame iskrenost. To je tudi kriterij, kjer sta obe zadnji zvezi razpadli, ker preprosto sta oba lagala za velike in majhne stvari, tudi če totalno banalno in brezveze. Sta bila tako vajena od doma. No, jaz pa ne, ker temelj naših družinskih odnosov je vedno iskrenost. In to želim tudi v partnerskem odnosu, od tega ne odstopam, pa če bom za vedno ostala samska, ker pač nikogar s to vrednoto ne bom spoznala.

Se tudi ne strinjam glede videza- fant ti preprosto mora biti tudi všeč. S tem ne mislim lepotnih idealov, ampak da je všeč tebi, pa če to pomeni, da je vsem drugim fizično neprivlačen.
Kaj lahko z nekom, ki je sicer v redu, a ti je fizično totalno neprivlačen, ne čutiš niti trohice kemije? Meni je takšen fant lahko edino prijatelj, kaj več ne. Vse ostalo bi bilo siljenje v nekaj kar ti ni. Sem namreč poskusila tudi tole in se ni obneslo.

Sploh ne mislim, da so vsi neznanci plehki in čudni, od kje ti to? Ne sodim neznancev kar tako na prvo žogo, ampak jih skušam spoznati, če so okoliščine takšne, da se lahko spoznamo.

Osnovni kriterij je zame iskrenost. To je tudi kriterij, kjer sta obe zadnji zvezi razpadli, ker preprosto sta oba lagala za velike in majhne stvari, tudi če totalno banalno in brezveze. Sta bila tako vajena od doma. No, jaz pa ne, ker temelj naših družinskih odnosov je vedno iskrenost. In to želim tudi v partnerskem odnosu, od tega ne odstopam, pa če bom za vedno ostala samska, ker pač nikogar s to vrednoto ne bom spoznala.

Se tudi ne strinjam glede videza- fant ti preprosto mora biti tudi všeč. S tem ne mislim lepotnih idealov, ampak da je všeč tebi, pa če to pomeni, da je vsem drugim fizično neprivlačen.
Kaj lahko z nekom, ki je sicer v redu, a ti je fizično totalno neprivlačen, ne čutiš niti trohice kemije? Meni je takšen fant lahko edino prijatelj, kaj več ne. Vse ostalo bi bilo siljenje v nekaj kar ti ni. Sem namreč poskusila tudi tole in se ni obneslo.
[/quote]

Glede zaupanja si napisala, da ga imaš vedno manj.
Glede zunanjosti pa ne vem čisto točno, na kaj se navezuješ. Hotela sem te samo opomnit, da tudi tebi kdaj kak sogovornik ni všeč in ti je že na prvem randiju jasno, da iz tega ne more biti nič. In to ni big deal, tako to je, zaradi tega ti ni treba izgubljat zaupanja, da hočejo vsi samo seks (kak tip bo pač vseeno poskusil priti vsaj do seksa, boh pomagej). Tudi ti si krvava pod kožo, imaš napake, greš z nekom ven, pa si potem premisliš in tako dalje. To je vse človeško in del te igre. Res je utopično pričakovati, da bo kar prvi, drugi ali tretji že tudi ta pravi material za partnerstvo.

Glede zaupanja si napisala, da ga imaš vedno manj.
Glede zunanjosti pa ne vem čisto točno, na kaj se navezuješ. Hotela sem te samo opomnit, da tudi tebi kdaj kak sogovornik ni všeč in ti je že na prvem randiju jasno, da iz tega ne more biti nič. In to ni big deal, tako to je, zaradi tega ti ni treba izgubljat zaupanja, da hočejo vsi samo seks (kak tip bo pač vseeno poskusil priti vsaj do seksa, boh pomagej). Tudi ti si krvava pod kožo, imaš napake, greš z nekom ven, pa si potem premisliš in tako dalje. To je vse človeško in del te igre. Res je utopično pričakovati, da bo kar prvi, drugi ali tretji že tudi ta pravi material za partnerstvo.
[/quote]

No, jasno je razlika med namero “zveze” in kemijo/energijo…
Na noben način se ne pričakuje ohceti na prvem zmenku, da pa je malo spoštovanja da nisi tam pro-bono kur*a je pa drugo… Ravno to sem skušala izpostaviti okoli spremenjenih časov. Včasih si šel na zmenek (definitivno moški lahko reče ne), ampak dandanes se velikokrat zgodi, da je bolj intervju za halo-cipo (res oprostite za vulgarno izrazoslovje ampak res je takšno obnašanje), … Verjamem, da se marsikateri moški počuti in doživlja podobno nedostojanstvo (marsikatera tudi “pride s seznamom” pogojev, ki vključuje vse samo plemiški naziv ne)

Kar se pa “hobijev” tiče pa je bolj vprašanje ali se je možno dobiti na polovici poti…
Pač jaz imam psa v postelji – če bi mi en “potencialni snubec” začel pametovati o pesjaku, še adijo ne rečem (kakšna opazka zna prileteti, če je lagal o ljubezni do živali). Če je stvar npr. okoli rekreacije pa mi ni (vsaj zaenkrat ni) problem, če gre s “fanti” fuzbal špilat ali pa med sezono biti brez TV. Na polovici poti.
Meni se zdi pomembno imeti dovolj skupnega in dovolj različnega, da je eno ravnotežje med “midva in mi-dva”. Seveda pa ne enostransko v nobeno smer.

In smo spet na začetku… Preko spleta težko oceniš po eni sliki na Tinder ali opisu 300 znakov. :/ Nekako moraš tudi narediti selekcijo, na internetu je “preveč izbire” pa malo kvalitete…
Pa tudi ja, nihče od nas ni od včeraj in brez zgodovine.

P.s.
A se komu zdi, da bi lahko bil velik del teh “čudnih časov” tudi, da smo nehali soditi druge po njihovih dejanjih in vedenju ter samo po “lastnem opisu”.

Dejansko se že težko spomnim, kdaj sem nazadnje spoznavala koga (z namenom spoznavanja), da se ne bi začelo takoj naštevanje in označevanje… Vedno je živjo, jaz sem (ime), star/a, študiram to/sem v službi tam, po izobrazbi x, mojo hobiji so a, b, c; berem, športnam, gledam filme in poslušam glasbo (kaj in koliko je vprašaj), ne kadim in ne pijem (kaj koliko ali koliko preveč neznano), imam rad/a živali in otroke (katere, koliko, kako ali živijo v pesjaku sper vprašaj); potem pa drugi našteva.

Pa ne mislim v šali (vsaj ne več), ali kdo od nas iskočih samskih (moški ali ženske) pogosto doživi prvi zmenek “na slepo”ali pogovor preko spleta (ker so pač takšni časi), da bi kar tekel brez naštevanja točk seznama? Pač spontano.

No, to, da smo storilnostno naravnani in da se je treba izkazat z nečim otipljivim, se mi zdi, da bi znalo biti res v vse večji meri. Starši se bahajo z otroki, pasjeljubci se bahamo s psi, sama sem prijetno presenečena, ko na sprehodu naletim na “normalnega” lastnika psa, da ni neka bum pasma, bum primerek ali vsaj bum posvojiteljska zgodbica.

(Pes ne spi ravno v postelji, je pa v stanovanju in ima ležišče v vseh prostorih. Ne predstavljam si, da bi bil zunaj in tudi pri meni je to deal breaker. Tukaj pač ni kompromisne rešitve.)

Kot vidim pri svojih samskih prijateljicah in kolegicah, se mi zdi, da se preveč opleta s temi zunanjimi atributi. Tip mora smučat, na primer. Zakaj? Da bova šla skupaj smučat. Nimaš zdaj družbe, s katero hodiš smučat? Imam, ampak … Torej? Zakaj ni v redu tip, ki je dober, pameten, razgledan, srčen, empatičen, le smuča pač ne? Še vedno gre lahko na smučarski dopust zraven, bo pač hodil na pohode, tekel na smučeh, drsal, plaval … ali se mogoče celo učil smučati. Če ti ne prebiješ ravno 100 dni na leto na smučeh, se mi zdi, da se da živeti tudi z nesmučarjem.

Ojoj… Ja, zdaj pa vidim, zakaj se mi je zdelo, da govorimo isto in se hkrati ne strinjamo…
Ja,… Brezkompromisne zahteve za višino, smučanje, znanje o sušiju in avto letnik december 2019-januar 2020 je res zelo očiten razlog za samskost.
Saj je prav, da smatraš za plus, da dobro in redno smuča, če si sama navdušena nad tem, ampak deal-breaker pa pomanjkanje skupnih slik v smučarski opremi za na FB ali IG, ne bi smel biti.

Pa ravno smučanje, ki je res zelo “individualen” šport – pri npr. Tenisu še nekako rečeš, da ga skupaj igraš drug proti drugemu ali skupaj proti drugemu paru,… Pri smučanju si pa skupaj v avtu, pa na kavi, pa v hotelu in mogoče na žičnici pa slika na vrhu (če se ti ljubi počakati).
Je vsaj kakšna npr. Trenerka ali podobno, da bi se šlo minimalno vsak vikend med sezono ali podobno.

Tudi različen okus glasbe se hitro reši z uporabo slušalk – to so res pikolovski seznami zahtev, ki ne dopuščajo kompromisov.
Razumem, če se “zahteva” :
*je vegan oziroma pripravljen delno sprejeti moj način življenja
*Ima rad živali oz pripravljen živeti s HL
*Biti nekadilec ali pripravljen opustiti razvado v kratkem času
*Pripravljen postati očka v naslednjih 3-5letih
… To so eni življenjski slogi, razvade, navade, načini, ki niso tako zelo fleksibilni, niso redki, niso nepomembni in nevplivni na vsakdanje življenje…
To, da mora smučat, zato, da bosta skupaj smučala … :/ … Ja, da je pripravljen te pustiti samo na smučanje, ali pa kdaj s teboj tja – ni nerazumna zahteva… Ampak zakaj niti ne pomisli npr. Pa saj, če ne zna smučati, je lahko še bolje zame – ko bodo otroci mali se bo z njimi sanjal, pa jih učil po 30cm klančkih smučat, potem za ta nizke se bo naučil, meni pa se desetletje + ne bo treba odtekati in meniti za “ta hude” proge…

Mislim, ne vem no – saj partnerja ne iščeš samo za zabavo. Zame je temelj zveze skupen “dom”, ne “skupna” večerja v restavraciji. A grem na morje v Istro, Istanbul ali Islandijo ni zdaj totalno nepomemben podatek, samo dva tedna na leto ne more biti pomembnejše od vseh ostalih 50 v letu – ali pa jih odtehtati.

Glede zaupanja si napisala, da ga imaš vedno manj.
Glede zunanjosti pa ne vem čisto točno, na kaj se navezuješ. Hotela sem te samo opomnit, da tudi tebi kdaj kak sogovornik ni všeč in ti je že na prvem randiju jasno, da iz tega ne more biti nič. In to ni big deal, tako to je, zaradi tega ti ni treba izgubljat zaupanja, da hočejo vsi samo seks (kak tip bo pač vseeno poskusil priti vsaj do seksa, boh pomagej). Tudi ti si krvava pod kožo, imaš napake, greš z nekom ven, pa si potem premisliš in tako dalje. To je vse človeško in del te igre. Res je utopično pričakovati, da bo kar prvi, drugi ali tretji že tudi ta pravi material za partnerstvo.
[/quote]

Amm, mislim, da mešaš avtorico te teme in mene, ki sem prva njej odgovarjala, potem pa si ti kot tretja pisala v dvojini, zato sem smatrala, da odgovarjaš njej in meni skupaj. Jaz nisem nikjer pisala, da imam vedno manj zaupanja, niti o tem, da moški, ki jih srečujem, iščejo samo seks. Tole je avtorica te teme opisala, jaz takšnih izkušenj z moškimi (na srečo) nimam.

No, evo, to 🙂
Sama lahko podam za primerjavo napr. spoznavanje prek neta pred leti in danes. Občutna razlika, vsaj takšne so moje izkušnje. Včasih sem celo samo prek tipkanja naletela kar na nekaj takšnih sogovornikov, s katerimi smo padli v eno čist xy debato in je bilo super.

Danes pa začne z naštevanjem kot da je trgovec in v trgovini prodaja nek artikel za katerega se zanimaš :S Dolgočasno in suhoparno. Potem se pričakuje, da začneš naštevat še ti. Mene odbija tak način. Sem bila med prvim korona valom nekaj mesecev na portalu in nisem našla niti 1 sogovorca stila “iz starih časov debat”. Sem poskušala razviti debate, a se kar ni dalo.
Ampak očitno obratno tudi ni kaj bolje, saj mi prijatelji enako opisujejo glede žensk. Tam je še hujše, se jim v večini primerov niti ne da odgovorit, čeprav so jih prej všečkale. Le kdo bi to razumel.

Kot, da je udarilo to instant potrošniško življenje tudi v medosebne odnose in ima človek v rokah aparate (ljudi), katerih specifikacije si prebere, potem malo testira in zavrže :S

Imam podobne probleme tudi kocnal 4,5letno zvezo pred pol leta zdj bi blo pa fajn najdt tud ksno normalno punco pa tud nimam nobenih posebnih standardov tok daj “normalna” pa da lepo vse pogovort.
Lahko se mi javiš na gmail da bi se spoznala če hočs: [email protected]

No, evo, to 🙂
Sama lahko podam za primerjavo napr. spoznavanje prek neta pred leti in danes. Občutna razlika, vsaj takšne so moje izkušnje. Včasih sem celo samo prek tipkanja naletela kar na nekaj takšnih sogovornikov, s katerimi smo padli v eno čist xy debato in je bilo super.

Danes pa začne z naštevanjem kot da je trgovec in v trgovini prodaja nek artikel za katerega se zanimaš :S Dolgočasno in suhoparno. Potem se pričakuje, da začneš naštevat še ti. Mene odbija tak način. Sem bila med prvim korona valom nekaj mesecev na portalu in nisem našla niti 1 sogovorca stila “iz starih časov debat”. Sem poskušala razviti debate, a se kar ni dalo.
Ampak očitno obratno tudi ni kaj bolje, saj mi prijatelji enako opisujejo glede žensk. Tam je še hujše, se jim v večini primerov niti ne da odgovorit, čeprav so jih prej všečkale. Le kdo bi to razumel.

Kot, da je udarilo to instant potrošniško življenje tudi v medosebne odnose in ima človek v rokah aparate (ljudi), katerih specifikacije si prebere, potem malo testira in zavrže :S
[/quote]
Razlika med internetom nekoč in danes je zgolj razlika v številu ljudi na njem!
[img]https://i.imgur.com/o7V81aM.jpeg[/img]

Danes so praktično vsi ljudje iz dane okolice na spletu. Prednost in slabost pametnih telefonov.

Vaše dejansko družbeno, interesno in službeno okolje je tako neprimerno boljši filter za vas primernih ljudi.
Da “ne najdeš” primernega, je pa zgolj priročen izgovor, ker se sami tega ne upate (se podcenjujete ali podzavestno bojite).
S ponavljanjem znanega vzorca – “spoznavanje” preko portalov, kjer je večina “žensk” pravzaprav botov.. ostala polovica pa pretežno zrajcanih fukfehterjev (beri: dejanskin in mentalnih najstnikov) – ki so jih zrajcali prej omenjeni boti (kakšna je inteligenca teh “mož”, da jih zrajcajo boti.. je pa verjetno nepotrebno izgubljati besede).

Star ameriški pregovor pravi: “IF YOU WANT RESPECT, SHOW SOME.”

Normalnega moškega je torej dokaj enostavno najti: tudi sama morate biti normalna.

A je že iz uporabe besede razvidno, da to niti približno ne morete biti. “Normalnost” je namreč ena najbolj zlorabljenih besed in kvaliteten terapevt (h kateremu navkljub 5 letnim zlorabam niste šli!) jo prepoveduje uporabljati.
V svetu unikatno različnih ljudi, je “normlanost” manipulacija. Od nekdaj. Normalnega, povprečnega človeka namreč NI!
Nikoli ni bilo in nikoli ne bo (z izjemo znanstveno fantastičnega dramaturškega razpleta, kjer je svet poseljen s kloni).

Časi tako niti približno niso “čudni”.. vaše zahteve pa so.

Vic o Muju na nemški avtocesti to pojasni. Se pelje Mujo in sliši po radiu, da nasproti po avtocesti vozi “geisterfahrer”.. in Mujo pogleda ven in reče: “Ma kakvi jedan, vidi koliko jih ima!”

Vaš zavestni in podzavestni nabor očitno “izbira” partnerje od katerih lahko pobegnete.

Ne iščete torej dejanskega parnterja, temveč ponavljate oz. trenirate zadnje dejanje zadnjega partnerstva: pobeg.

Varujete samo sebe na najstniški način. Le te se običajno zaljubljajo varno.. v pop-idole ipd. nedosegljive osebke. Tako potem trenirajo zaljubljanje na varen način. Neke vrste simulator.

Vi počnete praktično isto, a z neprimernimi osebki.
Primernih je seveda dovolj na svetu.. a bi to pomenilo, da bi morali s tem dejansko razgaliti sebe, se soočiti s stvarmi, s katermi se več kot očitno niste in ne boste.
Zato je verjetno dokaj nesmiselno predlagati, da se že končno odpravite na skupinsko ali individualno terapijo pri ustreznem terapevtu.

(Zaradi neurejenosti področja terapevtske dejavnosti so to predvsem klinični psihologi ter psihiatri. Med preostalimi je žal preveč šarlatanov in si lahko stvari samo poslabšate.)

Točno tako, kot pravi stara budistična modrost: “Učitelj pride, ko je učenec pripravljen.”

Velja tudi za partnerstva, kjer pa ne gre za razmerje učitelj/učenec, da ne bo napake.

Ogromna večina ljudi hodi v svet nekako “prednapet”.. s celotnim naborom pričakovanj, praktično Check-listo, kaj vse mora drugi človek izpolnjevati (in seveda ter začuda jih nihče ne).

Znotraj budistične modrosti mora človek najprej biti dejansko pripravljen.. to pa običajno pomeni, da je v celoti pomirjen tudi z razpletom kjer ostane samski. Se pravi: bolj, ko nas samskost ne moti (kratkoročno in še bolj dolgoročno), večja je možnost srečati primernega partnerja.
Hec je, da ljudje ves čas to govorijo, kako so sprijazneni s samskostjo, kako so vse predelali, kako so zadovoljni.. a gre v ogromni večini le za terminatorske stavke (iz prvega filma Terminator, kjer vidimov v Arnoldovo glavo, ko izbira možne odgovore ljudem – ne gre za vsebino, povezanost z dejanskim čustvenim stanjem – teveč zgolj stavki “avtomatične tajnice”).

Zanimivega, neprednapetega človeka.. bodo vsi opazili.. že zgolj zaradi tega, ker se je prijetno in neobvezno lepo z njim družiti. Ni skritiih pričakovanj, namenom ali projekcij.
Pred teboj je človek v čisti podobi.

In kako vemo, da smo v tej do-sebe-bolj-prijaznem stanju, torej dejansko samozavedni?
Ker nas ne moti, da naletimo na neprimerne ljudi. Se zavedamo, da jih je velika večina takšnih in posledično od njih ne pričakujemo nečesa, kar niso že v osnovi sposobni. Jih ne “nadgrajujemo” v mislih.
In znotraj tega miru do drugih in sebe.. se je potem tudi veliko lažje spoznati s primernim človekom.