Zdravo,

moj oče je narcis, kar sem ugotovila šele pred kratkim (to “diagnozo”).
Jaz sem stara 30, on pa 60. Živimo seveda ločeno, ampak trenutno smo v situaciji, ko preživimo več časa skupaj. Njegovo obnašanje se mi zdi večkrat nevzdržno, poniževalno do mene in mojega partnerja (idr.), neprestano se hvali, on je najboljši v vsem – vsi drugi so ničvredni, tekmovalen, in jaz jaz jaz, saj veste no. No, moje vprašanje je sledeče: tisti, ki ste v stiku s kakšnim narcisom…KAKO KOMUNICIRATE Z NJIM? Namreč, zdi se mi da bom vsak čas eksplodirala 🙁

Hvala vsem za vaše odgovore, saj se ne bi rada skregala z njim, ampak enostavno takega obnašanja ne prenesem več. Želim komunicirat na tak način, da bo razumel kje naredi napako.

Pozdravljena,

v moji knjigi (V opoju narcisa) imaš razloženo (tudi s primeri), kako komunicirati z osebo z NOM. Na spletu si lahko prebereš tudi o BIFF communication.
Na kratko: nevtralno, z mirnim glasom, govorimo samo o dejstvih. Ob napadih se umaknemo (lahko najprej postavimo mejo, ki jo bo seveda nemudoma prekoračil, takoj nato izpeljemo, kar smo rekli, npr. Če boš z mano govoril na tak način, grem). Vedno. Vsak dan posebej je treba vse znova. Sčasoma se spremeni dinamika odnosa, ker narcis zazna, da nas ne more več tako zbosti, tako prizadeti, tako spraviti ob živce. Vendar bo vedno znova poskušal, zato moramo vzdrževati (vsaj čustveno in mentalno) distanco vsakič znova.
Komunicirati tako, da bo razumel, kje je naredil napako, pa z osebo z NOM ni mogoče.

Pozdravljena,

hvala za odgovor. Bom prebrala. 🙂
Po eni strani se mi zdi, da se preveč sekiram, da bo bil užaljen. Kolikokrat on poniža mene ali mojega partnerja…tako skoraj neopazno, mimogrede..pa se nič ne sekira za to. Važno, da se on s tem poviša. Upam, da rešim kmalu to, ker enostavno ne morem biti dolgo časa okrog njega. Kar je kar precej žalostno za odnos oče-hči. 🙁
Še enkrat hvala in lp.

Ni mišljeno kot napad nate, samo tako nepojmljivo sem sita in nesrečna ravno zaradi teh nenehnih blodenj norcev in njihovih prekinjenih časovnic. Ti norijo z izbruhi besa okoli ene reči, potem se pa naenkrat premislijo in obrnejo zgodba zato, da spet norijo in besnijo s svojimi blodnjami.

Ne vem kakšen konkreten primer te trenutno pesti, da si želiš slišati pristno “naredil sem napako” od njega, samo zelo dvomim, da jo boš dobila, in tudi če si jo uspeš izboriti, ti bo dala eno količino zadovoljstva, kot če bi pri 70ih dobila barvice, ker (ne ki) si si jih pri 7ih želela in prosila.

Ni vredno. Raje se ga izogibaj. Pri teh ljudeh ni nikoli konca – raje se po več let gredo teorije zarote, kot pa da bi “priznali”, da se jim je rignilo ponesreči.

Vsekakor veliko sreče in potrpljenja, pa če ti prav pride moj nasvet ali ne.
Lp

Hvala, vas razumem. Težko je kdaj stopiti iz lastnih čustev, doživljanja in videti “drugače!…sama bolj kot berem, bolj razumem otroštvo, mladost, kaj se je zares dogajalo v družini. Najbolj se mi pa smili moja mama. 🙁 Saj ne, da je oče slab človek, ampak ne zna bolje. Ugotovila sem, da bom največ povlekla iz te ugotovitve, če poskušam razumeti bližnje, ki so tudi v stiku z njim. In ugotovila sem posledice…nekdo bi rad spoštovanje, enakovrednost in toplino, drugi občutek da je ljubljen, tretji občutek da je vreden, da je super tak kot je…vse to sedaj uvidim kot posledice dolgotrajnega odnosa z NOM. Stvar je kar precej žalostna. Ampak, jaz nisem usposobljena za psihoterapije na takšni stopnji, tako da bom iz tega potegnila najboljše…in upam, da bom bolje razumela bližnje. 🙂

Hvala še enkrat

Pa ni moj namen te v slabo voljo spravljali, samo vem kako hudo je živeti v “blodnjah” NOM starša potem pa še celo življenje skakati med “paralelnimi svetovi”. Ker enkrat ti zmanjka sočutja in rešitev in potem prideš do točke, kjer si poskusil vse, samo samomora še ne.

Če je izgovor “zanj”, potem mora biti tudi zate in vse ostale.
Če bi svojega šefa psovala – bi bil izgovor ne zmoreš bolje? Če bi videla enega odraslega nasilneža brcniti 3letnega otročka, bi jokala “pod stresom je”? A če bi te en narkoman z nožem zaštihal na ulici za 20€, bi se jokala, da si je samo želel 20€? NE. Tvoj oče se je 30let odločal za svoje vedenje, tudi če zanemarimo, da si bila ti njegov nemočen otrok – ON se je ZAVESTNO odločal vsak trenutek zadnje 30let za svoja dejanja do tebe – NI PRAV, da se zdaj razjokavamo o neki usodi, in nemoči dostojnosti! Če grem jaz ali ti pijana za volan, vozim pijana – to dejstvo se ne spremeni ali se peljem na žur ali otroka na urgenco, prav tako kazen, če me policist ujame. Ali je enkrat, dvakrat miljonkrat pa ni izgovor.
Si predstavljaš primer, da nekdo pijan otroka zbije in se ne zamisli nad svojim početjem, ker bi povoženi otrok moral bolj paziti – to da je pijan vozil pa ni problem? To je analogen primer za eno “grdo ravnanje” s teboj s strani tvojega očeta. Če nekdo vsak teden pijan povozi otroka “ker pač”, potem nima pravice imeti vozniškega dovoljenja, kaj šele da bi govorili o nekem sočutju do serijskega prekrškarja.
V nekem trenutku se moraš sprijazniti, da se je tvoj oče odločil za svoje vedenja – naj nosi posledice za svoja dejanja.
Če meni pade skodelica kave na tla, moram ne glede na krivdo in okoliščine pobrati črepinje in pobrisati tla ter si skuhati/kupiti novo kavo/skodelico… Ne samo, da “se pač zgodi”; če bi jo vrgla ob steno, zato ker mi paše, bi mi vsak rekel sem si sama kriva, če bi postavila na rob mize pa, da moram bolj paziti.
Zakaj ta kopit ne velja za NOM?
Zakaj moramo sočustvovati in razumeti revčke, ki se pojokcajo, da hočejo kavo, jo dobijo, se premislijo, vržejo skodelico v steno, začnejo kričati “glej kaj si naredila, glej kako imaš umazano, pojdi pospraviti za menoj”, pojokcajo, da jih čustveno zanemarjaš, medtem ko črepinje pobiraš, potem pa spet jok in ihta, da hočejo kavico, po možnosti še skozi okno sosedi kričijo da jih zlorbaljaš, ker kava ni dovolj hitro.
Ja pa ***, ob vsaki pravici je dolžnost, brez katere nimaš pravice.
Prav je, da si kdaj tudi jezna in zamerljiva.
Ne skuri si vseh živcev na jami brez dna, ki jo že 3 desetletja nenehno filaš s sočutjem in potrpljenjem, medtem ko se jama brez dna nadalje poglablja.
Enkrat je tudi dovolj vsega. 3 desetletja nesramnosti s strani očeta je dovolj, da prekineš vse stike – naj te policija obvesti, da je že teden dni pokojni in imaš ljudožerske miši v dediščini.
On se ima za 3desetletja in uničeno otroštvo za oddolžiti – ne ti za svoj obstoj.

V vsakem primeru veliko sreče, ne glede na to ali se odločiš še naprej truditi (kar je občudovanja vredno) ali pa obupati in se sprejeti kot sirota na črno. Res so hude situacije in (na nek način na srečo) premalo ljudi razume, stisko in strah in ne razmišlja “sej si odrasla, sej si 30, kaj te briga, tvoj problem” kot če bi te motilo, da so novo sliko obesili na steno, medtem ko ti živiš drugje.
Veliko sreče.

Pozdravljene!

Moj oče je narcis – samo on ve kdo si ti, tvoji občutki ne obstajajo, brez njega ne bi preživeli, samo on nas ima rad, nikjer mi nikoli ne bo lepše kot pri njemu, on je za nas vse naredil, mi smo krivi da je on nasilen, on je žrtev kot Kristus na križu in podobne pravljice.

Zelo mi je težko, imam zelo nizko samopodobo, težko pridobim zaupanje pri drugih, stara sem 32 let. Vaš nasvet?

Zdi se mi, da je eden izmed prijemov pri psihoterapiji, in če ti dela težave sama “vaditi” ali se čutiš nelagodno, je tudi psihoterapija fajn stvar (kar ne pomeni, da moraš vzeti kredit in se “vpisati” za par desetletij; ampak lahko tudi “malo poskusiš” kot odskočno desko za naprej, če ti znese in odgovarja).

Lp in upam, da pomaga.

Pozdravljeni

Imate mogoče kak predlog…
Bivši partner, oče najinega otroka je narcis. Ne vem več kako naprej. Imava sodno odločbo z določenimi stiki, ki jih želi podaljšati. Pa naj povem, da otrok niti ne želi k njem. “kriva sem seveda jaz”. Ob stikih (predaji) me vseskozi žali, krivi,… Kriva sem za sodno odločbo, kriva sem, ker otrok ne želi k njemu, kriva sem za vse. Na CSD je delavki popolnoma očaral. Moje mnenje je ničvredno. CSD od mene zahteva, da mu ustrežem v vsaki zadevi. Če mu ne, po njihovo škodujem otroku, oz. ne delam v njegovo korist. Oče vseskozi piše na CSD, tudi, če se mu ne javim na telefonski klic. Delavki njegovo ravnanje podpirajo, saj niso nikoli kritične do njega. Sestankujejo brez moje vednosti, ga podpirajo v popolnoma vsem….
Kako postopati v takih primerih. Kako postaviti mejo. Ima kdo podobno izkušnjo… kako tak oče vpliva na otroka? Otrok namreč še niti ni šoloobvezen.

Kar se CSD tiče… Vse moraš imeti dvojno dokazano in po črki zakona.
Npr. Okoli klicev – kontakta ne smeš zavrniti, nihče pa ne more zahtevati 24/7 dosegljivosti. Lahko rečeš, da si bila pod tušem ali na WC in poklicala nazaj. Lahko rečeš, da je otrok spal in če lahko preko SMS (ki so sicer slab dokaz na sodišču, ampak se ti težje očita neodzivnost). Hkrati imej tudi ti seznam, kdaj se ti on ne javi in ga posreduj.
Pa seveda, ne se zživcirat (kar je enostavno reči, težko izvesti). On ti bo nastavljal past za pastjo, zato, da te 30x spsuje, ti pa enkrat zakričiš “nehaj” in je dokaz, da si histerična norica, ki ne bi smela imeti stika z otrokom. Pozdraviš znanca, bo kričal, da se pred otrokom goniš naokoli, se bo na igrišču igral in na zadnjico padel po spustu s tobogana, bo kričal, da si ga pretepla… CSD pa sama veš kako je tisti jeseniški deklici pomagal.

Mogoče pri kakšnemu odvetniku preveri ali lahko snemaš “predaje” in klice.
Definitivno pa bo ta palica po tebi in otroku še zelo dolgo tolkla.

Res veliko sreče – upam, da bo kdo dal še izkustvene nasvete okoli tega s CSD in odvetniki – jaz lahko svetujem samo okoli NOM iger in NOM blodenj.
Lp ter veliko domačih filmov in fotk.

Joj, pa

Naj te ne izsili dokazovanja njegovih laži. Če npr. Nori, da otroku daješ preveč ali premalo ali napačno hrano – imej jasno postavljene meje npr. Dovolim sladkarije, če poje zelenjavo, se drživa 5naDan, hkrati se rekreirava dovolj in ima normalno težo. Na vsake toliko je normalno nagraditi lepo vedenje tudi s kakšno pico ali Mcdonald’s.
Kaj je pri očetu pa ne vem.
(NOM bo s prstom samo nate kazal, kako si enkrat peljala otroka na happy meal, vse njegove pice pa sladkarije, pa so “samo enkrat, ker je bil ubošček”) ne pusti se izsiljevati, ne pusti se napadati, in ne pusti se zživcirat do te meje, d ati bodo CSD rekle, da si kriva, ker se braniš.
Naj se dokaže od obeh enako.

Res, res , res veliko sreče

O narcisih, tako starših kot partnerjih, je bilo res veliko napisanega.

PotrpljenjejeVrlina je odlično napisala in vsi njeni/njegovi napotki ter navedbe so še kako resnične in prave, prav tako je odlična knjiga v Opoju narcisa avtorice Loti Palmer.

Spoznanje je težko in morda dolgotrajno, po vseh mogočih vprašanjih zakaj so takšni, pa prideš nekega dne (nekateri tudi nikoli) do spoznanja, da nikoli nisi imel staršev v pravem pomenu besede, nikoli partnerja, ki bi bil pravi empat in tovariš v življenju. Takrat je edino smiselno, da popolnoma prekineš odnose (5 let nimam nobenega!!! stika z narcističnimi starši, pa smo manj kot 1 km oddaljeni) in izgradiš na novo sebe in svojo samozavest. Temu jaz pravim svoboda! Ta svoboda je neprecenljiva. Za nič na svetu je ne zamenjam. Ga ni človeka, ki bi mi lahko vzel to svobodo. Ta svoboda ni bila zastonj… od več vloženih tožb staršev (ker sem si drznil biti samosvoj in ne več njihov suženj!) do predrtih gum na mojem avtomobilu, do pošiljanja Policije in inšpekcij na vrata… Ampak sem SVOBODEN!!! Narcistična hudobija in vsevednost ter samohvala in oh in sploh bo pa puhla dokler jih ne bo zemlja vzela. Kot pravi PotrpljenjejeVrlina: naj mi drugi pridejo povedati, da je napočil njihov čas, ko bo napočil ta čas. 40 let življenja so mi narcisi ukradli, ostalega jim ne dam! To je moja SVOBODA!

Prav zaradi tega včasih ne morem brati ali poslušati kakšnega jamranja ob nič ukrepanja… no, ampak vsak po svoje…. vsak ima svoje življenje in ga lahko živi (zapravi) kot ga sam želi.

Draga Žalostinka,

nisem strokovnjakinja glede tega, ampak govorim iz izkušenj.
Te razumem in mislim, da se moramo manj osredotočati na njihove potrebe in “muhe” in se torej osredotočiti na NAS, ker se naše življenje ne vrti okoli njih. Si odrasla, dozorela in pametna oseba, spodobna razmišljati s svojo glavo, imeti drugo mnenje, ki je enakovredno tistemu, ki ga ima tvoj oče. Ja, seveda si mu kot otrok hvaležna za to kar je storil (če ti je pomagal itd), ampak ni se mu pa treba potem še celo življenje “klanjat”. Hvala lepa za pomoč, sem hvaležna in to je to. 🙂 Če se takim ljudem “pokoriš”, te imajo CELO ŽIVLJENJE za manj vredno in delajo s tabo kot copato. Če pa jim daš vedeti, da si zrela in dovršena oseba (karkoli že to pomeni), enakovredna in močna, potem te začnejo gledati z drugimi očmi. Vsaj take izkušnje imam jaz. To pomeni da ne dovoliš da s tabo pometajo in ko rečeš ne/ja pri te stojiš. Toliko z moje strani, upam da sem ti kaj v pomoč. Lep pozdrav

aja, pa poglej si malo po spletu, kako narcistični starši vplivajo na svoje otroke oziroma kakšne posledice pustijo pri njih. Mislim, da sem nekaj videla tudi o nizki samopodobi…mogoče najdeš kaj koristnega. Če je tako hudo, ti pa svetujem, da se pogovoriš s strokovnjakom, ker je življenje kratko in ga je škoda preživeti v žalosti ..pa še tako mlada. 🙁 🙁 LP