Še kako drži, da na srce nimamo vpliva.Točno sem vedela kaj se dogaja, kako se stopnjuje, ampak uspela sem samo to, da sem se s pomočjo razuma upirala in še bolj trpela. Tisoč vprašanj zakaj je srce izbralo ravno njega in zakaj on ni izbral mene. Na koncu sem popustila in si rekla: Ajde srce zmagalo si. Ljubi ga in naj ostane pri tem, samo da spet začutim mir v sebi. Uživam v svojem življenju, vendar pridejo trenutki, ko se sesujem od žalosti, hrepenenja po njegovi družbi, po njegovih dotikih, po najini tišini. Kadar se zavedno odločim, da bom naredila konec temu sanjarjenju in se poslovim od njega, ga ponavadi v nekaj dneh sanjam in spet se nadaljuje po starem naprej. Odšla sem za par dni na meni najljubši kraj in si rekla, da bom ga s tem izbrisala iz svojih misli in srca. Zgodilo se je ravno obratno- njegova prisotnost je še postala močnejša in na koncu grenko spoznanje, da sem si z njim zapečatila srce. Dokler bo on tu, ne bo prostora za nikogar drugega, ker ne bi bilo fer do nekoga drugega, da dam samo ostanek nečesa, pa niti tega ostanka ne morem dati. Ne razumem zakaj si je srce izbralo prav njega? Me je obsedel? S čim? Iskala sem odgovore, da mogoče zato, ker mi je dal občutek zaupanja, spoštovanja, varnosti, občutek popolnosti,…ampak vse to sem občutila tudi pri drugih določenih ljudeh in je srce ostalo hladno. Nikoli ne bom razumela zakaj si je srce izbralo prav njega? Kako bi lahko uživala v objemu nekoga drugega, delila svojo srečo in radost, pa ne morem, ker ga ne morem spraviti ven iz glave in srca. Zakaj je temu tako? Govorijo, da privlačimo tisto kar dajemo, torej jaz dajem ljubezen, zakaj mi potem ni vrnjena?

preberi si knjigo !!!! Moški, ki sovražijo ženske in ženske, ki jih ljubijo (susan forward) … malo čuden naslov ampak mislim da ti bo pomagala. veliko srece in ljubezni v drugem objemu!! lp

Najprej je potrebno imet sebe rad, sebe ljubit, da bos lahko nekoga drugega. Tako da deklič, najprej zljubi sebe in bos pripravljena se na ostale, ki ti bodo ljubezen vračali..pa lep pozdrav

To ni ljubezen, to je obsedenost in to duši tistega ki ga ti “ljubiš” vse je v tvoji glavi, prevetri jo in bo.

Prav imate; Kar dajate, to dobite in tu ni nobenih napak, vendar Vi ne dajate ljubezni, vse ste zamešali in v tem je problem. Ljubezen ni trpljenje, ta vaša situacija pa je. Ljubezen in ego nista ista stvar. Vi nekaj hočete, ker tega nimate, ste slabe volje in se smilite sama sebi. To ni dajanje ljubezni, ker je prava ljubezen tista brez navezanosti in pogojevanja. To je egotrip🤭

Kot drugo oklenili ste se zgolj in izključno svoje lastne predstave (projekcije) o ljubezni in tem človeku, ki ste ga preveč idealizirali do te mere, da sedaj ne morete naprej.

Treba bo razmisliti, koliko dolgo mislite pedalirati v to napačno smer? Svetujem vam, da se ne borite s temi vzorci, temveč jih nadomestite z novimi. Vsak dan, malo po malo.

Naj vam bo vodilo naslednje:

Kar je moje, se ne more skriti pred menoj!

Če prav razumen nista nikoli bila v zvezi z njim.

Relativno preprosto je ko boš ga videla se normalno z njim pogovarjaj (malo se prej pripravi, da nebo preveč nerodno), vprašaj za številko in se poslovi. Če bo imel interes dobiš številko si malo pišeta in gresta na zmenek ter vse ostalo je zgodovina. V tem trenutku sploh ne veš če si mu všeč, se pravi dokler ga ne boš vprašala za številko ne boš vedela.

Zivljenje ni pravlica, tako da pomembna so dejanja. Niti ga nisi spoznala dovolj dobro, tako da imaš določeno predstavo v glavi, ki pa se lahko razlikuje od realnosti. Ker smo vsi ljudje in imamo svoje napake.

Pri meni je popolnoma isto kot pri naslovni avtorici, samo da sem jaz bila v vezi malo vec kot pol leta.Ostalo je isto, kaj narediti ko prevec pogresas nekoga in vsak dan mislis nanj. Ne morem se zamotit z nicemer, vse me apominja nanj, pesmi ki sva jih skupaj poslusala,.hrana ki sva jo jedla..vem da rabim cas, samo koliko casa se….minilo je sele tri mesece, se dolga pot me caka.

Lepo napisano,iz srca.Moram priznati da sem v isti situaciji…in vem kako je to….

Verjetno je ravno zato on zanimiv ker je črna luknja kamor lahko pretočiš hektolitre ljubezni in se vse varno skonzumira. Pri tem pa si zrcališ samopodobo kako fenomenalna oseba in empat si.

“Poglejte me! Ljubim za 10 oceanov! Poglejte me! Sebi ne znam dati! Njemu! Njemu pod noge svoje srce! Ljubezen! O romantika!”

Ljubi bližnjega kot samega sebe. Baje. Očitno delate krivico in drugega ljubite BOLJ kot sebe.

to ni ljubezen. To je globoka rana sprojecirana na drugo osebo in globoka zapostavljenost samega sebe. Mogoče delno tudi “sindrom zlomljenega srca”. Ne vem.

To ni nobena ljubezen. To je zasvojenost, obsedenost. Fant, v katerega si zagledana, morda sploh ni to, kar ti misliš in bi bila ob njem zelo razočarana. Koliko je takih primerov v življenju!

Ljubezen mora biti obojestranska, nesebična in realna, ne pa neko sanjarjenje v prazno.

Zbudi se. Življenje pa teče mimo tebe.

Čeprav je vprašanje že nekoliko staro in upam, da je spraševalka že premagala hrepenenje po gospodu x, bom vseeno podala komentar. Ne malokrat se zgodi, da hrepenimo po točno določenih ljudeh in gre za tako močno hrepenenje, da imamo včasih občutek, da nas prav telo boli, ker tako zelo pogrešamo. Na to osebo potem navežemo vse žive ideje in romantične predstave, ker nas vsaj sanjarjenje nekoliko potolaži. Vse te močne in intenzivne izkušnje pa hkrati pomagajo zaslepiti realnost. Realnost je, da te osebe ni ob nas, realnost je, da bi tudi s to osebo doživeli svoja razočaranja, če bi dovolj dolgo živeli dovolj blizu oz. bili v dovolj intimnem odnosu. Realnost je, da ne hrepenimo po osebi in da ne boli zares odsotnost te osebe, ampak vse ideje in občutki, ki se s to osebo zdijo mogoči.

V primeru, ko se zaljubimo v nekoga, ki je nedosegljiv, je nemogoče delati proti sebi. Lahko si zanikamo, si lažemo, brišemo številke, blokiramo profile, se izogibamo krajem ali pa vsak dan upamo, klicarimo, sanjarimo, ampak ne bo nič kaj boljše. Lahko sčasoma popusti intenziteta občutkov, ampak v trenutku, ko bi se videli, bi verjetno prišla vsa občutja nazaj. Ampak ni vse tako nemogoče in da ne rabimo samo nemočno čakati na čudež, lahko si pomagamo sami, s tem, da ugotovimo kaj ta oseba prebuja v nas. Kateri del naše osebnosti zaživi ob tej osebi in ko bomo to ugotovili, bomo imeli tudi osnovni zemljevid, česa moramo vnesti več v svoje življenje. Primer: če se ob tej osebi vsakokrat počutimo varni, ljubljeni, rešeni, vredni, lepi, itd. potem moramo delati na tem, da v sebi prebudimo točno to..torej notranjo varnost, ljubezen do sebe, vrednost, lepoto. Včasih se ljudje odločijo, da jim je vseeno lažje čakati in hrepeneti po tem, da pride nekdo drug in jim odreši njihov svet. V tem primeru vam želim veliko sreče. Za vse ostale pa imam sporočilo, da zagotovo vem, da obstaja ljubezen po ljubezni!

Eva Eprič
[email protected]