Pozdravljeni,

v sodnih postopkih, še posebej pri razvezah in dodelitvi otrok je zelo pomembno, da je odvetnik seznanjen s taktikami NOM osebnosti, jih prepoznava in zna ustrezno voditi postopek sploh pri razkrivanju prikritih motivov motenih oseb, ki brez moralnih zadržkov in slabe vesti pred organi lažejo, manipulirajo, spletkarijo, napletajo razne zgodbe z namenom, da odvrnejo pozornost od svojih dejanj, zato me zanima če veste za kakšnega takšnega odvetnika? Prav tako me zanima kakšno psihološko klinično evaluacijo in teste naj se zahteva na sodišču za prepoznavanje motenih osebnosti.

Hvala in lep pozdrav.

Odvetnik, ki te zastopa, mora vsekakor dobro poznati družinski zakonik in imeti znanje o družinskem nasilju. Opredeliti mora znati, kaj je čustvena zloraba, kaj je fizična zloraba in kaj grožnja. Še pred leti namreč družinsko nasilje kot términ v sodnih in drugih postopkih sploh ni obstajalo. Prijava je lahko potekala le v smislu prekrška zoper javni red in mir!!! Tako niti sodniki, niti odvetniki, pa tudi ostalo ljudstvo ni imelo pojma o tem… Na CSD so imeli celo postopek mediacije (!!!) s partnerjem. Mediacija z nasilnežem pa vsekakor ne uspe, ne? No, sedaj smo le malo bližje in se celo pogovarjamo o verbalnem in neverbalnem nasilju.

Potrdilo ali test o kazalcu motnje pa v smislu narcistične ali borderline motnje, nima teže na sodišču, niti CSD niti policiji. Namreč, osebe z NOM ali MOM imajo še vedno tak skupek socialnih veščin, da te potrdilo ne bo rešilo. To, da ima partner to motnjo, ne preprečuje stikov z otroci po odločbi. Če ni drugače, potekajo stiki pod nadzorom delavca CSD. Gre namreč za motnjo in ne bolezen! Osebnostne motnje so še vedno motnje, ki pa ne zahtevajo obveznega psihiatričnega zdravljenja. Razen v primerih, ko je ogroženo življenje njega in soljudi.
To, da bi potrdilo o motnji označilo partnerja kot nezmožnega obdržati otroke, ne bo šlo. Na sodišču in tožbah pa še vedno velja – zakon močnejšega. Žal!!!

*še tole dodajam..

Osebe z NOM ali MOM motnjo so praviloma zelo inteligentne, vendar imajo izprijen in poškodovan značaj, iz tega pa izhaja tudi njihovo ravnanje.
Niso pa to domala opravilno nesposobni posamezniki, ki imajo npr. blodnjave, shizotipske, paranoidne faze v shizofreniji.
Čeprav to velikokrat enačimo, sploh ko smo priča njihovemu ravnanju, pa svojec z NOM dejansko ne potrebuje npr. antipsihotika. Njemu je dovolj, da čustveno izpije svojca…

Tjash07, pozdravljeni!
Pri tako zapletenih postopkih, kot je razveza z MOM/NOM je med drugim zelo pomembno, da se ne išče rešitev le v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ampak tudi v uporabi Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND): http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5084
Glede iskanja odvetnika, bi bilo morda smisleno, da poskušate najti kakšen nasvet pri Društvu za nenasilno komunikacijo. Vsekakor in predvsem pa bi vam bil lahko v pomoč tudi kakšen bralec tega foruma, ki ima tvovrstno pozitivno izkušnjo z odvetnikom.
Lp Odmev

Pozdravljen Tjash!

Kaj dosti strokovnih delavcev vseh strok, ki bi bili res specialisti za MOM ravno ni, so pa res dobri odvetniki vajeni ravnanja s takšnimi osebami, še posebej, če se jih opozori na to ( tudi teh je malo..) . Žal naš forum ni namenjen deljenju priporočil , lahko pa vsak posameznik pove svoje izkušnje.

Ko greš v ločitev z osebo NOM in so tukaj skupni otroci, greš na večletni pohod čez vse kroge pekla. V vseh visoko konfliktnih ločitvah gre za par, v katerem je oseba NOM. Družinska sodišča so polna takih zgodb, ki so si enake kot jajce jajcu. Kjer so okrog stikov z otroki dolgoletni spori in dolgoletno vlačenje po sodišču, temu oni rečejo »visoko konfliktni odnos« med staršema.

Ma kakšen konflikten odnos neki, pa da oba starša prispevata k konfliktnemu odnosu (!). Japajade. Tu je ena motena oseba z vsem spektrom od narcisa do sociopata. In ta je tisti, ki dela to štalo. Se pravi, manipulira in odtujuje otroke. Ti narcisi in psihopati še zdaleč niso omejeni samo na ženske – matere, tudi moški so – očetje, ki obračajo otroke proti materam. Upam, da se bo oglasila tukaj katera s takšno zgodbo.

In pa tipični stavki od teh narcisov in sociopatov »Otrok si stikov ne želi.« se ponavljajo kot kokodak. In potem, kar bi že običajen zdravo-pametovski človek uganil, morajo dodeliti sodnega izvedenca, da ta ugotovi (kar je tako že od začetka jasno), da ta motenec / motenka z različnimi manipulacijami preprečuje, da bi otrok razvil čustven odnos z drugim staršem. In da se to ugotovi, v kolesju sistema, traja več kot eno leto. In v tem času je otrok ves čas pod vplivom tega motenega starša.

Kako daleč je sposoben iti NOM v ločitvenem postopku in česa vsega je sposoben naumiti, je prav osupljivo. NOM gre na zmago vse-ali-nič in pri tem ne izbira sredstev, pripravljen je vložiti tudi več kot 10.000 evrov samo za odvetnike za pregon drugega partnerja, pri čemer, kot že rečeno, ne izbira sredstev. Za partnerjem v ločitvenem postopku je zmožen pošiljati tudi privatnega detektiva, sprožanje postopkov z vključevanjem policije pa je tudi stalna praksa. Na koncu, s tem, da vmes mine tudi leto ali celo dve – ker se v vse vključujejo sodni izvedenci – so vse lažne prijave seveda ovržene, vmes pa je narejena škoda, ki se je ne da več popraviti. V sodnih postopkih NOM vlaga pritožbe čez vse, kar ni “njim vprid”, s čimer se pekel vleče več let.

In potem še en tipičen stavek, ki se v vseh takšnih primerih ponavlja kot kokodak:
»Nisem preprečevala / prepreč val stikov, čas bo pokazal svoje. Da stik ni izveden, ni le očetova / materina pravica, temveč tudi otrokova.« Potem ko je otroka proti drugemu staršu tako zmanipuliral-a, povsod razglaša, da je (še en tipičen stavek) »….potrebno upoštevati otrokove želje in da ne morejo otroka prisiliti v stik z drugim staršem«

Tudi CSD odzivi v takšnih zgodbah so institucionalno enaki: »…….izvor otrokovih stisk in posledično zavračanje stikov je več let trajajoč zelo konflikten odnos med staršema, pa bi bila smotrna dodelitev otroka nevtralni tretji osebi, dokler starša ne razčistita v psihoterapevtskem procesu spora in ne spremenita ravnanj v korist otroka….«

Spet »konflikten odnos med staršema«, pa otrok tretji osebi (japajade, otroka je potrebno nemudoma odstraniti od starša narcisa in sociopata ter predodeliti zdravemu staršu). In pa ta dva starša pošiljati v skupni psihoterapevtski proces spora – ….da naj SKUPAJ razčistita v SKUPNEM psihoterapevtske procesu…… Japajade, ko imaš v odnosu narcisa-sociopata, tukaj ni nobenih skupnih procesov, ker to naredi še več škode. Le proces starš-otrok, ne pa med staršema.

Od CSD-ja, kjer se seveda ne reši ničesar, potem ta starš, ki se bori za otroka zaradi manipulacij in preprečevanja stikov, pade še v drugo institucionalno kolesje – družinsko sodišče. Kjer traja nekaj let, na koncu je uničen otrok ter psihično uničen in finančno izčrpan starš, ki je zaradi preprečevanja stikov začel bitko za svojega otroka.

NOM oseba ima s pomočjo plačanih odvetnikov za svoj uničevalni pohod popolnoma prosto pot skozi institucionalno kolesje družinskega sodstva. Ko institucionalno kolesje po več letih končno odmelje – saj se v vseh postopkih NOM oseba sama razkrije v s svoji motenosti, a nepopravljiva škoda je narejena.

Ne boste pa v sodnih spisih našli za motenega starša “diagnoze” NOM ali MOM, o ne, tega ne boste našli, boste pa našli OPISE vedenj in dejanj, ki potrjujejo točno to – NOM.

To je to, kar piše ga Jagodinka Simonović. To je naš sistem v tako opevani maniri “zaščite mladoletnega otroka” … Dogajajo se točno tako opisane dolgoletne agonije, pekla brez konca in kraja in na koncu ostajajo strte in čustveno poškodovane otroške duše. Nihče od udeleženih (policija, CSD, sodišča, izvedenci se ob tem ne zgane in karavana gre mirno dalje… Lp Odmev

Podobno izkusnjo imam. Nikoli ne bom pozabila sodnice, ki mi je veckrat poocitala: Zakaj ste tako trmasta? Zakaj se nocete poravnat z bivsim mozem? Ponuja vam dobre resitve.
Oba z odvetnikom sva bila zgrozena. Jaz brez besed. On pa je samo dejal: Gospa imel sem vas za dobro sodnico.
Vec podrobnosti bom zadrzala zase.

Imela sem mamo z NOM in očeta z MOM.
Ločevala sta se in takrat sem bila stara okrog 5 let. Sedaj sem v srednjih letih in lahko izračunate, kdaj je to bilo. Postopki na sodišču so pač bili, kot so bili. A predstavljajte si, kakšna podoba je to morala biti; kakšna klevetanja in dokazovanja dveh oseb, ki vidita izkrivljeno resničnost.
Skratka, kot pričakovano, sem bila deležna njunih dokazovanj kdo je boljši in se učila, kako starš NE prevzema odgovornosti in kako je biti kot starš NEZREL.
Otrok vseeno odraste, dozori pa šele v poznih letih ali pa nikdar. Preživi pa, brez skrbi. Če je sreča mila, nima svojih otrok, da bi ta čreva vlekel iz generacije v generacijo. Ker pozno dozorevanje pomeni, da je tvoj otrok pokasiral tvoje travme in ko dozori je škoda že narejena. In se krog sklene.
Stike, ki sem jih imela z obema, so bili milo rečeno peklenska gugalnica, kot jo imenuje Sanja Rozman. Povem pa lahko, da in hčerke in sinovi potrebujejo vzgled stabilnega moškega in stabilne ženske. To so lahko tudi tete, strici, bratranci, sestrične, dedki, babice, s predpostavko, da ponudijo otroku DRUGAČEN vpogled v življenje in odraščanje. Pri meni je bila dober vzgled celo mačeha, ki je bolje skrbela zame kot lastna mati.
Da otrok ve, da na svetu niso samo krvoločna dokazovanja staršev, da niso nič krivi.
Pri NOM in MOM osebah pa so seveda vedno krivi drugi, če drugega ni, je pa kriv Sveti Peter.
In ne pozabite… otrok ve in čuti marsikaj, vendar to ne zna izraziti z besedami.
Ne vbijajte mu v glavo, kdo je boljši, to ve on sam. A nima izbire, zato stiske požira in – psihično trpi.
Ker bitke med očetom in mamo so njune. Otrok ne more razreševati tisto, kar se oče in mama ne moreta dogovoriti ali si dokazati.
Otroku pustite, da vidi in čuti neobremenjeno od vajinih bitk in borb.

Opažam, da tu tudi veliko oseb z NOM deli svoje izkušnje in kot ti, ker si s svojim ženskim šarmom uspešno omehčala odvetnika, potem te je pa na tvojo grozo sodnica spregledala..!
Ampak važno da ti vsaj odvetnik verjame; najverjetneje za to ker ga drago plačuješ.
[/quote]

Lahko imas svoje mnenje. Zajedljivost in zaljiv ton pa vsekakor nista na mestu, ker ne ves nicesar o razlogih za locitev.
Do sedaj je na tem forumu veljalo pravilo, da pisemo o svojih izkusnjah in ne sodimo, kaj sele zalimo kogarkoli.
Poskusaj se drzati teh pravil tudi v bodoce.

sicer ne vem zakaj bi rabila odvetnika za to. Odvetnik zagovarja svojo stranko, pa če je ta motena ali ne, sledi stranki, četudi ima ta še tako nore ideje.
Odvetnik je pravna pomoč v postopku pred sodiščem, da ti pomaga skozi pravne postopke, ki jih ti ne poznaš v taki meri. NOM pa bi morali znati prepoznati sodniki oz. sodni izvedenci, ki jih sodniki zaprosijo za pomoč.
Kar se mene tiče je najboljši odvetnik tisti, ki je korajžen, da NOM ustavlja s pravnimi postopki (npr. predlaga denarno kazen, če se na sodišču ne obvlada) tebi pa svetuje realno.
Bistvo postopka je, da ti zaščitiš otroka, kolikor ga lahko, ne pa da bivšemu dokazuješ njegovo motenost. Najbolje je, da dopustiš, da svojo motenost pokaže lepo sam v vsej svoji veličini. To tudi sodnike najbolj prepriča. Nikakor se ne smeš vplesti v njegov ples, čeprav je zelo težko poskušati laži, najbolj neverjetne zgodbe itd.

Živjo,

Tudi sama imam enako vprašanje, saj se moj najstniški sin vedno bolj boji svojega (NOM) očeta. Seveda prepoznavam ta strah v njem, ker sem živela z bivšim možem deset let in me je na koncu že resnično uničevalo. Ločitev je na koncu sicer nekako uspela brez fizičnih posledic, le zato, ker sem pristala na vse njegove zahteve, le da je bil mir. Dogovorila sva se za skupno skrbništvo. Prvo leto po ločitvi je bilo peklensko. Klicaril me je, grozil s smrtjo, ni da ni.
Ko je spoznal novo partnerko, se je to vse umirilo, saj je spremenil fokus. Zdaj po treh letih grem prvič tja brez zvijanja v trebuhu in da me ne gleda kot da me bo prestrelil. In ja, še vedno imam težave s tem strahom in veliko triggerjev mi povzroči tesnobo. Ker sem očitno kar precej močen človek očitno, sem svoje življenje peljala v pozitivo, dobila tudi novo službo, imam prekrasnega partnerja.

Vendar me srce boli, ker tudi tudi sin jemal njegove nasilne izpade kot normalne, kot vsaka žrtev takih motenih ljudi. Seveda si ne želi več biti pri njem, vendar naju je oba strah, ko zapeljemo to v uradne vode, kaj nama bo naredil. Predvsem zato, ker nimava zaupanja v inštitucije – glede na vse izkušnje, ki jih prebereš, slišiš.

Upam, da ne bo prišlo do skrajnega nasilja z njegove strani, čeprav kot slišiš, je to edino, kar lahko policija uporabi proti taki osebi, da mora zavarovati žrtev.

Bila bi hvaležna, če ima kdo že kako izkušnjo, da bi vedela, na katerega ljubljanskega odvetnika bi se lahko obrnila, da bi mi lahko povedal, kakšni so koraki pri tem. Vsekakor se bom pozanimala tudi na Društvu za nenasilno komunikacijo, CSD in policiji.

Nekaj je potrebno storiti, saj s tem uničujemo te naše zlate otroke, ki mislijo, da je to normalno. Ki se sprašujejo, kaj naj prepoznajo kot nasilje, ker so že vse življenje navajeni njihovega delovanja: nadiranja, lasanja, butanja, obtoževanja, groženj s fizičnim nasiljem, omalovaževanja njihovega dela, neodobravanja, nikoli ni nič dovolj dobro… Po drugi strani pa hoje po prstih, prenašanje vse te drame… Obup res.

Se opravičujem, 15 let sem živela z njim.

Lepo bi prosila za kakšno konkretno ime odvetnika, ki ga priporočate pri osebi Z NOM.

Imam izkušnjo. Nikoli, če je še najhujše, res nikoli se ne obrniti na CSD. Vi boste krivec, da je tako, ker ne delate na sebi, na koncu pa vam bodo vzeli otroka in ga dali bivšemu. Pa čeprav bo alkoholik, narkoman, nasilnež, posiljevalec. Tako to gre, dokler ne boste imeli dokazov, da je otroku on zlomil roko namerno (pa roka je samo primer), boste vi krivec. In veste zakaj! Ker motite njihov mir! Tako to gre pri nas. To je moja izkušnja. Dober odvetnik ja seveda, pa ne vem kdo je dober.

Srečno in predvsem s pametjo. Nastradal bo samo vaš otrok, ker se ne zna braniti, vi pa se lahko! Razmislite še enkrat in ne hodite na CSD. Poslužujete se česarkoli drugega.