Pozdravljeni,

Ravno včeraj sva z punco izvedela, da je noseča. Skupaj sva že 5 let živiva pa na razdalji. Stara sva 31 let. Prav tako imava službe za stalno vsak na svojem koncu. Skrbi naju kako se bodo stvari razvile ker ne živiva skupaj in imava službi vsak na svojem koncu.

Prosim za vaše mnenje.

Lp nik

Spoštovani,

moje mnenje je, da se stvari v življenju v največji meri ne odvijajo same, ampak jih vodimo mi sami. Je pa res, da se pogosto ne zavedamo notranjih sil, s katerimi usmerjamo svoje življenje. Kar je normalno.

In skrb, ki jo čutita – kako se bodo stvari v prihodnosti razvile – je ustrezna. Njena funkcija je, da vaju motivira, da se na to prihodnost pripravita in zmanjšata grožnjo oz. se ji izogneta. Torej prvo vprašanje je, kaj natančno vaju skrbi, da se bo hudega zgodilo? Naslednje pa, kaj lahko in kaj hočeta storiti, da se to ne bo zgodilo.

Še dve misli. Res pa je, da stabilna odrasla partnerska veza običajno pomeni, da partnerja živita skupaj. V našem globokem bistvu je, da ustvarimo lastno družinsko celico. V večini primerov, si partnerji to želijo. Ni pa nujno, da je vedno tako. In še zadnja misel. V okiru svoje svetovalne dejavnosti opažam, da se pogosto določeni strahovi okrepijo, ko oseba izve, da bo prvič postala starš. To je do določene mere popolnoma normalno. Ti strahovi v veliki večini primerov s časom in potekom starševstva izzvenijo. Določeni pa tudi ostanejo, kar je pričakovano, saj ne odgovarjamo samo zase, ampak še za dojenčka.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Ta “na razdalji” je malce nejasna. Če je ta razdalja Lendava-Koper bo zelo težko brez menjave služb, ki pa so neprecenljive, še posebej zdaj. Če je razdalja krajša npr. 30-60min narazen se vama splača premisliti kje bi bilo bolje za otroka (vrtci, stari starši, okolje) in postane en vozač, drugi pa prevzame malce večji del gospodinjstva. Med porodniško bo še najlažje, če ste pri tebi ampak potem je res v otrokovo dobro – vrtci, šola, stari starši, dom itd.
Saj bo, brez muke se še čevelj ne obuje – veliko sreče in čestitke 🙂