Pozdravljeni.
Pred kratkim sem že pisala na temo kkao je tašča navezana na prvorojenca in kako mož noče videti problema in mami noče postaviti meja. Sedaj pa imamo novi problem.
Po hudih prepirih z možem sem končno dosegla da ji je mož povedal kaj vse me moti in da takšna obsesija z otrokom ne vodi nikamor. In seveda tašča kuha hudo zamero. Z mano sploh ne govori in od takrat naprej na to temo z mano ni rekla niti besede. To sem tvegala in tudi pričakova. Ne razumem pa moževe zahteve da hodimo ist tja na obiske, ona me pa gleda huje kot kako žival, da bi se pa kar koli pogovorila in bi lahko našli skupne kompromise pa ne. In sedaj mož misli da bo vse kot je bilo prej in od mene na nek način želi da se zanjo potrudim jaz. Čisto sem že obupana, zaradi njegove družine moj zakon visi na nitki. Zraven dveh malih otrok sem že tako izčrpana in si pač kak vikend želim preživeti samo z možem in otrokoma. Sicer živimo pri mojih vendar imamo vse ločeno, živimo kot sosedje. Moji niso v centru naše družine. Njegova mama pa njemu očita da so bili prej povezana družina zdaj pa zaradi mene več niso. On pa čuti strašno krivdo da ker ga je rodila, vzgajala in iz šolala. On je pač njima zdaj dolžen nevem kaj vse. Naj povem da do tega prepira smo vsak trenutek prostega časa, vsak vikend šli k njima ampak meni je preprosto dovolj. Nenehno tekmovanje kdo otroka več vidi kdo manj ipd. Konec koncev jih nimam zato da bodo drugi imeli novo družino. Nevem več kako možu dopovedati smo mi zdaj nova družina in rabimo čas zase. On pa je mislil da bo tašča in tast povsod zraven. Že ko sva bila par nikoli nisva šla kam sama, vedno so bili njegovi starši zraven in na morju in na izletih. Povsod. Ampak sem razumela ker je tašča bila takrat brez službe in sta si kao težko privoščila. Sedaj pa ko imam družino pa želim čas z otroki preživeti z njimi. Kadar koli smo bili z njo mi je hotela prevzeti še otroka in mu dajati vse kaj je škodljivo in kaj ne samo da bi bila on najboljša oseba v otrokovih očeh. Ali je imela katera podobno situacijo in se je rešilo. Jas sem za pogovor spal s to žensko ni mogoče govoriti. In logično da mi do takih obiskov ni.

Nimam takšnih izkušenj – imam pa takšna starša kot tvoj mož.
Dajmo si biti na jasnem – če se čuti dolžnega staršem ker so ga rodili (kot da se je sam njima naF) potem ti je lahko jasno kakšno nasilje je doživljal.

Pri teh nasilnih NOM norcih je najhujše zlo reči NE. Ti si odrasla in nisi njihova od rojstva (vsaj psihološko) zbrcana lastnina (za razliko od tvojega moža).
Pa kaj tja hodiš in še huje, kaj svoje otroke puščaš tja! Naj hodi sam, če hoče – ti in tvoji otroci naj ne. Jasno postavi meje (ker jih kot priženjena lahko). Tja se ne hodi več kot 1xna mesec ali samo za večje praznike, tvoj mož pa naj se odloči ali bo s svojimi starši ali svojimi otroci. Pa ne z ihto ali izsiljevanjem ali jezo ampak tako kot če bi rekla “ja, nebo je modro”. Konec skupnih počitnic pa ostalih *** – in vsakemu lahko brez sramu rečeš, da sta njegova nesramna do tebe in svoje otroke ščitiš pred normalizacijo sovražnega, strupenega in nedostojnega vedenja – za njihovo dobro.

Tvoj mož NE ZMORE – dobila si ga čustveno pohabljenega in žal, da mu starša crkneta bo trajalo predolgo.

Še enkrat:
Naj gre sam tja poslušat “nikoli vredu, nikoli dovolj, defekten f*k, naredi samomor”… Ti pa imej svoj family time z otroci brez njega. Pa naj se odloči.
Vsa ta jeza in samouničenje je namen te psihoMatke. Ne pusti se ji in svoje otroke zaščiti pred tem. Če pa bo coprnica k tebi prišla, pa pojdi z otroci ven npr. Park, kino, karkoli. Samo stran od teh psihoMatk.

Četudi si upravičeno jezna, skušaj razumeti svojega moža: od rojstva naprej so mu prali možgane in mu vcepljali občutke krivde. Sam se bo iz tega težko spravil brez psihoterapije, ki bi jo nujno rabil. Če hoče ohraniti zakon in družino. Skupaj preberita knjigo Strupeni starši in se pogovarjajta in še enkrat pogovarjajta. Z ljubeznijo, razumevanjem, tudi z odločnostjo s tvoje strani. Zelo bi pomagalo, če prepričaš moža, da se psihoterapije udeležita skupaj. Tvoj mož po mojem že pozna resnico, a težko težko je samemu sebi priznati, da so ga rodili in vzgojili ljudje, ki niso sposobni ljubezni do nikogar, niti do lastnega otroka. Nihče ni tega kriv, taki so. Pa če še tako boli. Čustveni, resnično ljubeči starši so srečni, da si njihov otrok ustvari družino in se ne trudijo jo razbiti. Naj jim je otrokova izbira všeč ali ne, potrudijo se, da jo sprejmejo, razen seveda če je otrokov izbranec nasilnež, ki muči svojega partnerja in otroke. Edino v tem primeru je prav, da starši nudijo oporo svojemu otroku, še bolje pa je, da mu dajo tak zgled, da nasilnega partnerja niti ne bo izbral. Gledanje na svojega zeta/ snaho kot na vsiljivca, ki je “razbil primarno družino” je do skrajnosti egoistično, podlo, saj s tem najbolj prizadenejo prav svojega otroka. Vendar so občutki krivde, ki jih znajo vzbuditi taki čustveni vampirji in manipulatorji tako močni, da se ji h bo tvoj mož težko osvobodil brez strokovne pomoči. Veliko poguma, ljubezni vama želim in vso srečo! Prvi nujni korak pa bi moral biti pretrgati ali do minimuma omejiti stike.

Spoštovani,
globoko sočustvujem z vami in menim, da boste stvari lahko postavili na svoje mesto le s pomočjo. Vsekakor bi bilo nujno, da se čimprej vključite v družinsko obravnavo. V kolikor mož nikakor ne bo želel sodelovati, pa sama.
Če je to Gorenjska regija se lahko obrnete po nasvet na Konzulto. Če je kakšna druga regija, lahko javite, pa vam skušam svetovati družinskega terapevta v tisti regiji.
Srečno,
Nataša Durjava