En lep pozdrav.
Sva v poznih 20ih. Imava lepo zivljenje, se razumeva. Sva precej ambiciozna in delavna, se dopolnjujeva… bla bla bla torej sanjski par kar se mene tice, sva tudi skupaj ze celo vecnost. Jaz bi rada imela otroka, ampak partner ni se pripravljen. Trenutno ziviva v stanovanju, kjer otroka ne moreva imeti (trust me). Situacija je taka, da fizicno in psihicno ne bi shajali z otrokom ker nisva sama in… saj je vseeno – tu ne moreva imeti otrok. Imamo pa moznost ustvarit zivljenje nekje, kjer je to mozno. Ampak on se ne zeli se preseliti. Ta lokacija je malo oddaljena od mesta kjer sva sedaj in je kar konkretno v naravi, tudi ni nekih vecjih mest okoli. Tezava je tudi, ker je plac kjer lahko ustvariva druzino precej neurejen. Potrebovala bi kaksno leto ali celo vec, da se lahko vseliva. In sama ne morem ravno ploscic polagat in stene podirat, zato cakam.
Mori me, ker bom kmalu 30 in ko bo partner pripravljen (karkoli ze to pomeni) bom mogla se eno leto cakati, da se stanovanje uredi. Se ne kregava zaradi tega ker se z otrokom ne mudi, recimo. Pravi, da bomo ze, ima tudi resne hobije, ki so perspektivni. In nimava take zveze, da bi rekla “ok sedaj pa nehaj s tem kar delas in naredi nekaj za druzino”. Ima se dobrih nekaj let, ko lahko pocne kar pac pocne, potem bo prestar. Zelim, da to dela ker ga osrecuje, zal pa to res jemlje ogromno casa. Da bi sla drugam ni ravno mozno, ker nisva bogata, starsi ne morejo pomagat in stanovanja danes so bolano draga. Nasveta kako resit situacijo ne potrebujem. Me pa zanima kako ste zenske shajale s kariero mozev oz moski s kariero zen in njihovimi hobiji, ki so stopale druzino.

Spoštovani,

Ker ste napisali, da nasveta kako rešiti situacijo ne potrebujete, le objavljam vaš zapis. Na vprašanje kako osebe shajajo s partnerjevo kariero in hobiji vam bodo sigurno odgovorile bralke/bralci s podobnimi izkušnjami. Odstavek za zaščito pred neželenimi komentarji sem izbrisal iz vašega zapisa. Morebitne neprimerne zapise bomo izločili že moderatorji. Če boste na kaki točki vendarle želeli nasvet kako rešiti situacijo, lahko vprašanje temi dopišete in bom odgovoril.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Gre za vprašanje predanosti. Ti je partner predan? Se lahko zaneseš, da bo prijel za delo, če bo treba? Saj ni nujno, da se zgodi otrok, lahko na primer ti hudo zboliš ali se poškoduješ. Bi on to zmogel ali bi vztrajal pri svojem, da ima pred seboj samo še nekaj dobrih let za svoj velepomembni perspektivni hobi? Ali živi, dela za vaju kot ekipo ali samo zase? Sta pri starših zaradi njegovega/vajinega finančnega udobja ali dejansko ni druge možnosti – dve odrasli osebi pri 30 ne spacata skupaj niti najemnine za majhno stanovanje? In zakaj ne moreta nepremičnine obnavljati že zdaj? Živita pri starših, ne plačujeta najemnine, torej bi morala na mesec nekaj prihraniti. Drugače nima smisla. Če njegov hobi razen časa požre tudi veliko denarja, pa enostavno presega njegove/vajine finančne zmožnosti. In to, da zabavo prilagodimo denarnici, je odraslo dejanje. To, da živimo prek svojih zmožnosti, je ravnanje nedoraslega, trmastega otroka. Plus, emancipacija gor ali dol, možu mora biti med prioritetami, da poskrbi za streho nad glavo, žena pa naredi dom – pravi stari pregovor in tudi drži. On bi se moral vsaj odzvati na tvoje pobude glede hiše, če je že ne da.
Vem, da niso več taki časi, ampak včasih ne škodi, če se o takih pomislekih pogovorimo s starši, ker oni zadeve vidijo drugače in imajo te stvarne pomisleke, ki jih zaljubljenci radi spregledamo. Če imaš s starši dober odnos, se jim zaupaj.

Moj stric je kot najstarejši od otrok moral pri 20 prekiniti študij, ker jim je umrl oče, mama ni bila zaposlena (normalno v tistih časih), šel je delat v tujino in tako živel mamo in nepreskrbljene sorojence. Vse je spravil skozi srednjo oziroma poklicno šolo. Tako ravna moški z izrazitim čutom za družino. Enako predan je bil tudi pozneje svoji družini. Študij je pa končal ob delu.

Hvala

Mislim, da ne odgovarjate na pravo temo ali pa niste prebrali. Zakaj ne moreva? Ker sem napisala, da ne moreva. In to bi vam moralo biti dovolj. Ne pisem namrec knjige 🙂 Seenkrat. Ne rabim nasveta o svojem zivljenju, ker vem sama kako postopati. Me pa zanima kako osebe shajajo z ambicioznimi in perspektivnimi partnerji. Takimi, ki bi v toku 1, 2, 3 let postali prvi na svojem podrocju. Pa ne govorim o studiju, ampak o resni moznosti za uspeh, ki je pac ne zelim razkriti. Ne vem kje ste pobrali, da ziviva pri starsih?? Ampak OK. Govorila sem o nakupu stanovanja v mestu. Poleg tega podpiram partnerja v tem kar pocne. Edino kar je “tezava” je ta, da ne mores bit na dveh mestih na enkrat. Predanost gre tudi v drugo smer. Ni na moskem, da vse pusti za zensko ker je pac moski in je treba ustvarit dom. Hvala bogu so casi sexizma precej mimo. Odraslo je predusem to, da najdes ravnovesje med druzino in izzivi IN da ne sodis ljudi iz kratkega zapisa 😉
Zavoljo argumenta lahko recemo, da je vrhunski sportnik.

Zanima vas zgolj KAKO takšni pari shajajo, vse ostalo pa vam je jasno in obvladate?
Odgovor je preprost; eni shajajo zelo uspešno, drugi zelo težko, tretji sploh ne.

Odvisno pa je predvsem od točno tega, kar vam je z vprašanji postavila že Herotica.
Kaj je komu primarno življenjsko na prvem mestu, koliko časa in koliko je drugi v takšni vezi pripravljen svoje “prioritete” zavoljo drugega postavljat v sekundarni plan in seveda za kako dolgo, koliko časa.

Pri vas se dogaja, da se vam ta časovni okvir počasi izteka (vsaj čutite tako) in bi radi, da se vsaj postopno ta tehtnica prioritet začenja prevešat tudi malo v prid vašega (trenutno?) sekundarnega položaja.
Glede na odzive druge strani, pa očitno nič tako ne kaže.
In vas grabi panika, da tudi v prihodnje ne bo kaj dosti kazalo na kakšne spremembe.
Precej bojevito branjenje položaja oz situacije v kateri ste (odgovor na napisano s strani Herotice), pravzaprav sporočate, da niti približno položaja ne obvladujete tako kot mislite da ga.
V nasprotnem bi se tehtnica vajinih prioritet verjetno bolj vsklajeno pričela prevešati vsaj malo tudi na vašo stran, če ne v dejanjih ta trenutek, pa vsaj v konstruktivni komunikaciji med vama s partnerjem.

Sploh ne morem razumeti, da nekdo pri tako mladih letih razmišlja, da ne more, ker pač ne more in zato tudi ne bo.
To, da je vrhunski športnik, nima popolnoma nobene zveze z ničemer. Če od tega lahko nekako živi (očitno ne ravno dobro), ne hodi v službo in bi se lahko ukvarjal še s čim (prihodnostjo, družino, vajino stanovanjsko situacijo – od kdaj vrhunski športniki nimajo družine). Če pa mora zraven hoditi še v službo, ker od tega ne more živeti, potem pa še sploh velja vse, kar sem napisala. V vajinem primeru, glede na to, da nista ne socialna reveža, ne invalida in ne kronična bolnika z enim minimalcem, je vse samo vprašanje prioritet in volje. In zdaj bom kar naravnost napisala: očitno ti, družina, primerna streha nad glavo v življenju tvojega partnerja niso prioriteta. Pač pa je to šport in to je pogosto tudi pri rekreativcih. Vsaka skrajnost, tudi taka, ki jo nekateri na prvi pogled dojemajo kot nekaj pozitivnega (v tem primeru šport), je škodljiva in za vpletene neugodna. Naj gre za šport, delo, prehrano, intelektualno plat (branje, študiranje, raziskovanje …).

Nima smisla, da ga silis, ce ima druge ambicije. Ce je se pod 30, ima se nekaj let, da bo pripravljen na otroka. Ce govorimo o sportniku, nekje po 30 zacne kariera usihati in pojavijo se drugi cilji in zelje. Glede na to, da ta njegov hobi zahteva vecino njegovega casa, so ze kar profesionalno ukvarja s tem in ce ne razumes, da je za vrhunske rezultate potrebno odrekanje in casovna investicija, nisi prava zanj. Ce je pa to res samo njegov hobi in ni prevec uspesen, s tem ne sluzi denarja, ampak vseeno to pocne ves cas, potem je to beg iz realnosti ali pa zdravljenje kaksnih kompleksov. Daj mu cas, pogovori se z njim in naj ti pove, kaksno je njegovo mnenje o ustanovitvi druzine.

Tudi moj (oziroma midva) sva imela vec kot 30, ko sva bila oba pripravljena na otroka, prej pa 100% sluzba in hobiji in ni nama zal, saj sva bila uspesna. Dosegel je kar si je zastavil, danes pa je najboljsi oce na svetu in cas, ki ga je prej namenil za hobi, danes namenja otroku.

Pises tudi, da ti valda ne bi polagala ploscic – zgleda jih tudi on ne bi in to moras spostovati. Ce nimata denarja, da placata obrtnike za sanacijo stanovanja, rajsi pocakajta z otrokom, ker otrok ni samo veselje, ampak tudi ogromen strosek. Pa srecno!

Nisem povsem prepričana, kaj bi avtorica izhodiščnega zapisa sploh rada. Odgovor na njeno prvotno (zapisano) vprašanje je lahko samo “shajamo dobro” ali “ne shajamo”.
Ne vem, kaj ti bo ta podatek, avtorica? Da boš primerjala s seboj? In kaj je potem to, če ne nekaj kar vpliva na tvoje uspešno postopanje v življenju? (beri – indirekten nasvet, ki ga sploh nočeš) …
Mislim, da ne veš kaj bi rada oz. tam, kjer ni potrebe kompliciraš. Poleg tega ti je blazno dolgčas, zato najbrž pišeš sem, ker te tvoja situacija vseeno mori, čeprav tega ne priznaš.

Tudi moj partner ima en specifičen hobi, ki vzame nekaj časa in moj odgovor na tvoje vprašanje je: “kakor kdaj” Zdaj pa upam, da si zadovoljna.
LP