Molk in ignoranca
Pozdravljeni.
Znašla sem se v dokaj neprijetni situaciji, ki ji priznam, že dlje časa skoraj nisem več kos.
S partnerjem sva skupaj več kot desetletje, oba visoko izobražena in imava dva prekrasna otroka.
Na komunikacijskem nivoju sva žal na ravni vrtčevskih otrok. Poskusila sva že terapije, po katerih je prišlo do kratkega izboljšanja. Sem precej energična in direktna ženska, imam ogromno želja in ambicij. Po naravi sem družaben človek in občasno potrebujem družbo in obisk kulturnih dogodkov. Svojega moža imam zelo rada in sanjam o lepem partnerskem odnosu,kljub dejstvu, da je on moje čisto nasprotje . Hudo me pa bremeni dejstvo, da me za vsak prepir, ki zame pogosto sploh ni prepir, kaznuje z večtedensko, večmesečno tišino, ignoranco, popolnim odmikom. Seveda mi nikoli ne pojasni, kaj za vraga sem storila tako hudega, da je potrebna tako ekstremna umaknitev iz odnosa. Seveda takrat tudi ni nobenih dotikov in pogledov več…
Po pravici povedano, zaradi vsega tega se že res izjemno slabo počutim, porušil je moj notranji jaz, vame naselil silni dvom o moji osebnosti. Že leta me prepričuje, da za vsem stojim jaz, da so to le reakcije na moje obupno obnašanje do njega. Po novem sedaj kaznuje tudi ljudi, ki so moji znanci in prijatelji, saj meni, da jih sama s svojim obnašanjem prepričam, da sem normalna. Seveda me ne marajo niti njegovi starši, saj sem za njihovega sina, ki je enkraten človek, preslaba..Po njihovem že ima razlog za tako obnašanje.. Vedno so poslušali samo njegov del zgodbe, pa se to v moji odsotnosti..
Prvič po teh letih resnično čutim, da ne zmorem več, v prsih čutim tako tesnobo, občutek imam, da mi najlepša leta življenja polzijo iz rok.. Tako zelo hrepenim po normalni dinamiki, ki je nikakor ne morem vzpostavit,ne z objemi, dotiki, smehom.. Ne prenesem več tega kujanja in tihih maš, življenja brez dotikov, ki v tem stanju niso dovoljeni..Prenesla bi vse zmerljivke, ta tišina je pa nekaj uničujočega. Kot ženska, mati in partnerka kljub vsemu mislim, da sem zadosti predana in sposobna.
Ali je sploh možno, da lahko v odraslem človeku sprožiš tako reakcijo, da te več mesecev dobesedno ignorira in živi družinsko življenje?
Hvala za odgovor in pomoč.
Lp
Spoštovani, No0,
iskreno ste opisali svoje trpljenje ob moževi užaljenosti, ki se kar ne neha. Žal mi je, da se vam to dogaja. Če začnem od konca, in odgovorim na vaše vprašanje, če je možno, da v odraslem človeku lahko sprožite takšno reakcijo užaljenosti, da vas lahko dolgo ignorira in kaznuje s tišino. Ja, seveda je možno, saj navsezadnje živite v tem. Je pa zelo odvisno kako si to razlagamo, kdo je za kaj odgovoren in predvsem kako se odziva in izbira svoja vedenja partner. Vi lahko sprožite občutke užaljenosti, prizadetosti, jeze in zamere v partnerju, samo, če je podlaga za takšno doživljanje že v njem in če se on na to odzove, če to dovoli. To pomeni, da je bil verjetno priča takšnim družinskim odnosom v izvorni družini, kjer se je nekaj podobnega že dogajalo, prav tako pa je gotovo tudi vam poznano nekaj te dinamike že od zdavnaj. Za raziskati podrobnejše stvari in za morebitne globlje spremembe si lahko pomagata z relacijsko družinsko psihoterapijo. Pravite, da sta neko terapijo že obiskovala, kar je dober začetek in vama priporočam daljši proces, če vama je le mogoče. To je zapletena in zelo boleča dinamika in kot sami opisujete, vam postaja prav telesno nevzdržno, medtem ko drugi doživlja kot da ima vso pravico biti užaljen.
Če rečem z drugimi besedami, možu se ob vas lahko prebuja užaljenost in prizadetost (torej ne da mu jo vi povzročate, pač pa se ob vas prebuja V NJEM), kar govori o tem, da je on tisti, ki lahko razišče, prepozna in predela svoje občutke prizadetosti, jeze in zamere (tudi stare podlage), predvsem pa je odgovoren za svoje odzive na to, kar se mu prebudi. Tako je užaljenost oblika psihičnega nasilja in samo tisti, ki se užali, se lahko tudi »odžali« in naredi nekaj na tem. Da ne govorim o možni dinamiki zasvojenosti (z nasiljem) in družinskih vzorcih, ki jih človek ponavlja celo življenje in niti ne uvidi kaj je bilo povzročeno njemu in kaj ponavlja dalje.
Kje ste ob tem vi in kaj se dogaja vam kot partnerki? Poleg tega, da razumete njegovo dinamiko, na kateri naj bi ( najbolje s strokovno pomočjo) delal partner, bi bilo dobro z vaše strani raziskati in delati na tem, kako to, da psihično nasilje dopuščate, da se vas da vedno znova prepričati, da ste dežurni krivec in da začenjate celo dvomiti vase… Pomembno bi se bilo s partnerjem pogovoriti, v smislu, da se zavedate svojih šibkih točk, na katerih boste skušali delati, da morda s svojim vedenjem pritisnete na njegove boleče točke, pa morda niti ne veste s čim, če vam ne pove, da pa vam je nesprejemljivo in da ne boste več prenašali njegove užaljenosti in tišine ter razmisliti v kakšni smeri nameravate iti, če ne bo pripravljen tudi on nečesa uvideti in spremeniti. Če že ne zaradi sebe, pa je to nujno potrebno zaradi otrok, ki jima z zgledom in družinskim vzdušjem privzgajata povsem enake vzorce, ki jih bosta v odrasli dobi prav tako ponavljala, pred čemer pa bi ju skušali zaščititi.
Vse dobro vam želim.
Pozdravljena,
molk oz. ignoriranje je najhujša oblika psihičnega nasilja. Sporoča: Ti zame ne obstajaš. Kar si prevedemo v: Nisem vreden/vredna, da obstajam.
Tako da bi bilo za začetek dobro, da ozavestiš dejstvo, da živiš v nasilnem odnosu.
Seveda to nasilje pušča neposredne in posredne posledice tudi na otrocih.
Kot ti je napisala že terapevtka, ti tega moževega (popolnoma neprimernega, nezrelega in manipulativnega) ravnanja ne moreš spremeniti. To lahko le sam, pod pogojem, da se najprej zave, da ima problem.
Ti pa lahko (in moraš, že zaradi otrok, saj zagotovo ne želiš, da bosta v odraslosti poiskala take partnerje ali sama postala taka) spremeniš svoj odziv na njegovo vedenje. Dokler plešeš okoli njega, se trudiš, da bi se “omehčal”, trpiš in se sekiraš – igraš njegovo igro. Si kompatibilna polovica njegovega neustreznega ravnanja. Namreč: omogočaš mu ga.
Morda boš rekla: Kaj pa naj naredim, itak si mi pa ravno napisala, da jaz moževega vedenja ne morem spremeniti.
Slednje sicer drži. Da pa nimaš nič narediti, pa ne drži. Za svoje ravnanje je odgovoren izključno on, on izbere odziv – enako pa velja zate. Se pravi: spremeniš lahko svoj odziv. Za začetek bi morda poskusila blago, v šali. “Ali bi danes ti pomil posodo in popazil na otroka, da lahko grem s prijateljico na kavo?” – On: molči. – Ti (z nevtralnim oz. dobrovoljnim glasom): “Prav, to bom vzela kot ja.” — In seveda potem to res storiš.
“Si za to, da kupimo nov TV, tale ima prevelik zaslon, res bi morali imeti nekaj manjšega?” On: molči. “Okej, to bom vzela kot ja.”
In to izpelješ.
“Si za to, da namesto belih srajc nosiš le še roza? Ta barva je že dolgo totalen modni hit v moški garderobi.” Molk. “Super, to bom vzela kot ja.”
To so pač trije primeri, ti pa sama najbolj veš, s čim bi ga morda priklicala iz namišljenih svetov, po katerih se potika v prepričanju, da je največja žrtev, najbolj ubog, obenem pa vladar tebe in vajinega odnosa.
Če ne zaleže, se seveda nima smisla v nedogled truditi. Tedaj te čaka težji del, pri katerem ti bo psihoterapija v ogromno pomoč. Da boš lahko prišla do točke, ko mu boš lahko iskreno in smrtno resno, a umirjeno, odločno rekla: “Kadar ravnaš tako, da prekineš najino komunikacijo in v bistvu tudi odnos, me hudo prizadeneš, škoda pa se s tem dela tudi najinima otrokoma. Razumem, da imaš za to svoje razloge, vendar pa to povzroča preveč ran meni, najinemu odnosu in najini družini, da bi lahko in smela to še naprej prenašati. Želim si, da bi našla način, da se bova znala iskreno in spoštljivo pogovarjati tudi o tistem, o čemer se ne strinjava, in tudi o bolečih čustvih, ki jih kdaj vzbudiva drug v drugem. Predlagam, da poiščeš pomoč, tudi jaz sem jo /jo bom/, sicer ne vidim možnosti, da bi se najin odnos lahko še nadaljeval. “
Predlagam, da si vzameš 10 minut in si pogledaš priloženi posnetek o tem, kako vzgajamo samomorilce. https://www.youtube.com/watch?v=yGL0EUSUyrE
Moji bivši partnerki je to počela njena mama celo otroštvo. Ker sta bili sami ni imela nikogar, ki bi se mu zaupala… zaradi tega ima še sedaj po več desetletjih hude traume…! Meni to sedaj počne moja nesojena partnerka. Zame je to najhujša oblika neverbalnega psihičnega nasilja… vsakič, ko me je vrgla v ignor za par mesecev me je strašno prizadelo…! Sicer ne živimo skupaj (oba sva ločenca z otroki), pa je zato toliko težje ker nimaš nobenega odraslega ob sebi… pol so pa kaznovani še otroci, ki so/smo se drugače lepo povezali in potem v času ignora nimamo stikov… Tudi mojega otroka ta njen ignor posredno prizadane… se trudim da on ne bi čutil posledic… ampak, ko ni stikov, mu je takoj spet jasno, zakaj se gre… Pa v večini niti nič kriv nisem bil, da bi vsaj zaradi krega to bilo… pol – po par mesecih – pa začne nazaj komunicirat, kot da sva se še včeraj pogovarjala… ne glede na to, da jo imam kljub temu še zmeraj zelo rad (sva drugače v ostalem kar sorodni duši, sva tudi planirala skupno prihodnjost, pa vse bi naredil drugače za njo), sem se na podlagi tega, da so tile ignori prepogosti in predolgo trajajo, odločil (tudi zato, ker mene in mojega otroka ta njen ignor zelo prizadane, pa ker sem trenutno zopet že nekaj mesecev na ignoru), da zaključim z to zgodbo, se odmaknem iz vsega skupaj in jo sčasoma prebolim – mogoče si kasneje kdaj najdem drugo žensko…
Avtorka prispevka – te razumem in točno vem kaj preživljaš, vendar se bojim, da boš kljub trudu spremenit to nevzdržno stanje ignorance, vrgla najlepša leta vstran, spremenila pa nič… na koncu boš še sama zbolela na živcih zaradi te nevzdržne situacije… vsekakor pa upam, da ti ga uspe ozdravit te čustvene manipulacije, preden zboliš še ti, da vseeno obdržiš na koncu družino skupaj… ne pa se žrtvovat za ceno lastnega zdravja…! Srečno
S takšnim moškim je moja sorodnica dobesedno vrgla stran 10 let življenja. Nekega dne ji je prekipelo, ko je možakar bil že nekaj tednov v tišini in je samo spakirala ter odšla in vložila papirje za ločitev. Sedaj ima na srečo drugega moža kateri je popolnoma drugačen.
Ignoranca in tišina sta najhujši obliki psihičnega nasilja.
Znasla si se v zacaranem krogu, ki ga je tezko prekiniti. Vse dokler nebos v sebi odlocena, da si zasluzis normalen odnos se nebo nic spremenilo. Dvomim, da se bo spremenil. Pri teh letih ne. Res je neposteno, ker ima vsak pravico biti srecen in delezen spostljivega odnosa. Tole zagotovo ni. Zelim ti vse dobro ❤️
Vas čisto razumem. Tudi pri nas je tako. Sedaj že tri mesece ne govori ali pa samo “podjebava”- grozno. Sva tudi že dalj časa skupaj, dva otroka, hiša in tako naprej. Nekaj let nazaj sem se hotela ločiti, pa je moja lastna mama vztrajala da ji ne smem narediti te sramote. Joj, kako mi je žal. Sedaj pa res ne morem nikamor, ker nimam možnosti- stanovanja, pa tudi leta (on bo star 77let). Žal mi je, zelo žal da ga nisem zapustila. Tudi otroka sta si ustvarila življenje drugod in kadar smo skupaj se on skoraj ne pogovarja z nobenim. Škoda mojih let, škoda mojega življenja, ampak…. se trudim in gledam da sem čimmanj doma (tečaji, sprehodi-brez njega, kavice). Sama grem povsod, ker tiho sem lahko doma ne pa v lokalu z njim pri kavici. Ne, hvala. Če je možno čimprej od takega človeka- meni je zelo žal- ne bo se spremenil
… in se ne oziraj nazaj! Si prebrala vse naše komentarje? Dobro ti hočemo. Mogoče bi mu še zadnjič dala priložnost, da na psihoterapiji razčisti, zakaj se tako obnaša. Jaz bi znorela, da me nekdo ignorira in niti ne zaslužim vedeti, kaj sem mu naredila. Da se noče pogovoriti o tem, ampak kaznuje mene in svoje lastne otroke na enega najhujših načinov. Odločno mu povej, da tega ne boš več prenašala. Niti enkrat več. Naj se nauči zrelo pogovoriti o tem, kaj ga moti, kaj si želi… če to sploh ve in mu ne gre predvsem za to, da svojo jezo, razočaranje nad seboj, nad življenjem “zdravi” tako, da te ponižuje in muči z večmesečnim molkom ( le kako vzdržiš???) Če bi se to ponovilo, ne bi bilo popravnega izpita. Čisto mirno mu še zadnjič predlagaj terapijo in pogovor. In če ne bo pristal, oz se bo ponovilo, naredi to, kar bi morala že zdavnaj. Odidi. Iz odnosa, ki to ni. Že zaradi otrok, če ti je že zase vseeno. Že do zdaj je bilo narejeno preveč škode. Pokaži jim vsaj, da v takem primeru obstaja izhod. Hvaležni ti bodo. Pa tudi ti imaš pravico biti iskreno ljubljena, cenjena in preprosto-srečna. Oglasi se nam še kaj in upam, da z bolj spodbudnimi novicami.
Dragi vsi,
hvala za vaš čas in voljo, da ste prebrali in svetovali… Res je, situacija je težka, meni nevzdržna.. Počasi skušam osvestit, da sem v bistvu že dolgo, predolgo sama in da mi samo občutek varnosti, ker je nekdo na sosednji postelji, ne zadošča več…
Nikoli si ne bi mislila, kaj se lahko zgodi iz neke velike ljubezni, vsaj tako se mi je zdelo..
Lp.
vse lepo in prav, ja ignoranca je problema ja… ampak je par drugih zadev ki bodejo oči… avtorica je zapisala da so prepiri ki zanjo prepiri niso. zapisala je da sta karakterno različna, in da je ona “dinamična in da bi lažje prenesla vse žaljivke (v kar dvomim, ampak verjamem da bi bil ta prepir bolj na njenem nivoju in bi lažje “zmagovala”)…. sedaj pa perspektiva nekoga ki je imel dinamične starše…v času ko sem se zavedel “dinamike” sem se odločil, da ne bom v razmerju z nikomer s komer si bom stalno v laseh… torej niti pod razno ne morem funkcionirati s kolerično žensko. če zadeve ne rešim z umirjenim in vsebinskim pogovorom in od tega zakaj nekaj da ali nekaj ne/kako da in kako ne. Preidemo na to kako sem ne umen da ne vidim to ali ono oziroma v kako vpitje in zmerjanje, potem je zadnje kar zelo mirno in odločno povem to, da če je to edini argument, ki je na nasprotni strani ostal potem nimam več kaj dodati, ker je pod mojim nivojem in utihnem. Ne sicer za mesece, tudi tedni se mi niso zgodili, ampak za dovolj dolgo, da druga stran uvidi, da je potrebno uporabiti drug komunikacijski model na katerega je bila pred mojo tišino opozorjena (argumentirana vsebinska razprava). Samoobvladovanje in sposobnost vsebinskega odziva v čustveni situaciji je pač pomembna…Avtorica bo sama vedela, koliko doprinese k situaciji. Trdim samo da verjetno ni vse tako črno-belo in nujno stvar reprodukcije preteklih vzorcev. In glede na to, kdo je “proaktiven” in kdo se odziva, je očitno molk/umik edina obramba za katero je moški ocenil, da jo ima v situaciji ki jo morda dojema kot psihično nasilje nad sabo. Ker je vse ostalo nesprejemljivo/nemoralno ali celo nelegalno. In avtorica to vsaj deloma priznava čeprav se sklicuje na avtoriteto drugih, ki z njo niso dnevno v tesnem odnosu, da ni z njo nič narobe (lahko je prenašati človeka nekaj ur, ne pa leta dolgo). Sam sem pravočasno zapustil dva taka odnosa, ko sem delal vse pa nič ni bilo prav, pa čeprav sem nosil breme celotnega gospodinjstva in še kaj. ČE je vredno – najprej vprašanje kaj lahko spremenim pri sebi (verjetno lahko kontroliram čustvenost odziva), terapija, potem pa videti kakšna bo situacija.
Pozdravljeni.
Vse kar sem razbral iz vaše zgodbe, sem žal na lastni koži doživel in še doživljam. Kolikor sem sam raziskoval in iskal po spletu, so to res vsi znaki narcisa, ki je po mojem mnenju in mojih izkušnjah neozdravljiv. Sam se s to zadevo ubadam že 21 let, da pa je nekaj v zvezi narobe, pa sem začel opažati že nekje po dveh letih zakona, vendar se tega takrat še nisem zavedal. Kot pri vas, je bilo tudi pri meni enako…. Za vsak spor je bila kazen tišina in ignoranca. Sprva je molk trajal dva dni, kasneje že teden, do 14 dni, še kasneje so se takšna obdobja le podaljševala v mesec, ali celo dva. No v glavnem, ne glede na to, koliko sem se trudil ugotovit za vsakokrat, kaj je bil vzrok prepira, oziroma takšne kazni, mi ni nikoli uspelo, z njene strani pa tudi nisem nikoli dobil drugega odgovora, kot je:,,Že veš!”, ali pa ,,Je že blo kej hudga”, ko sva po parih mesecih le začela nazaj govorit. Zdaj pri nas traja taka tišina že dobrih šest let in je stanje nevzdržno, čeprav se zavoljo otrok še vedno poskušam prepričevat, da bomo že nekako in, da nebi vsega pustil in odšel, kamorkoli. Skratka, da ne bom predolg, iz lastnih izkušenj ti iskreno svetujem, da v čim krajšem času tako zvezo končaš, ker jo boš slej kot prej morala, preden pride do večletnega molka, ignorance, poniževanja in zaničevanja s strani partnerja, kot se je to zgodilo v mojem primeru. Vse dobro ti želim, pa upam, da boš zadevo čimprej izpeljala, saj nisi zaslužila takšnega obnašanja do tebe. Nihče si ga ne, ker to ni človeško.
Pozdravljena,
moj mož se obnaša tako, vendar je vedno pri tem vljuden, tako da jaz izpadel prepirljiva.
Ob nezgodi in prisotnosti tablet proti bolečinam, sem ugotovila, da je imel leta in leta ves čas komunikacijo z različnimi ženskami (v vseh letih jih je bilo okoli 40, ki sem jih odkrila) preko spleta, e-pošte, smsov, Skype ipd.
Take tihe vode imajo kanal za osebno komunikacijo, da preživijo.
Pasivna agresivnost tipična za ignoriranje. Oseba je lahko mesece tiho . Pojavlja se pri ljudeh , kadar nekdo pritisne na njih s svojimi zahtevi in krši njegove pravice. To so v glavnem neprilagojeni, trmasti ljudje ki prinesejo to iz otroštva do partnerja. S takšnim lahko ostaneš samo , če imaš železne živce, se odpoveš normalnih zahtevam ki bi jih naj izpolnil partner , da bi zveza, zakon funcionirala v slogi in miru . Seveda te to sčasoma izčrpa do te mere da se počutiš popolnoma razvrednoteno. Če ceniš sam sebe seveda vzameš torbe in greš .
Hm, kkkaaajjjk?? Poglej, ena normalna ženska bi po 2 tedna ignoriranja, tole pač razumela, da je konec. In si pač našla nekoga drugega. Kaj je sploh na tem tipu, da ti čakaš več mesecev, da te ošvrkne z učem. Jaz bi raje hodila z Bradom Pitom, bi ga imela vsaj na plakatu. A si tolk brez samozavesti, da musliš, da je tole zadnji tip na svetu. Pejt v družbo in boš videla koliko je je.
Moja mnjenje. Pred časom sem imel sodelavko ki je imela podoben način obnašanja. V bivši firmi sem spoznal sodelavko, s katero sma na začetko se normalno menila ali sem opazil ob vsaki stvari ko sem malo izrazil malo svoje mnenje, je takoj me poklacila 2 m pod zemljo. Nato sem se začel obnašat kot tvoj fant, popolna tišina dalj časa. Zakaj? Ker ne bom dopustil, da me nekdo ponizuje, nima do mene respekta, ter pogovor spremeni v argoment, katerega zeli zmagat. Na začetko sem se trudil ji razlozit da bi me razumela, ali me je jemala kot da me ni v prostori. Vprašala me je zakaj se nočem pogovarjat z njo in sem ji rekel da se ne zelim prepirat, ker vsak pogovor se je spremenil v argument. Stalno je obrekala svojega fanta ob malci, in po 3 tednih sem ji rekel zakaj sta skupaj, če ne vidi ene pozitivne stvari. Potem ga je pustila. Na začetko je krivila vse moške da so enaki, da je bila ze z vsemi itd. Opazil sem da je rabila en čas, da je popravila svoje obnašanje. Obnašanje je spremenila. Nato sem videl da se zelo lepo ureja zmeraj prfumira itd. in kaze interes do mene ali čeprav mi je bila privlačna, nisem pristopil, ker me je z svojim prejšnim obnašanjem totalno odbila. Čes čas me je odstranila z prijateljev na fb. ter pri šefu zatozila, če je imela kako informacijo, kar sem zvedel na način, ko daš vsakemo sodelavcu eno informacijo o tebi in vidiš katera informacija pride ven. Na srečo sem menjal firmo.
Glej, če zeliš rešiti svojo zvezo, boš morala prvo prepoznat vzorec, zakaj ti je pomembno, da zmagaš v argomentu (prepiru), nato boš morala prisluhniti svojemu mozu (kateri ima svoje mnenje). Da razumeš drugače sploh ni pomembno kdo zmaga v argomentu, kar je pomembno je rešiti problem. Da rešiš problem (argument) ga je najprej potrebno prepoznat in razumet. Potrebna je mirnost, poslušnost, se postaviš v situacijo tvojega moza, poskušaš razumeti njegovo mnenje in nato skupaj najdeta srednjo pot. Gre tudi za sam respekt do sogovorca. Seveda pa ni tako lahko spremeniti določeno karakterno lasnost, v bisto je zelo teško. Meni osebno je uspelo. Vse zadeve, ki so se med vama zgodile zagotovo rabijo čas ,da se rešijo. Ali poskušaj zmeraj ostati mirna pri pogovoru, razumi, da ni pomembno da zmagaš (prepiru), ampak da rešiš problem. Pokazi, da podpiraš mnenje svojega moza in s tem mu izkazeš določen respekt. Bodi izkrena, do njega v smislu, da si pri sebi prepoznala določene komunikacijske anomalije in delaš na tem, da boš izbolšala kakovost komunikacije. Moški zelimo, v zvezi mir ne zelimo drame, ker ko prideš domov zmantan od sluzbe (95% fizicno napornih sluzb delajo moški), si zeliš mir in ne prepira po 3 ure, ker to te prihično uniči. Na jutubu najdeš ogromno o tem Jordan Peterson.
Upam da sem ti pomagal razumeni tvoj problem, da boš rešila zadeve uspešno.