Pozdravljeni,
s partnerjem sva skupaj 7 let, jaz imam 26 let, on 31. Otrok nimava, prav tako tudi ne živiva skupaj. Oba sva redno zaposlena. Je moja prva resna zveza (z njim sem izgubila nedolžnost), vendar že od začetka ni bilo, kot bi moralo biti. Bom poskušala biti čim bolj kratka. Skratka, spoznala sva se v njegovih študentskih letih in ni bil ravno »vzoren fant« – že po videzu precej drugačen od ostalih, kasneje sem ugotovila tudi, da dostikrat pregloboko pogleda v kozarec. Ker sem bila jaz nekako znana kot »pridna, mirna, odličnjakinja«, moji seveda niso bili navdušeni nad izbiro, a mene je noro privlačil. Takrat sva še nekako funkcionirala, potem pa se je začelo. Začela sva hoditi na študentske žurke (dostikrat je šel tudi sam s kolegi) in vsakič ko je bil pijan, je postal nasilen. Sprva verbalno, nato tudi fizično. Med tednom sva bila v istem kraju (študiral je v mojem mestu), med vikendom pa sva bila pri meni ali pri njem v 30m2 najemniškem stanovanju, 90 km od mojega doma. Med tednom je pil s študentskimi kolegi, med vikendom v domačem kraju s tistimi, s katerimi je odraščal, tako da tega kar ni in ni bilo konec. Vsakič ko je bil pijan, je zunaj »pecal« druge, mene pa zmerjal, zlival vame pijačo, me udaril da sem imela plavo oko, enkrat se je nadme celo spravil z nožem. Večinoma se je to dogajalo v stanovanju, nekajkrat tudi pred kolegi oziroma v javnosti. 2× je pri tem posredovala policija. Postajala sem vse bolj zaprta vase, žalostna, ljubosumna, spraševala sem se, če je z mano kaj narobe, a ga kljub temu imela noro rada. Vsakič, ko me je udaril, sem si rekla da sem kriva sama in da se je to zgodilo zaradi mojih izpadov ljubosumja. Svoji družini se sploh nisem več posvečala, ni me bilo na rojstnih dnevih, zamudila sem vse večje dogodke, ker sem bila pri njem. Nekako sem bila kar obsedena z njim. Govorila sem si, da se bo spremenil in se tudi je – ob koncu študentskih let, ko se je končno zaposlil. Takrat tudi sama nisem bila več najstnica in sem razmišljala dosti bolj zrelo. Pogovorila sva se o tem, kaj se je dogajalo in mu jasno rekla da če me še enkrat udari, grem. Zaradi službe je nehal pit, ampak potem se je razkrila realna slika najinega odnosa. Moja mama bi naju opisala kot »brat in sestra«. Kljub mojemu trudu z njegove strani nobene nežnosti, pozornosti, objemov, poljubov (tudi na začetku ni bil preveč ljubeč). Ne reče mi dobro jutro, niti lahko noč, samo obrneva se vsak na svoj konec. Spolnih odnosov ni že več kot leto dni, vem pa da gleda pornografijo. Če sem jaz kaj začela namigovati na seks, je rekel »ne zdaj, sem preveč utrujen, bova potem, bova jutri« itd. Na samem začetku mi je omenil svoj fetiš da bi me rad gledal z drugim in da bi jih morala »preizkusiti« čim več, vendar pod pogojem, da je on pri odnosu z drugim zraven. Meni seveda do tega nikoli ni bilo, zato tega tudi nisva izpeljala, sem se pa začela izogibati spolnim odnosom. To svojo idejo mi je omenil tudi pred kratkim, 14 dni nazaj, s čemer me je čisto šokiral. Pravi, da mu je všeč misel na to, da me gleda z drugim, kontrolo nad mano ima pa on. Vara me ne, pa tudi če bi me, mi je v tem trenutku vseeno. Ko pride k meni, dobim samo bežen poljub na ustnice in enega ko gre od mene – to je vse. Opažam tudi, da se (v času, ko je pri meni), včasih po 2-3 dni ne stušira. Je len, ni mu do ničesar. Praktično nimava nobenih skupnih hobijev. Ne pogovarja se rad, večino časa je tiho, tudi na družinskih dogodkih, če ga kdo kaj vpraša reče samo »ja« ali »ne«, jaz pa se ob tem počutim grozno neprijetno. Če sem žalostna in jočem, kar se zgodi zelo redko, hladnokrvno reče kaj se cmeriš, objel me še nikoli ni. Dejstvo je, da jaz tako ne morem več. Ko predlagam, da greva narazen, ker zamujava najlepša leta življenja, trdi da me ima zelo rad in da se bo spremenil, popravil. Vsakič, ko začnem pogovor, odvrne isto stvar – da se bodo stvari spremenile in da bo tako kot mora biti, pa ni. In tako sem se znašla v nekem začaranem krogu, iz katerega ne najdem izhoda. Neizmerno si želim otroka ampak mi je jasno, da on nikakor ni »tip človeka« za otroka (čeprav govori, da bi ga pa enkrat imel, ampak še ne zdaj), niti otroku ne bi privoščila takega očeta. Pogrešam ljubezen, spontanost, nežnost, dotike in vse, kar naj bi vključevala resna zveza, a preprosto ne morem od njega, ker mi je nekako postal »navada«. Sprašujem se, kako bo z njim, ali ga bo razhod prizadel itd. Praktično bi mi bilo ljubše, če bi zvezo končal on. Ne ljubim ga, misel na spolni odnos z njim me odbija, pa vseeno ostajam v odnosu, ki me iz dneva v dan psihično izčrpava in utruja. Vem, da bodo tudi komentarji v stilu da nisem normalna, saj si tudi sama težko razlagam, kaj me po vsem tem še vleče k njemu, a bom vesela vsakega predloga, kako končati to agonijo in končno normalno zaživeti.

Spoštovani,

moj predlog je jasen in jedrnat: če želite iz te zveze čim prej (pa tudi če želite, da bo vaš naslednji partner tak, kot ste si zamislili, in vajina zveza funkcionalna), resno razmislite o terapiji. V vašem primeru o individualni, čeprav bi vam koristila tudi terapevtska skupina za zdravljenje zasvojenosti.

Vaš stavek »saj si tudi sama težko razlagam, kaj me po vsem tem še vleče k njemu« daje vedeti, da potrebujete najbrž še nekaj znanja, podatkov in informacij, da si boste na razumski ravni popolnoma jasno razčistili, zakaj je tako. Kot mnoge žrtve nasilja v odnosih, pa naj je psihično, fizično ali spolno, ste zasvojeni s stresnimi hormoni, ki vas preplavljajo že od začetka tega odnosa. Na začetku ste to zasvojenost poimenovali »imam ga noro rada«, zdaj je ta zasvojenost »navada«. (Na začetku popivanje, ali drogiranje, ali gemblanje lahko vzbujajo noro dobre občutke, na koncu so »navada«. Ker mnogi mislijo, da ne morejo nehati, čeprav hudo trpijo.) Ob tem pa vas seveda čaka tudi delo na čustvenem področju in s terapevtsko podporo gre to hitreje, laže, ker svoje trpljenje laže osmislimo; ko ga razumemo, pa se pretoči v modrost, ki nam pride v življenju še kako prav. O tem sem že veliko pisala, lahko si preberete moje odgovore na podobne stiske tukaj http://www.janalavtizar.com/objave/, predvsem v razdelkih Zasvojenost z odnosom in Alkohol. Toplo vam priporočam knjigo slovenskega avtorja, ki je postala že klasika na našem področju: Gostečnik: Srečal sem svojo družino I in II. Poudariti moram, da nevroznanost prav ta trenutek, ko to pišem, dela velike korake v odkrivanju, kako zelo lahko izkoristimo potenciale svojih možganov prav na takšnih področjih. Navsezadnje je zelo malo ljudi, ki ne bi bili s čim zasvojeni, napredni avtorji (naši in tuji) pa razkrivajo znanstveno dokazane rešitve (prim. Joe Dispenza: Odvadite se biti to, kar ste: kako izgubiti svoj um in ustvariti novega).

Če želite izvedeti kaj več, me lahko pokličete (pogovor je brezplačen in za vas brez obveznosti), saj je takšna komunikacija veliko bolj produktivna kot dopisovanje.

Ohjej, ko berem tvojo zgodbo me zmrazi. Ker vsaj delno vem, kako se trenutno počutiš. Sama sem pred dobrimi petimi leti doživljala enako (razlika je bila, da med nama ni bilo nasilja in sem jaz čutila odpor do spolnosti, vse ostalo je bilo enako). Kolebala sem tri leta. Kaj je z mano narobe? Kaj bom potem? A nisem že preveč stara (butara pri 27 letih, lol)? A naj vržem stran teh 9 let? Kaj pa če bo bolje? Ali sploh obstaja kaj boljšega? Kako naj to naredim? Kako naj potem povem staršem? Kako bo on reagiral? Skratka 3 leta valov takih vprašanj. Predolgo. Potem pa sem nekega dne, brez razmišljanja sedla na kavč. On poleg mene. In rekla – ne morem več, želim, da je konec. Ne vem, kako da tega ni pričakoval, ampak ni. Potem se je začel test moje vztrajnosti. Ni bil pripravljen povedati staršem (domnevam, da je tudi upal, da si premislim). Se dva meseca je živel pri meni in sva “igrala” par pred njegovimi starši. Moji so vedeli in me podprli v odločitvi. Nekega dne je samo obelodanil, da je povedal in šel. Jaz pa sem po dolgem času lahko normalno dihala. Nikoli mi ni bilo žal niti za trenutek, da sem to storila. Ker sva bila zgolj kot cimra, se kregala se nisva. Se vedno imam mnenje, da je super fant. Samo nisva si bila kompatibilna. Probaj stisniti zobe in se ne spraševati kako in kaj. Samo naredi. Obljubim, da se ti bo odvalil velik kamen od srca. In spet bo prišel optimizem za prihodnost.
Veliko sreče ti želim ❤️

Draga punca, kako zelo te razumem in sočustvujem s tabo, saj dajem skozi nekaj podobnega. Dobro se mi zdi, da si začela odkrivati kaj bi rada in kaj ne, oziroma da si ozavestila kaj je narobe. Zavedaj se, da na njega ne moraš vplivati in, da nisi ti kriva za njegov odnos do tebe. Vidi se, da tvoj fant mogoče niti ni na isti “valovni dolžini” ko se pride do razmerij in razmišljanja. Toplo ti priporočam, da prebereš knjigo “življenje je tvoje” od Louise L. Hay in vzameš življenje v svoje roke in odideš od moškega, s katerim nisi srečna. In naj te ne skrbi, si močna in naj te ne bo strah oditi in biti malo sama.

A ti to resno?

Draga jaz pred par leti 🙂
Zberi pogum, pojdi! Verjemi, boljše ti bo in ne bo ti žal. In tudi ko bo 1000x obljubil, da se bo spremenil – imej v glavi da se ne bo. Nikoli! In ne, nima te rad, ker vec kot ocitno misli samo nase! Samo pojdi in se ne oziraj nazaj. Zdaj! Dokler si mlada in preden imata otroke!
Sama sem bila na istem! Ko sem prvic zbrala pogum je sel na kolena, prosil, moledoval in obljubljal da se bo spremenil. Ni se. po 2 mesecih je bilo enako! Potem pa se mi je zagabil, da sem ga zasovrazila! Varal me je ves cas. Pol leta sem rabila, da sem se sestavila. Potem pa sem spoznala ljubezen svojega zivljenja. Moskega, ki mi daje vse kar se zasluzim in predvsem moskega, ki me ljubi in spostuje. Sedaj niti pomislim vec ne na bivsega. Ce pa se ze spomnim, pa mi je zal, da nisem sla ze zdavnaj prej. Zberi pogum! Pojdi in postani srecna, kot si zasluzis!

Kot bi brala svojo zgodbo… Ki sem jo končala 6 let nazaj.. Razlika je bila samo v tem, da ni bilo nasilja v nobeni obliki.
Ko mi je enkrat “počil film”, sem mu vse povedala kar mi je ležalo na duši, celo noč sva jokala in se pogovarjala, a sem potem vseeno odšla. Par mesecev sem se spraševala če sem prav naredila, in moram reči da boljše stvari nisem. Trajalo je, da sem ga prebolela, da sem se osvobodila, da me ni več dušilo, vse njegove besede in vse.. Spremenil se ne bo nikoli, to se moraš zavedati.
Pa se to: ne misli nanj kako bo po razhodu ampak misli nase da se boš postavila na noge.
Po njem sem spoznala čudovitega fanta, ki mi je vrnil vero v ljubezen, predvsem pa spoštovanje, pogovor in nežnost. In verjemi da tudi zate obstaja nekje nekdo. Mogoče ga ne boš spoznala kmalu po razhodu, kar je še boljše da si začelis rane. In pa priporočam kakšno knjigo kako si povrniti samozavest in se najti.
Pa srečno, bos videla da jo boš zopet našla. Ne rabiš biti zamorjena zaradi enega tipa.. Veš koliko jih je še na tem svetu? Malo morje 🙂 lp

Pojdi po pomoč in stran. Možno je tudi da se ne upaš spoprijeti s problemom, ker te je strah, kako se boš izborila z nasiljem, ki bi ga lahko povzročal, nimaš moči. Pojdi po pomoč, vsake sekunde je škoda. Srečno.

Tudi jaz sem v točno taki situaciji. Istih let. Le on je starejši (40) Oziroma sem se že odločila da jo zaključim. Sem mu vse povedala, da rabim čas za svoje življenje, da mi je on postal neka “obveznost” ne pa ljubezen in veselje. Pa mi seveda ne pusti, ne dojame. Sva na čisto različnih nivojih, nobenega čustvenega razumevanja in globokega pogovarjanja in ja tudi meni se je zagabil seks z njim. In vse živo povezano z njim me vznemirja in dela živčno. Kako sem sploh “trapa” pristala nazaj v zvezi čeprav vmes nekaj let nisva bila skupaj (se vleče že kakšnih 10 let, moja edina “prava” ljubezen – ) in zdaj v dveh letih nisva uspela spucati stvari že od prej. In s tem sem zapravila čas naju obeh (njegov, ker je že toliko star) in svoj, ker sem ga vlagala v nekaj kar so bili že na začetku očitni znaki da ne bo rezultata. Pa sem si zatiskala oči ali lagala sama sebi ali saj sploh ne vem. Toliko je možnih odgovorov in izgovorov. Tudi sebe dajem pod vprašaj, ker sem trenutno zaradi življenjskih okoliščin sama čisto neuravnovešena in niti ne vem če sem sprejela trezno odločitev. (Oziroma niti ne vem če sem jo zares sprejela, če sem dovolj močna da jo sprejmem). Pa mi da nekaj dni mir. Se tudi ne vidim z njim že 4 mesece. Le kliče me še. Hudo mi je ker me čaka. Naj zaživi svoje življenje – sem mu rekla, da je z moje strani končano.

Hudo mi je zanj, ker je že toliko star. Hudo mi je ker bi mu rada pomagala, da tudi on postane boljša oseba pa noče, ker sploh ne vidi napak – razen v meni – in to bo moral on rešiti sam s sabo. Ampak da bi me pa pustil sam od sebe (oh najbolj srečna bi bila da bi si našel drugo s katero bi bil srečen samo da me pusti pri miru jaz bom že kako) In vsega, kaj bodo rekli njegovi, ki so me vedno lepo sprejeli (moji ga niso). Najbolj v vsej situaciji me je strah za njega. Jaz sem že toliko čustveno zrela da bom že in komaj čakam, da bi bila sama, da zadiham, da se posvetim sebi!!

No pa saj še vedno ne vem… Kaj pa če bom ko bo tega stresa, ki ga imam, konec ugotovila, da je bila težava v meni. Začaran krog. Preveč misli. Ni mi vseeno za njega (ampak vem da bi morala po pravilih dati sebe na prvo mesto)

Avtorica, IDENTICNA zgodba pri meni. Le da se nekoliko hujsa. Prosim, javi se, ce ti je uspelo, ali se vztrajas. Jaz se vedno trpim, ne znam…

verjemi, če bo on hotel, bo v roku enega meseca po razhodu našel “novo rešiteljico, ki bo v njem iskala dobrega človeka in se ji bo grozno smilil, ker si ga ti nemarnica zapustila, prizadela itd.itd.”
Ti pa boš rabila leta, da se boš pobrala in končno zadihala. če se boš pa kdaj rešila sindroma rešiteljice, je pa veliko vprašanje.

Veliko punc nas tako razmišlja, kot ti. Neke Matere Tereze, nabašemo na neke psihopate. Kakšna krivica, ne? Take pridne, dobre, ljubeče, tako skrbi nas za tele moške, rade bi bile njihove rešiteljice. Oni pa tega nikakor ne cenijo. Takole je: Nikogar ne boš mogla ljubiti, dokler ne boš ljubila sebe.
Ali bi lahko njega ali katerega koli drugega človeka tako mučila, kot mučiš sebe? Bi koga drugega postavljala v položaj, da mu je zaradi tebe slabo, da se mu gabiš, da je naveličan, da joka zaradi tebe, da se počuti prazen, žalosten? Ne? Zakaj si do sebe tako trdosrčna? Skrbi te zanj? Zakaj? A si njegova mama? Ali je umsko zaostal, da te rabi? Zakaj misliš, da ga moraš ti reševati? Kdo si ti? Zakaj si ti osebno pristojna za njegovo srečno življenje? Te je on kdaj prosil za to?
Zakaj pa on ne razmišlja o tem, da nisi srečna, da ti nič ne da, da se ti gabi? Zakaj pa njemu ni hudo?
Zato, ker mu je vseeno. Ker te ne ljubi, ker si samo navada, ker si nekdo, ki stalno visi na njem. Ker trenutno še ni našel boljše ali druge, pa verjemi, da jo išče. Moški niso komplicirana bitja. Malo seksa, malo družbe, nekdo da mu pere in kuha. Nekateri rabijo več, no tale tvoj ne rabi večje kvalitete, vsaj s tabo ne. Ker pa hoče on kontrolirat vse v zvezi, ne bo odšel na tvojo pobudo. Ne, čaka svojo. Čaka, da bo njemu udobno in prav in samo takrat bo odšel. Ko bo našel drugo družbo, drugo žensko. Takrat te ne bo več prosil in tudi mar mu ne bo, kako se počutiš, če si srečna ali nesrečna. Do takrat pa boš izgubljala čas in zdravje z njim.

Odgovori si na vsa vprašanja, ki sem ti jih postavila, pa boš videla, kako nesmiselno je vse to, kar počneš. Zapomni si, nikogar ti ni treba reševati. Rešuje naj ga Bog. Ti pa nisi Bog.
In pojdi na terapijo, kot ti je bilo svetovano. Zato, ker se nimaš rada.

Res mi ni jasno, da ženske, ki same vidite, da v nekem razmerju niste srečne kr vztrajate in vztrajate. Zakaj? Za koga? Pojdi stran in si najdi nekoga, ki te bo spoštoval in te po rokah nosil. Samo tu na tem forumu nas je kr nekaj samskih, ki imamo odprte teme, da iščemo boljšo polovico. Mogoče se pa s kom skonektaš. Nikoli ne boš vedela, če ne poskusiš.
Najslabše je pa v slabi vezi vztrajat in cincat.

Pozdravljeni,
čisto uspelo mi še ni, mislim pa, da sem na dobri poti. Tale situacija s COVID-19 naju sedaj “drži narazen”, saj nisva iz iste občine, niti nisva v isti regiji. Ta čas, ko sva ločena, ugotavljam da mi pravzaprav nič ne manjka, da se veliko bolje počutim če nisva skupaj. Res je pa, da sva še vedno v stiku preko telefona, tako da čisto prekinila nisva. Ves ta čas se trudim delat na sebi, berem knjige za osebno rast, se ukvarjam s telovadbo, dovolim pa si tudi razmišljat o vsem in se trudim prepoznat, kje in kaj je šlo narobe. Skratka, vse bolj ugotavljam, da že v osnovi nisva za skupaj – brez skupnih ciljev in hobijev, totalno različna karakterja. Na dolgi rok definitivno ne bi šlo, kvečjemu sva lahko le prijatelja, pa še to ne vem, če bom zmogla. Mislim da bi bilo najbolje za oba, da prekineva vse stike. Kako je z vami? Upam in držim pesti, da vam uspe!

” Vara me ne, pa tudi če bi me, mi je v tem trenutku vseeno.”

Tukaj praviš da ti je vseeno za vajin odnos, in potem še vedno vztrajaš z njim?

“Ko pride k meni, dobim samo bežen poljub na ustnice in enega ko gre od mene – to je vse.”

Ali mu ti daješ kaj več poljubov nazaj in ali ga ti večkrat sama objameš? če ja, potem je on problem, če ne pa si tudi ti verjetno že precej naveličana.

”Opažam tudi, da se (v času, ko je pri meni), včasih po 2-3 dni ne stušira. Je len, ni mu do ničesar. Praktično nimava nobenih skupnih hobijev.”

Vidi se da se on nič kaj dosti ne trudi, za seks se pa res moraš stuširat, zato se ti seks z njim gnusi. Če nimata nobenih skupnih hobijev, pomeni da večino dneva sploh ne zapolneta tako da nekaj skupaj počneta. Nekaj morata naredit na temu, pojdita vsaj skupaj na sprehode, v hribe, kolesarita. Naredita si kakšen načrt kam bosta šla za vikende. Take zadeve morata delati skupaj, ker skupne aktivnosti povezujejo partnerje.

Mislim da je vajin največji problem velika razdalja med vama, on živi 90 km od tebe v najemniškem stanovanju, kje pa ima službo ? Ali se tudi v službo vozi daleč , in kam se vozi? Meni deluje tako kot da je on že precej zmatran od vsega tega vozarjenja k njemu domov in k tebi domov, take dolge vožnje človeka utrujajo.

Vidva se morata pogovoriti ali želita živeti skupaj in kje bosta živela skupaj, ali pri tebi ali pri njemu, in tudi za otroka izgleda da se še nekako ne strinjata. Če bosta vse to predebatirala in si razjasnila ali so sploh možnosti za tako skupno življenje (prilagoditi se morata glede na službo in stanovanje) se bo mogoče iz tega nekako pokazalo ali je vajina skupna pot sploh izvedljiva, in ali se lahko res drug drugemu prilagodita.

”Praktično bi mi bilo ljubše, če bi zvezo končal on. Ne ljubim ga, misel na spolni odnos z njim me odbija, pa vseeno ostajam v odnosu, ki me iz dneva v dan psihično izčrpava in utruja.”

Na njega prelagaš odločitev za prekinitev zveze, namesto da bi mu enostavno rekla da ga ne ljubiš več, ne ljubiš ga več najbrž tudi zato, ker sta po cele dneve narazen vsak na svojem koncu, premalokrat sta skupaj in premalo imata skupnih aktivnosti. Pogovorita se o tem ali bosta šla skupaj živet, če boš videla da to ne bo izvedljivo je boljše da prekineta. Ti si povsem normalna punca, samo sama sebe si prepričala da sta vidva nekako lahko skupaj ampak saj si že sama ugotovila da se vama na tak način kot živita zdaj ne izide.

Pozdravljeni,

“Ali mu ti daješ kaj več poljubov nazaj in ali ga ti večkrat sama objameš? če ja, potem je on problem, če ne pa si tudi ti verjetno že precej naveličana.”

Drži, da sem po vsem tem že vsega naveličana, vendar sem se do nedolgo nazaj sama še precej trudila popraviti stvari. Če ga poljubim ali objamem, ni nobene reakcije. Objemanja nikoli ni bil sposoben, enostavno stoji kot hlod in to je vse kar premore. Da bi me objel sam od sebe, no, to se še pa nikoli ni zgodilo.

“Če nimata nobenih skupnih hobijev, pomeni da večino dneva sploh ne zapolneta tako da nekaj skupaj počneta. Nekaj morata naredit na temu, pojdita vsaj skupaj na sprehode, v hribe, kolesarita. Naredita si kakšen načrt kam bosta šla za vikende. Take zadeve morata delati skupaj, ker skupne aktivnosti povezujejo partnerje.”

Tudi če pride k meni, od njega ni nič. Njemu je v interesu gledati TV in izobraževalne videe na YT. Dokler je bilo še toplo sem jaz preživela večino časa zunaj na vrtu – on je bil raje v hiši, ven je prišel le na cigaret. Imam dva kužka, eden izmed njiju je bil predvsem njegova želja, a se tudi z njima ne ukvarja. Jaz ju peljem na sprehod vsaj 2× na dan po 1 uro, on se nam ne pridruži, oziroma se zelo poredko, predvsem pa ne zjutraj, saj raje spi. Enako je tudi na dopustih – jaz povsod sama s kužkoma, on prespi pol dneva, ni mu za nič.

“Mislim da je vajin največji problem velika razdalja med vama, on živi 90 km od tebe v najemniškem stanovanju, kje pa ima službo ? Ali se tudi v službo vozi daleč , in kam se vozi? Meni deluje tako kot da je on že precej zmatran od vsega tega vozarjenja k njemu domov in k tebi domov, take dolge vožnje človeka utrujajo.”

Službo ima bližje njegovemu domu (kakšne pol ure vožnje). Prvih 5 let sem se vozila jaz, saj on še ni imel avta. Takrat sva tudi več časa preživela skupaj, saj sem ostajala pri njemu tudi med tednom. Mislim, da problem ni vožnja, ampak da on preprosto je takšen kot je – najraje sam s seboj, da ga noben ne gnjavi in da lahko počne kar pač želi.

“Vidva se morata pogovoriti ali želita živeti skupaj in kje bosta živela skupaj, ali pri tebi ali pri njemu, in tudi za otroka izgleda da se še nekako ne strinjata. Če bosta vse to predebatirala in si razjasnila ali so sploh možnosti za tako skupno življenje (prilagoditi se morata glede na službo in stanovanje) se bo mogoče iz tega nekako pokazalo ali je vajina skupna pot sploh izvedljiva, in ali se lahko res drug drugemu prilagodita.”

Pred kratkim mi je predlagal, da bi se skupaj preselila v stanovanje v njegovem kraju, pri čemer bi se jaz morala marsičemu odreči. Živim namreč v hiši, ki bo nekoč moja, tudi psa sta navajena biti na vrtu in ne zaprta v stanovanje. Vsemu temu bi se prilagodila, če bi bil najin odnos normalen, tako si pa sploh ne upam iti v to, ker resnično dvomim, da sva sploh sposobna živeti skupaj. Mislim, da bi bila kot dva cimra in bi živela en mimo drugega, kar pa sigurno ni cilj skupnega življenja.

Čimprej stran.

Upam, da si v tem času že prišla h pameti in da si zaključila to bolno razmerje. Tukaj se ne gre za nobeno ljubezen, pač pa za tvojo obsedenost s tem fantom. Tip je nasilnež, tepel te je, poniževal, ti si pa kar silila za njim!

Pa kaj je z vami, punce? Se nimate nič rade, se ne spoštujete, da dovolite, da vas nekdo ponižuje?

Življenje pa teče mimo vas, vi se pa ukvarjate s takšnimi bolniki!