Meni bližnja oseba mi povzroča sive lase, pa ne znam opredeliti njenega vedenja. Pravzaprav, ko takole razmišljam, smo morali že v otroštvu hoditi po prstih okoli nje, “da ne bo cirkusov”. Torej njo najprej vprašati, kaj želi, preden smo si postregli drugi, da se ne bi muhala ipd in tudi sicer z njo delati v rokavicah. Kasneje, v odrasli dobi, je bilo treba vedno paziti, da smo bili dovolj pozorni do nje (npr užaljena je bila, če smo ji za darilo kupili temno čokolado, saj ima ona rada belo, naslednjič smo ji kupili belo, a ker se ji je vmes okus spremenil, spet ni bilo prav, mi pa smo ji z nakupom napačnega darila izkazali, da nam ne pomeni dovolj, da bi vedeli, kaj ima rada itd). Naslednja taka stvar je bila, da ko je ona kaj razlagala, jo je bilo treba samo poslušat (seveda dovolj zbrano in z zanimanjem, da ni dobila občutka, da nismo dovolj pri stvari), kajti takoj ko si ji želel kaj svetovati, pomagati s svojo podobno izkušnjo (in jo na ta način potolažiti), si dobil nazaj porcijo, da “vedno vse obrneš nase”, da si narcis, da misliš, da vse veš in podobno. Po drugi strani je znala prav ona iz navadnega klepetanja narediti pravo pridigo, na prav pokroviteljski način, kot da so vsi okoli nje ničvredni butlji. Vedno pričakuje, da bodo ostali brali njene misli in (če so kaj empaticni) vedeli, kaj ona potrebuje/želi, če je žalostna, da ji bodo vselej na razpolago in brez da bi ona izrazila, postavili njene potrebe na prvo mesto. Poleg tega psihoanaliza vse okoli sebe in pri vseh najde elemente narcisizma. To se ji zdi tudi razlog, zakaj ji nobena partnerska vez ne uspe (čeprav objektivni opazovalec vidi, da si je veliko večino težav zakuhala sama s svojim muhastim in zahtevnim vedenjem… npr. partner z otroki od prej bi moral po njenem, ko se najavi ona, vse spustiti iz rok in se ji popolnoma posvetiti, če je prišlo do sprememb glede tega, pri kom bodo otroci, je bil že ogenj v strehi, če je to spremenilo njene plane, zahteva popolno predanost in pokorščino, da se bodo vsi prilagajali njej ipd). Zanimivo pa je, da je takšna le v tesnih odnosih, medtem ko je v bolj površinskih zelo na easy, bi vsem ugodila, pomagala, se prilagodila. V spolnosti je zelo promiskuitetna, tisti, ki ne delijo njenih tovrstnih pogledov, se ji zdijo sebični, staromodni…
Težava je v tem, da sem morala biti v določenem obdobju zaradi okoliščin, ki so naju zadevali obe, dosti v stiku z njo. Najin odnos je bil tako izcrplujoc, da sem zaradi njenega nenehnega obtoževanja, natolcevanja, psihoanaliziranja in na trenutke prav zlobnega zafrkavanja (pritiskanje na moje šibke točke) mislila, da se mi bo zmešalo. Če mi ne bi ob strani stali moji bližnji, ki situacijo z njo poznajo, bi se mi najbrž res. Ko so okoliščine to dopuščale, sem z njo pretrgala stike, a imam na trenutke slabo vest. Da je mogoče žrtev vzgoje toksičnih staršev, da je popolnoma sama na svetu ipd. Brez stikov z njo se počutim svobodno, lahko, vseeno pa občasno pomislim, če ji ne bi mogla na kak način pomagati. Ampak najbrž, če ima NOM/MOM, kar se mi zdi iz opisov tukaj na forumu zelo verjetno, ji niti ne bi mogla pomagati, le sebi bi škodila?

Dobronameren nasvet: ostani cim dlje od te osebe. Zacementiraj sedanje stanje: brez kontaktov.
Slabo vest spremeni v “hvala bogu, da jo ne vidim, slisim in je nikoli vec ne srecam!”
Vse dobro zelim!