Neprimerne besede otroka
Ima kdo izkušnje s podobno zadevo in ve, kako z otrokom najbolje rešiti. Gre za 4 letnika, ki v zadnjem času večkrat reče “ubil te bom”. Vemo, da je te besede slišal v vrtcu (potrdile so vzgojiteljice) od fantka, ki je precej problematičen (tepe druge otroke, meče stvari, grize vzgojiteljice, itd.). To je zadeva, s katero se v vrtcu precej ukvarjajo (kako uspešno je druga zgodba).
Z možem nama ni všeč, da tako govori, zato se pogovarjava z njim o tem. Ampak nekako ne zaleže. Pri kletvicah je zalegel pogovor, da so to grde besede in je bilo ok. Kakšen nasvet, kako to rešit? Pustimo pri miru? Nekako mi ta “ubil te bom” ne spada v kontekst “ah, to so pač fantje, nič takega”.
Najprej pohvala, da sta starša, ki ne preklinjata pred otrokom in se potem sprašujeta zakaj otrok grdo govori. In nisem sarkastična – resno mislim.
Kar se “ubil te bom” tiče pa je dvorezen meč. Načeloma bi svetovala, da se mu pove kaj to “ubil te bom” pomeni.
Ta težaven sovrtčevec to redno posluša doma in je navajen, da je to normalen način izražanja nezadovoljstva, zahtev in pričakovanj – kar mu tudi vsi dopovedujejo (direktno ali ne, namerno ali ne), drugače bi bil v rejništvu.
Ker se je vaš naučil “ubil te bom” od nekoga, kateremu je del vsakdanjega življenja in normalno, je zelo nujno obrazložiti zakaj ta “sovrtčevec” to govori ob razlagi kaj “ubil te bom” dejansko pomeni – ali ne bo razumel zakaj vidva z možem delata sceno, ker ni nič takšnega ali pa ga bo strah za svoje življenje, ko bo ta zlorabljeni fant kričal “ubil te bom”.
Opomba: če bi ta “sovrtčevec” samo izraz uporabljal bi bil lahko naučen iz TV ali pogovora, ker vsi pogosto uporabimo npr. “Joj, mudi se mi xyz me bo ubil, če zamudim”. Ker ima izbruhe nasilja je otrok (*pomoje*) psihično in čustveno zlorabljan – če bi imel modrice, bi ga vzgojiteljice predale CSDju. Nisem strokovnjakinja, ne poznam jih in vse kar ni dokazljivo je “blatenje”, ampak meni se sliši kot naučeno vedenje od doma.
Načeloma sem res proti temu, da se otroke straši (zlasti tako majhne), ampak, če je smrt in umor preveč zakomplicirana tematika… Lahko najdeta kakšen res grozen video clip iz grozljivke in vprašata “zakaj bi mi to naredil – to pomeni ubil te bom, zakaj bi mi to želel, in zakaj misliš da sem se dolžna na tla vreči in tebi pustiti ubit – sram naj te bo, da tako govoriš in s takšno pošastno stvarjo groziš, ustrahuješ in izsiljuješ”. In seveda, da mu jasno povesta, da nista huda nanj, ampak, da od zdaj naprej (ko ve kaj pomeni) naj tega ne govori več.
(S tem bi jasno obrazložila kaj ta izraz pomeni, da je grožnja nasilja in nasilne smrti, da je nedostojno, grdo, nesprejemljivo ter tudi to, da je taktika ustrahovanja in poredko dejanje, ter da se ima pravico braniti ob napadu.)
Veliko sreče z vzgojo in upam, da bo tisti “sovrtčevec” kmalu na varnem.
Hvala za odgovor. Glede preklinjanja ne morem reči, da otrok ničesar ne sliši, ampak sta to le “šit” in “fak” po domače. Jaz sem odraščala v družini, kjer so bile kletvice in zmerjanja normalna, ampak ko sem spoznala moževo družino, sem pazila, da nisem preklinjala. Pa mi je hitro prišlo v kri, da ne preklinjam. Sem kar pozabila. 🙂
Sem poskusila še z eno tehniko, ki je zgleda uspela. Imamo večerno rutino: zgodbica, pesmica in nato je eden od naju še kakšno minuto pri njem, potem pa zaspi lepo sam. In mi je zadnjič pred to minuto zašepetal “ubil te bom”. Sem mu še enkrat povedala, da smo se že pogovarjali, da se to ne govori in zakaj. Povedala sem mu tudi, da sem zdaj zelo žalostna in ne bom pri njem to minuto. Če se bo tako obnašal, grem v dnevno sobo. In sem šla. Se je opravičil, to sem sprejela, ampak posledica je ostala enaka. Od takrat je minil že skoraj en teden in tega nisem več slišala. Očitno je pri njem pomagala ta razbita rutina.
Ni za kaj – z veseljem pomagam. 🙂
Definitivno bi te pohvalila, da si res dobro izpeljala “kazen”, je pa tako, da če ti tako uporablja “ubil te bom” pomoje res ne razume niti tega, da je nekaj slabega. Jaz sem smatrala, da je bilo v kontekstu npr. Ne dobiš sladice, dokler se zelenjava ne poje – ubil te bom (kot normalno “kaznovanje” starša). Da ti zašepeta tik pred cartkanjem, pomoje nakazuje na zelo hudo nerazumevanje pomena. Malo (diskretno) preveri, da mu ni kdo v vrtcu ali drugje rekel kaj v kontekstu, da je “ubil te bom” izraz ljubezni/naklonjenosti – ker lahko postane priučen vedenjski vzorec, tako izvajanje kot toleranca do nasilja npr. Meče stvari, ker ima slab dan/ ugriznil te je, ker si izzival/ če boš vztrajno prijazen se bo spremenil itd.
Kot sem že v prejšnjem odgovoru izrazila, je pomoje tisti problematični sovrtčevec zelo ubogi doma in sem prepričana, da mu marsikdo dopoveduje, da je nasilje izraz ljubezni (direktno/posredno/ (dobro-/slabo-/ne-) namerno…) In pri tako majhnih otrocih se hitro (in dobronamerno) lahko odvije
*npr. Da nasilen pijanec stopi na igračo in začne po nekaj ur noreti kako bo vse pobil/pretepel, 4letnik ne more in ne zna povedati drugega kot “očka je bil hud, ker je bila igračka na tleh/ker nisem pospravil za seboj”, okolica pa otroku pove, da je bil dogodek vzgojni, da si je otrok zaslužil in očka to dela ker ga ima rad in mu želi dobro (eni tudi zato, ker si ne predstavljajo dogodka) – potem pa otrok oponaša v vrtcu, ker ne pozna drugega in je naučen, da je tako prav.
*Ali pa npr. Ga je ta sovrtčevec udaril ipd. In ga med jokom “on me ne mara” kakšna vzgojiteljica dobronamerno tolažila “saj te ima rad”, “sem prepričana, da te ne sovraži”, “tako se pač izraža”, “bodi potrpežljiv”…
*Ali pa samo vidi kako je ta sovrtčevec nasilen do nekoga, pove vzgojiteljicam, one ne naredijo nič (učinkovitega), sledi cirkus, nato mir, potem se vse pretvarja, da se nič ni zgodilo, potem se pa cikel ponavlja v nedogled in je vedenje normalizirano, sprejemljivo in vsakdanje ter seveda odveč. Nikomur se ne zdi “šokantno” ali “grozljivo”, da je vsako poletje toplo, da je čez dan svetlo, da maček ne laja, če želiš sladoled, ga ne iščeš v prižgani pečici, če skočiš v vodo si moker. Če se ne spremeni, se pač sprejme – tako rutina deluje.
Pa da ne bo pomote: ne poznam primera osebno, komentarji so ugibanja na osnovi napisanega; ravnanje s problematičnim 4letnikom je naporno za vso okolico (vključujoč starše drugih otrok, ki pridejo s takšnimi v stik), vzgojiteljice v vrtcu pa tudi niso vsemogočne ter skrbijo za celotno skupino in posameznike hkrati, ne glede na zaznano ali nezaznano navzkrižje interesov.
Ker sem se zelo razpisala, da na zelo kratko povzamem: mislim, da tvoj sin ni razumel, da je “ubil te bom” izraz sovraštva (kar menim, da si vsaj 99% razrešila – lahko, da je v vrtcu še vedno “dovoljeno”), dobro bi bilo malce preveriti, če ga kdo namerno ali nenamerno uči, da je nasilje izraz ljubezni/naklonjenosti in/ali sprejemljivo vedenje. Če je vzorec, se bo lahko ponavljalo, bodisi kot oponašanje (namerno ali ne), bodisi strpnost do nasilja (nad sabo ali drugimi). Ni nujno, ni nepopravljivo, je pa nepotrebna nevšečnost, ki jemlje čas in energijo, ter (menim, da) bi se rešilo, če bi ta sovrtčevec imel varen in ljubeč dom.
Veliko sreče pri nevtralizaciji strupenega okolja – na nek način je lažje razčistiti zdaj pri 4ih, kot pa potem ko je starejši, je pa obstoj kakršnega nasilja vedno kruto spoznanje in boleča resnica, ki te zaznamuje – kako se ga popredalčka pa odvisno od okoliščin.
Lp
