Sem dijak 3. letnika zdravstvene šole star 18 let.

Z starši se zadnjih dveh let slabo razumem. Vedno se kregamo in to nikamor ne vodi še posebej z mamo. Moja situacija se je začela približno takole:
Matematika mi ni nikoli dobro šla, v srednji sem imel večkrat negativne in sem jih večinoma krat rešil brezpopravnih, vendar trenutno matematiko imam negativno celo prvo poletje in mi grozi prvi popravni. Zaradi teh slabih ocen me mama vse manj mara, norčuje se iz mene da sem neumen da še 4 letne šole ne morem narediti, vedno me opominja, da ne smem popravnih imeti, ker ” Kaj si bo naša ulica mislila o meni, naši kolegi in moje sodelavke, da imam mongloida za sina” in to me je zelo prizadelo, ker njo bolj skrbi njen ugled, kot pa moja čustva. Z očetom se še dokaj dobro razumem, vendar se pri njemu vidi da mi hoče najboljše in mi pomaga občasno, če kaj ne razumem. Ponoči se zadnje čase večkrat izmuznem iz hiše in v bistvo popivam v gostilni in se družim z nekaterimi prijatelji, ki vsaj sočustvujejo z mano za razliko od drugih, toliko, da se ne počutim manj vrednega. Prejšni teden sem se zelo skregal z njo in me je udarila, in sem iz jeze dvignil roko nad njo in ona je že mislila da jo bom udaril in je že skoraj klicala policijo. Tak da si moram zdaj vse sam kuhati in svojo hrano kupovati. Vsakič ko se mi norčuje vedno manj samozavesti, veselja/motivacije do šole mi ostane, tako da zdaj sem čisto čustveno otopel. Prejšno noč sem hodil po Mariboru in sem prišel do mosta čez Dravo in me je neka misel kar prevzela. Hotel sem skočit z mosta v reko in je čisto malo manjkalo, če me eden gospod starejši ne bi ustavil. Iz šole kličejo zakaj me ni pri pouk oz. zakaj nisem testa pisal, in ona se jim zlaže o tem, da jo “mučim” doma in se derem na njo in da sam lenuharim doma. Sošolce svoje tudi ne morem gledati, oni so za meni sami kupi samozavesti, vzvišenosti in egota in jih tudi pošteno sovražim. Najslabša stvar, je pa to da ne verjame v duševne bolezni, mi reče da se delam žalostnega in da ne bo moje življenje nič boljše. Mi lahko kdo svetuje, nekaj, kar lahko naredim.

Iskreno, iz tebe veje samo eno samopomilovanje. Tvoja zgodba mi je bliže kakor si misliš in še enkrat – z brutalno iskrenostjo, ki jo še kako potrebuješ – brca v rit ti ne pomaga, moral boš pasti in šele takrat se boš lahko pobral. Ker zdaj se plaziš in po domače povedano šlepaš, kritik pa ne sprejemaš. Treba se je vzeti v roke. “Matematika mi ne gre” – pajade. To pravi vsak, a nisi omenil – koliko vadiš? Predvidevam da premalo – če sploh kaj. Moral bi imeti popravnega, da te življenje kaj izuči. Razumem tvojo mamo, ker se boji, če ti bo dajala potuho, da boš na koncu obvisel na njenih ramenih in ne boš iz sebe naredil ničesar. Pa te mora pač s trdo roko. Kaj bi pa ti, kot starš?? Učila se ne bo namesto tebe, to sigurno ne! Položnice in hrano pa mora kupovati, pa tudi kuhati in pospravljati v zahvalo, ker se ti nočeš sesti za mizo in učiti. Ok, dovolj “jezikove župe”. Zdaj pa še par vzpodbudnih – glej, nihče od tebe ne zahteva petke in štirice pri matematiki. Izdelaj, magari z dobro dvojko, še lepše, če s trojko. In za to oceno ne rabiš toliko sedeti, verjemi. Ko boš enkrat notri, bo lažje in želel boš več, ker boš videl, da zmoreš. In ko bo za teboj, boš ti tisti, ki bo najbolj ponosen, odnosi in tvoja čustva pa se bodo popravila. Navsezadnje, šola je zaenkrat tvoja služba. Ne razočaraj!

Pozdravljen,

ni ti lahko, šolsko leto se zaključuje, bilo je drugačno od vseh ostalih, kar nekaj je bilo učenja na daljavo, ki se zagotovo ne more primerjati z tistim “v živo”. Tudi družinske razmere so se v marsikateri družini zaostrile zaradi razglašene epidemije in posledično tega, da smo se večinoma zadrževali doma. Težko presojam kako so se stvari postavile pri vas doma, povedal si svojo zgodbo in zagotovo ni prav, da se mama- kot praviš- norčuje iz tebe. To zagotovo ni prav. Seveda pa tudi ni prav, da ponoči popivaš okoli- sočustvovanje ob alkoholu ni ravno tisto kar bi si človek želel od prijateljev.
Glede na stisko v kateri si se znašel, bi bilo prav, da poiščeš pomoč, predvsem da se pogovoriš z nekom od zunaj- recimo lahko se obrneš na Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše na Lavričevi ulici in zaprosiš za pogovor s psihologom- na voljo jih je kar nekaj. Tudi situacija z popravnim izpitom se ne bo rešila sama od sebe, v kolikor boš imel popravnega pa to ni konec sveta, seveda pa pomeni manj brezskrbne počitnice in veliko učenja.
Glede odnosa z mamo bi ti svetovala, da se poskusiš iskreno pogovoriti z njo ali pa z očetom glede svojih občutkov in predvsem, da ji poveš kako te njene besede posmeha lahko prizadenejo in spravijo v stisko. Zagotovo je najstništvo težko obdobje in prav je, da ga poskušamo olajšati vsaj z iskrenimi odnosi in pogovori in kakšnim korak bliže k drugemu. Tudi starši imajo stiske, ko ne vedo kako se približati najstniškemu otroku, ki je zdaj nekaj povsem drugega kot je bil.
Vsekakor se še javi,
vse dobro želim,
Bernarda

Ok, po prvem stavku nisem pričakovala tega. Kaj točno?
To je najstnik v težavah, ko sam ne ve, kaj bi in ko RABI pomoč svojih staršev – v taki obliki, -ki mu bo pomagala, ne permisivni in ne nasilni, seveda. AMPAK da nagovarjaš fanta, ki komaj ugotavlja kakšen svet ga čaka, da mu je največji izziv trenutno matematika (v primerjavi z življenjskimi izzivi), da naj ZAPUSTI dom in se osamosvoji?! Zapusti svoje STARŠE, ki mu najbrž hočejo dobro a so siti njegovega popivanja in izgovorov, lenobe. Oprosti, nisi razrešila svojih otroških travm – si si ti želela, da bi pobegnila od doma? Bi bilo to prav? Če ja, v redu. Ampak ne svetuj tega mladostnikom, ki jih ne poznaš, prosim (in pravzaprav niti ne veš kako okrnjeno resnico govorijo – kakšno slabost skoraj vedno zamolčijo ali napihnejo druge elemente) ker jim lahko izredno ŠKODUJEŠ. To je nevarno početje, zato pa vidimo na 24ur in podobnih straneh, da so mladostniki pogrešani. Potem pa kar naenkrat vidijo, da za kratek čas ne rabijo šole, da lahko kelnarijo in na koncu, ko so utrujeni tega dela in željni znanja, vidijo da so stari že preveč in pač ostanejo na tisti točki – brez mature. Roko na srce, naj vse ljudi, ki mu hočejo slabo in se grdo do njega obnašajo – UTIŠA Z ZNANJEM! In nihče mu tega ne bo vzel in mu karkoli lahko očital. Naj bar zamenja s knjižnico, in samopomilovanje s trdim delom. Ti pa predelaj te travme, ki jih imaš najprej sama in nato svetuj, ker to početje res ni ok.

Ok, po prvem stavku nisem pričakovala tega. Kaj točno?
To je najstnik v težavah, ko sam ne ve, kaj bi in ko RABI pomoč svojih staršev – v taki obliki, -ki mu bo pomagala, ne permisivni in ne nasilni, seveda. AMPAK da nagovarjaš fanta, ki komaj ugotavlja kakšen svet ga čaka, da mu je največji izziv trenutno matematika (v primerjavi z življenjskimi izzivi), da naj ZAPUSTI dom in se osamosvoji?! Zapusti svoje STARŠE, ki mu najbrž hočejo dobro a so siti njegovega popivanja in izgovorov, lenobe. Oprosti, nisi razrešila svojih otroških travm – si si ti želela, da bi pobegnila od doma? Bi bilo to prav? Če ja, v redu. Ampak ne svetuj tega mladostnikom, ki jih ne poznaš, prosim (in pravzaprav niti ne veš kako okrnjeno resnico govorijo – kakšno slabost skoraj vedno zamolčijo ali napihnejo druge elemente) ker jim lahko izredno ŠKODUJEŠ. To je nevarno početje, zato pa vidimo na 24ur in podobnih straneh, da so mladostniki pogrešani. Potem pa kar naenkrat vidijo, da za kratek čas ne rabijo šole, da lahko kelnarijo in na koncu, ko so utrujeni tega dela in željni znanja, vidijo da so stari že preveč in pač ostanejo na tisti točki – brez mature. Roko na srce, naj vse ljudi, ki mu hočejo slabo in se grdo do njega obnašajo – UTIŠA Z ZNANJEM! In nihče mu tega ne bo vzel in mu karkoli lahko očital. Naj bar zamenja s knjižnico, in samopomilovanje s trdim delom. Ti pa predelaj te travme, ki jih imaš najprej sama in nato svetuj, ker to početje res ni ok.
[/quote]

Kako lahko rečeš, da laganje o nasilnem vedenju brca v RIT?!?! Vesela sem zate, da si imela starše, ki ti niso od rojstva dopovedovali “sprejemljivi otroci naredijo samomor, ostali si zaslužijo umreti nasilne smrti, če nočejo umreti pa morajo trpeti”. Za nas, ki pa smo imeli psihično nasilne norce, pa so tvoje mantre nagovor k samomoru (verjamem, da tvoje niso namerne). Dve leti se stopnjuje, ker se je takrat začel briti in je zadišalo po odraslosti! Vem, kaj sta moja norela ob moji prvi menstruaciji!
FANT NAJ ODIDE!!!
Čez eno leto bo imel poklic in naj ODIDE – če ne zdrži do takrat pa naj gre že prej!

Kaj si ti delala pri 18 ne vem, ampak mati te ni psovala in se naokoli lagala o tebi! Če bi, potem bi vedela kako hudo je z nasilnimi norci! In kako stopnjujejo.

Pozdravljen,
pohvalim tvoj pogum, da si zapisal, kako se počutiš. Bodi iskren tudi doma o tem, kako se počutiš, tudi če imaš občutek, da nisi razumljen, povej iskreno, kaj se ti dogaja. Predlagam, da se v vsakem primeru obrneš tudi na svetovalno delavko na tvoji šoli, ki ti bo lahko pomagala. Prišel si že do tretjega letnika, kar pomeni, da SI USPEŠEN, ne glede na tvoj občutek. Tudi tretjega in četrtega boš zagotovo zaključil, o tem sem prepričana.