Imam strah pred tem, da bi jedla v javnosti. Bojim se, da bo druge motilo moje žvečenje in požiranje, da bi bila umazana okrog ust. Nimam problema pri pitju pijač ali jedenju hrane, ki se jo da (v mojih očeh) bolj diskretno jesti. Imam malo socialne anksioznosti, kateri lahko pripišem strah, pred tem, da bi me drugi gledali jesti in obsojali. Drugi del težave pa izhaja iz tega, da sem imela še lani anoreksijo, kar je povzročilo, da sem na “nezdravo” hrano gledala zviška. Ko sem pričela z okrevanjem sem pridobila izjemen apetit, ki sem ga ves čas zatirala. Od začetka je bilo to posledica anoreksije oz. strahu pred tem, da bi se zredila prehitro, kasneje pa je to postalo strah pred tem, kaj bi rekli drugi, če bi videli koliko pojem. Ker sem še mladoletna živim s starši, ki sem jim svojo bolezen prikrila oz. se o njej nismo nikoli iskreno pogovorili. Na začetku sem se doma počutila dovolj udobno, da sem jedla kar sem želela, ampak so me starši začeli postrani gledati in spraševati zakaj sem ves čas v kuhinji, kar me je zelo motilo in od takrat naprej tega nisem več počela.
Zdaj sem zdrava in gledam na hrano zelo pozitivno, tudi nezdrave hrane me ni več strah, vendar pa se je bojim jesti pred drugimi. Zdi se mi, da me bodo drugi imeli za “šibko” če bom na mesto zdrave hrane, jedla bolj sladko in mastno. Zato pred starši in prijatelji jem zdravo, ko pa sem sama doma, si pustim jesti kar res hočem.

Moj problem je torej sestavljen iz tega, ker se nočem pokazati kot nekdo, ki preveč ali nezdravo je in pa ker se tudi zdrave hrane ne pritaknem pred drugimi, ker se bojim da jih motila s hranjenjem. Vem da je edina rešitev v tem, da to preprosto naredim, ampak ne vem kako naj se prisilim v to in kako naj se spopadem s kakšnim negativnim odzivom staršev.

Pomoje imaš žleht starše ali žleht sošolce – če je bila izjema okoli tega incidenta v kuhinji, potem se pomiri, ni nič sramotnega. Če ni bil prvi incident in so bili tudi komentarji okoli oblek, ocen, nezadostnosti, itd. Si malo preveri na internetu o narcističnih starših – seveda bodi objektivna. Je velika razlika ali se ne strinjajo z roza lasmi, tattooji in piercingi ali pa če ti rečejo npr. Da se ti bo vse smejali, ker si v modri kot kit; zakaj se ličiš – si indijanska kur*a na lovu za kur*e v džungli; ipd

In ja, sem iz grozljive družine in zelo pohabljena.

Če so pritiski s strani vrstnikov, pa vedi da boste vsi prerasli “mode” in da bolj kot si pustiš, da te prizadenejo, več brazgotin boš imela, oni bodo pa šli naprej in pozabili. Kar pogumno.

Jaz bi ti odsvetovala kakršnokoli “skrivanje” hranjenja pred ljudmi. Postavljanje takšnih in drugačnih pravil, česa “ne smeš” in kaj je “narobe”, lahko vodi v novo motnjo – prenajedanje (binge eating disorder), ki nastane zato, ker si posameznik iz določenega razloga prepoveduje določeno hrano, sčasoma pa pritiska ne zmore več in skrivaj poje te hrane v enormnih količinah.
Zate je pomembno, da ješ intuitivno (intuitive eating) – ješ, ko si lačna in toliko, da si sita, brez omejevanje in kontrole. Na začetku bos verjetno pojedla nekoliko več, ker je tvoje telo sestradano – ne zaviraj tega občutka, ker ne bo trajal večno, ampak se bo sčasoma tudi tvoja lakota normalizirala – preverjeno (:
Dovoli si jesti v javnosti. Ja, ti. Ljudje ne obsojajo, če nekdo v družbi poje kos pice. To je normalno, vsi si jo privoščimo. Ko vidimo človeka, ki pred nami je pico, pomislimo – nič! Morda si tudi sami zaželimo, da bi jo jedli, ampak kaj več se pa s tem res ne obremenjujemo. Veš, koliko drugih stvari se podi po naših glavah?! Če pa so slučajno tvoji prijatelji res tako osredotočeni na to, kako se prehranjujejo ostali, pa je smiselno, da upravičeno podvomis v njihovo obnašanje in si morda poiščeš koga, s komer boš lahko šla tudi kaj dobrega pojest. Ne rabiš si nadeti fasade vsakič, ko greš med ljudi in biti nekaj, kar nekdo pričakuje od tebe. Dovoli si svobodo, da najdeš ljudi, med katerimi si lahko resnično ti.
Vseeno pa se iskreno vprašaj, če ta strah ne izhaja iz tebe same – strah, da te bodo obsojali ali se norčevali iz tebe. Morda si kdaj slišala komentarje prijateljev, ki so leteli na ljudi, ki so veliko pojedli, ali na debele ljudi… Morda sama misliš, da nihče ne mara debelih ali nezdravih ljudi. Pomembno je, da takšne strahove ozavestiš.

Kar pa se tiče tvojih staršev. Velika verjetnost obstaja, da sploh nimajo pojma, kaj so povzročili s svojimi komentarji. Zate in za tvoje zdravje je pomembno, da jim to vseeno razložiš. Glede na to, da nikoli niste govorili o tvoji bolezni, bo to verjetno težko. Komentarji družinskih članov očitno močno vplivajo nate, saj jih ponotranjiš brez predhodne objektivne kritične presoje. O razmerah v tvoji družini iz tvojega zapisa veliko ne morem sklepati. Morda si odrasla v okolju, kjer je avtoriteta staršev izjemno pomembna in neizpodbitna, morda čustveno niste povezani in si ne zaupate, morda si bila vzgojena v stilu “dekleta ne jočejo”. Ugibam. Ampak pri motnjah hranjenja svoj delček sestavljanke dodajo tudi bližnji in pomembno je, da se tega zavedaš.

Na koncu pa – upam, da si našla svoj “zakaj”. Anoreksija ni zgolj stradanje, ampak je to le simptom duševnih težav in stisk. Če potrebuješ pomoč, jo poišči, pomembno je, da ugotoviš vzroke. Tudi šolska socialna delavka je lahko dober korak v pravo smer.

Srečno, bejba! 🙂

Pozdravljena kajjja111,

hranjenje je nekaj kar vsak dan počnemo in to večkrat na dan. Je del nujne skrbi za naše telo, pa tudi socialni “ritual” ki ga pogosto izvajamo v družbi. Razumem, da zna biti težava, če se ne moreš hraniti pred drugimi oziroma ti to predstavlja težavo. Čeprav smo odrasli, se nam zgodi, da se pri hranjenju popacamo in težko jemo povsem neslišno. Glede na to, kar opisuješ, si na dobri poti in se na tvojem mestu ne bi izogibala hranjenja v družbi. Namreč, če si pridobila zdrav odnos do hrane in hranjenja je to že velik napredek in zagotovo se lahko naučiš tudi prehranjevanja v družbi drugih. Vsekakor pa se je priporočljivo prehranjevati zdravo- pa naj bo to takrat ko si sama ali v družbi.
Vse dobro, lp, Bernarda