Pozdravljeni,

najprej naj povem, da tule ni strahu pred skakanjem pod vlak ali kako drugače predčasno zaključiti lajf, ampak samo opis občutkov obupa, depresije in izgubljenosti nekje na polovici življenjske poti. Upam, da je šele polovica, hehe.

Zbujam se včasih sredi noči z obilnimi solzami v očeh, razjokan v globino duše, razočaran nad ne-doseženimi cilji v lajfu, ki so mi spolzeli iz rok in iz objema po lastni krivdi. Imel sem prilike poslovne in privatne, v rokah, v objemu, bil sem v življenju takem in na tak način, da sem bil neizmerno srečen, užival sem v konstruktivnem, polnem življenju, ki nikoli ni bilo finančno (pre)obilno, sem pa vedno nekako imel dovolj, da nisem stradal. Pa tudi ko sem, sem se znal oprijeti vsake prilike, dela, priložnosti, znal sem delati šiht, dva, tri in še poleg tega marsikaj, da sem zaslužil zase in za domače.
Lahko rečem, da sem živel lagodno življenje, pretežno v hiši s starši, vendar finančno samostojen oz. bolj jaz starše podpiral od malega, kot oni mene. Smo bili pa vedno nekako tako, če slikovito opišem, kadar se je obrnilo, da smo imeli poleg fičkota še dijano doma, je bilo to obdobje luksuza. Vedno smo pa kupovali v marketu po 5 ali 10 dek sira ali salame, ki smo jo pazljivo zavijali v folijo, ponavadi so pa take dobrote čakale na nedelje in praznike. Ko sem v hladilniku kdaj videl 15 dek narezane salame, sem vprašal: Kdo pa pride na obisk?

No, ob tem skromnem udobju pa sem bil vedno izjemno konstruktiven. Vedno napreden, izstopal sem na področju inovativnega razvoja na nivoju krajevne skupnosti, občine, tudi države…recimo še dandanes imate praktično vsi, ki tole berete, doma vsaj enega od mojih izumov izpred 20, 30 let, ki so še dandanes v uporabi v posodobljenih oblikah.
Sem pa ves denar on dobrobit iz moje inovativnosti in tehnične pridnosti veselo pretvarjal v tekoče dobrine, pretankal hektolitre piva skozi ledvice, poznali so me po vseh gostilnah po dveh občinah, vendar vsi in povsod kot nadvse veselega, dobrodošlega človeka.

Drugače rečeno, vsaj desetletje sem vse svoje precej nadpovprečne prihodke pustil v gostilnah. Zato tudi nikoli nisem imel prihrankov, raje sem se zakreditiral, kot šparal, raje sem prosil za odlog plačila, kot pa da bi počakal 14 dni in zbral potreben denar. Vedno sem rad zapravljal čez svoje zmožnosti, vendar si nikoli s tem denarjem nisem nič opaznega ali dolgoročnega nabavil ali ustvaril.
Imel sem super najboljši računalnik, vedno, naredil sem prve 3D animacije v naši državi, skonstruiral sem najdaljše brezžične komunikacijske linije v Sloveniji, moje načrte so upoštevali pri izdelavi avtomobilov, raziskovalni center v Cernu v Švici je pošiljal svoje ljudi k meni, da so prišli snifat za morebitnimi novimi informacijami, ki bi jim pomagale odkriti delček novega vesolja…

…AMPAK jaz sem se še vedno vozil v starem razmahanem avtu, živel pri starših in nosil 4 leta stare kavbojke. In imel na vseh bančnih računih minus.

Tako sem sedaj pri 50 letih v zvezi, kjer se imava sicer rada, se spoštujeva, ampak z moje strani ni (več) neke privlačnosti. Pa še tako ferdamano je navezana na blokovsko življenje in tako presneto asocialna je, popolno nasprotje meni, ki se rad družim in obožujem življenje na vasi. V širino pa se ni razlezla samo ona, ampak tudi jaz, polenil, izgubil voljo, pigment, koža je postala razpokana, starostne pege…
Živiva v bloku, kjer se vsak zase drži, pa tudi če se ne, so sami penzionisti tlele. Umiram od depresije omejen na kuhinjo in dnevno sobo, pogrešam podeželje, garažo, delavnico, pogrešam v natikačih odcaljat v klet in tam nasekat drva za kamin.
Nimava otrok in jih tudi nikoli ne bova imela. Ona ima iz prejšnjega zakona otroke, sedaj že odrasle, vendar to niso moji otroci, karakterno so mi obup, spoštujemo se, ampak to je tudi vse. Ne maram njihove mestne ljubljanske navezanosti na betonsko džunglo, ne maram tega milenijskega gluparjenja, kjer so vsi nekaj živčni, zabuhli od instagrama in fejsbukovstva, pametni v teoriji, člani nekih hudo tvenečih društev in iniciativ, kjer se jim pa ni treba premaknit s kavča, vsak je vladar svojega sveta, vsi skupaj pa ne znajo žeblja za sliko v steno zabit.

Tako nekako sem iz dneva v dan pogrebec svojih sanj in risank, kjer je nasmejana prijazna lepotica mati mojih dveh otrok, s katerimi gremo dvakrat na leto na tedenski izlet in se vrnemo v svojo hišico na podeželju, kjer so nas veseli trije sosedi, s katerimi naredimo žurko enkrat na dva meseca.
Vem, vem, pravljico sem bil vedno pripravljen omilit, pa vendar sem jezen, besen, razočaran, ker sem imel in lepotice, take, da so ljudje padali vznak, imel posestva in parcele, večje, kot jih lahko drugi le sanjajo, imel posel, biznis, pogodbe ogromne, pa sem bil naiven, verjel drugim in pustil, da so ali odnesli, ali pa da je tok odnesel svoje. Nikoli nisem znal usekat pravega ravnotažja med biti navezan in povezovati. Vedno sem bil preveč razumevajoč, morda naiven, zato sem vse to izgubil.

Zdaj naj pa kaj?
50+ letnik, lep samo še svojim staršem, na vseh bančnih računih skupaj imam 300 EUR, avto vreden mogoče kakšno nulo več in to je VSE, kar sem uspel ustvarit.
bojim se, da bom umrl sam. Praktično nobene od življenjskih želja nisem uspel uresničit. gledam prijatelje, sošolce, vzgajajo otroke, delajo okoli svoje hiše, imajo ZA KOGA ŽIVET, njim bo imel kdo na grob nosit rože – kaj pa meni?

Fak, kako naj pri teh letih povsem na novo sestavim lajf, kako naj vse cilje, vizije in prioritete resetiram, postavim na novo in da nobeden od novih ciljev ne bo podoben mojim starim ciljem? Kako to narediti…razen da postaneš invalid in si primoran?

Pozdravljeni Zanimivko,

pa ste res zanimivo in kar dramatično opisali svoje življenje in občutke. Verjetno veste, da imate smisel za pisanje in morda bi svojo zgodbo opisali še malo širše, morda je lahko to projekt za naprej?
Obtičali ste in to tam kjer vam ni všeč. Ta trenutek, ko smo zavoljo nekega virusa, vsi morali upočasniti svoja življenja in smo tudi vsi bolj vezani na svoj kraj bivanja, morda to ” obtičanost” še bolj občutite. Kolektivna situacija je ta čas takšna, da nas nekako prisili v soočenje s seboj in stanjem v katerem smo. Ampak to je dobro. Ko vidimo kje smo lahko gremo od tu naprej.
Vašega življenja ni konec. Še vedno ga na novo kreirate, še vedno so poti in možnosti.
Seveda so v vaših rokah. Nima smisla da pametujem in razlagam, da je potrebno slediti sebi, delovati po svoji volji. Pa da ljubezen ni vedno vzhičenje ampak tudi tihota spoštovanja. Vse to gotovo že veste. V življenju pridejo takšna in drugačna učenja in na koncu se stvari uravnovesijo. Seveda ne brez našega dela.
Lahko vam svetujem kakšno psihološko pomoč, čeprav bo v tem času težko priti do osebnega svetovanja. Verjetno pa tole ne bo trajalo v neskončnost. Življenje se bo spet odprlo tudi navzven in vsi bomo lažje dihali in naredili korak naprej
Želim vam vse dobro, pozdrav,
Bernarda