Pozdravljeni,
Dogaja se mi sicer redko da doživim živčni zlom. Zgodi se ko sem že čisto na koncu psihično in tudi fizično in si želim le še zaspat. Takrat otrok (star 5 let) ne upošteva situacije kljub lepo razloženemu da naj vendar bo tiho in zaspi. Nekaj časa prenašam teženje potem pa se mi dobesedno utrga. Po tem ko se mi utrga ponavadi vržem kaj v steno, zaloputnem z vrati, jezno cepetam, se začnem samo sebe tepsti in kričim. Sliši se noro, vem. Naj omenim, da sem sicer zelo skrbna mama, ukvarjam se z sinom zelo aktivno. Opažam pa nek vzorc kljub temu da je redek tovrstnega vedenja. V iskanju odgovorov sem ugotovila da imam morda blažjo okm motnjo. Morda se lahko dogodki kako povezujejo med seboj. Kadar torej ne morem fizično zadovoljevati impulzov (kadar sem bolana); hoditi na tek oz kako drugače filtrirati ponavadi izgubim slej ali prej živce. Morda naj omenim še da moja mama kadarkoli omenim da sem ali bi naredila kaj zase to zelo kritično komentira, zaradi česar sem ugotovila od kje mi izvira nezmožnost poskrbeti egositično zase in se ženem do te točke ko se mi utrga. Stvar je zelo kompleksna tega se zavedam, pa vendar me zanima vaše mnenje? hvala

Pozdravljeni,

opisujete situacijo, ki bi bila naporna za vsakega in normalno je, da imate tudi vi svoj limit. Seveda pa se v stresnih situacijah in z najbližjimi velikokrat pokažejo naše otroške nezaceljene rane (npr. vaš odnos z mamo). To je pa tudi priložnost za našo osebno rast.

Otroci še nimajo kapacitete za samopomirjanje in zato uporabljajo način samopomirjanja skozi mamino (oz. skrbnikovo) sito. To pomeni, da lahko kot mama začutite vse tisto, kar vaš otrok ne zmore predelati. Naša naloga pa je, da skušamo to predelati in prebaviti zanj in mu vrniti v sprejemljivejši obliki. Če se identificiramo z otrokovimi doživljanji, se potem nezavedno odzovemo na podoben način. V vašem konkretnem primeru bi vam predlagal, da se v takih težkih trenutkih ustavite, če je možno tudi odmaknete, zadihate, premislite in verjamem, da vam bo takoj lažje in tudi se boste lahko bolj trezno odzvali. Vedenje, da otrok ne misli nič slabega, samo zmore ne drugače, nam lahko pomaga pri razumevanju otroka in njegovih stisk.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj