Spoštovani,

sem odrasel in imam starše, ki mislijo, da vedo vse o tem, kaj je dobro zame in mi po svoji vesti in pameti, ne da bi me predhodno kaj vprašali, ali pa potem, ko mi rečejo, da potrebujem to in ono (pri čemer smem samo kimati, ker sicer je ogenj v strehi – berite spodaj), kupijo razne stvari “ker mi hočejo dobro”, ki pa jih moram nato tudi sam plačati, pa če sem si jih želel ali pa ne. Sem sicer zaposlen, pred več leti sem zaključil študij in imam lastno stanovanje in dohodke. Problem pa je vmešavanje staršev v moje življenje, saj mislijo, da vedo vse o tem, kaj bo dobro zame. Če staršem kdaj rečem ne, če odklonim tisto, kar so mi že kupili oz. če odklonim predlagan nakup, so potem jezni in užaljeni, češ, da sem nehvaležen, da nič, kar naredijo zame, mi ni všeč, da mi hočejo dobro, jaz se pa jezim nanje. Vljudno prosim za nasvet, kako takšnim staršem reči ne in se otresti njihovih spon (razen, da pobegnem pred njimi na drugi konec sveta, tj. na Novo Zelandijo ali na kakšen južnopacifiški otok, ki je ravno na nasprotni strani Zemlje kot Slovenija)?

Zdravo,
Glede na to, da imaš stanovanje, službo in dohodek – sta te dobr zdresirala. In ne mislim na žaljiv način – po tolikih letih je tako ustaljena dinamika in te “obvladata” do te mere, da “sam ne smeš v trgovino”.

Če “nimaš pravice” do asertivnosti, potem ti ostanejo 4F-ji: fight, flight, freeze in fawn – Po domače se lahko skregaš do onemoglosti, zbežiš na drugo stran planeta, postaneš neodziven ali večno zaseden (v službi) in čakaš da nehata ali pa se nasmehneš, kimaš in plačaš.

Edina rešitev je, da postaneš asertiven (se naučiš reči ne), ali si pa začasno najdi eno zelo, zelo ZELO žleht babo, ki prav tako ne razume na NE, in se bo s tvojimi stepla za svojo lastnino (beri zate).

Res veliko sreče, ker jo boš zelo potreboval, in verjemi da bo na vsakem koraku tak problem, da si misliti ne moreš – meni osebno, če ne zmorem vztrajati, se pričnem izogibati… “Grdi šef v službi, pa polnilec za telefon nagaja, pa sem pod tušem, pa pozabila telefon doma, … ” Blablabla in je mesec naokoli, vmes pa se tudi v kaj drugega zapičita in okoli tistega norita.
Pa, da slučajno nisi dal ključa od svojega doma, ker se bosta not povabila!
Drži se!

Se mi zdi, da se do tebe obnašata kot do lastnine. Ne spoštujeta tvojih želja in mnenja. To jima lahko v obraz poveš, če te nista že toliko zatolkla, da si jima niti tega ne upaš.
Spominjata me na mojega očeta, ki je mislil da sem tudi pri pri 40ih majhna punčka. Vse dneve je visel pri naju s hčerko in komandiral. Nič ni bilo prav, pa to daj raje tako, pa to na hiši naredi tako, pa zakaj imaš spet mačke in pse notri itd..
Do njega sem vedno imela neko grozno strahospoštovanje. Potem sem enkrat znorela in dobesedno s pestjo udarila po mizi. Kar bruhalo je iz mene, da sem mu povedala da ne maram da mi vsiljuje svoje poglede, da me komandira in iz moje hiše podi moje mačke in pse. Da če bi to želela, bi ostala doma, potem pa bi lahko govoril kaj lahko in kaj ne smem. In da sem se iz točno teh razlogov odselila, da lahko živim točno tako kot meni paše. Čeprav sem se cela tresla, ker sem se prvikrat postavila očetu po robu in celo pivzdignila glas nadenj, mi je odleglo.
Od takrat je mnogo bolje. Odkar pa imam partnerja, ki mu ni preveč všeč pa sploh. 😉
Vso srečo ti želim!

Poslušaj..starš je starš..rasčisti sam s sabo.
Najboljše je da si napišeš vse kar te moti..to so večni generacijski “problemi”,ponekod čist v “majhnih”dozah,pri tebi je očitno malo “teži”. Otroci smo večno dokler so nam starši živi..i takšna komunikacija “traja” celo življenje. Povabi ih v “svoj” prostor in odkrito im povej da se moraš z njimi resno pomeniti. Preden začneš..prosi da te ne prekinjata v tvojem “monologu”. Ostati moraš miren..ne glede kako bo razgovor potekal. OSTATI MIREN IN SPOŠTLJIV
Ne dovoli da te potegneta v svojo past ko ti bosta dajala slabo vest. Ne popuščaj..karkoli bosta povedala,reagirala..OSTANI MIREN,ti si se pripravljal na pogovor..ona dva..ne.
Verjemi..če bi ona dva (večina staršev) “vedela” da delata narobe,ravnala bi drugače.
Saj en bo toliko “pametan” da bosta doma premljevala in mogoče dojela.
Ampak to ni “tvoj problem”,pomemno je da ih ne obsojaš,obtožojoče ne očitaš,da im daš vedeti da ih imaš rad.. ljudje smo takšni da MORAMO POSTAVLJATI MEJE,prestopimo ih hitro ne vede..tako tudi večina staršev ravna-mo z otroci kot da so še majhni ali celo kot da so njihova-naša lastnina. Ko enkrat spregovoriš..ne popuščaj,starši imamo otroke radi,100% bodta užaljena,ti se ne ukvarjaj z njihovimi čustvi ni visokim očetovim toni,niti morebitnim maminim jokom..zato pogovor mora potekati v tvojem stanovanju,pod tvojimi pogoji,spimni ih “kje sta” in SPOŠTLJIVO” opozori naj bosta spoštljiva do tebe..spomni se..podobne situacije se dogajajo ko so otroci majni in “isiljujejo” starše.
“Zatišje”po pogovoru lahko traja..ali ne,ne popuščj,daj im čas naj “predelata”
Vso srečo ti želim🍀

Moja mati s katero živim pri 30ih, ker se je moj oče lagal mojemu šefu, da se porivam z narkomani in sem izgubila službo (ni bilo prvič) je “pozabila” kupit sadje. In sem rekla naj mi da ključe od avta (imam že več kot desetletje vozniško dovoljenje, niti ene kazni, medtem ko ima oče vinjeno totalko na 3leta), ker grem sama v trgovino, kupit sadje z božičnim darilom od dedka (ki je moralo iti na vidno mesto v dnevno sobo, da mi kričita, da sem zapravljiva kur*a, če 8centov za kvas zmanjka brez njunega “dovoljenja” medtem ko je za njiju samopostrežni bankomat, ko si kaj “privoščita”).

Sledilo je kričanje, da sem defekna, da sem smešna, da sem nesposobna, da sem kur*a in grem zadrogirane kur*e lovit, ker tako čuti (enega fanta nisem imela in od svojega 8. Leta poslušam, da sem defekna kur*a od soseda – in tudi vsi od učiteljev do mojega zobarja), nato mi je žep na hlačah strgala, vrgla koš za smeti vame, bruhnila v lažen jok in kričala, da bi me mogla splaviti in bo policijo klicala.

Ker sem se “postavila” zase, jo poslal nekam in šla objokana peš v trgovino – me je oče klical in začel po telefonu, kako sem defekten fuk, ki ga ne bi bilo treba, da bom mojo mati v norišnico spravila, da bi morala biti zmlatena do smrti in odvržena v smetnjak, ker si to zaslužim, da sem tako defektna, da me nihče ne bi hotel posiliti, pretepsti in utopiti v reki, zato ker me nihče ne mara, nikoli ni in nikoli ne bo, ker sem defekna in vsi vedo, da bi mogla crknit…

In sem mu v telefon zakričala crkni – nakar je soseda, kateri se je moja mati razjokavala Bog si ga vedi kaj, začela name kričati vse od tega, da sem luzerka, parazit, nehvaležna, “permisivna vzgoja” itd, in je ne zanima kaj imam za reči.

Nato me je mati še 3-4mesece vsak dan z nasmehom maltretirala, da so me v gimnaziji na moje vozniško dovoljenje ljubosumne učiteljice skušale izključiti iz gimnazije (ne zato ker se je oče lagal, da preprodajam droge), da me nihče ni maral, ker se nisem dovolj trudila za dobre ocene, da ji sosedi verjamejo, ko reče, da se jim šlatam pod oknom za f*k in droge (moj pes pogosto ovohava grm pred bajto, zdaj se izogibam kot norica, ker ne zdržim več nasilja), se mi na veterini režala ob mačji hrani “mucka pa nimamo več”, da bi me pred veterinarjem do joka spravila in proglasila za “problem”…

Zdaj pa mi povej kaj za božjo voljo lahko naredim! Še v varno hišo se ne upam! Edini razlog zakaj si nisem žil razmrcvarila je strah pred tem, da mi spodleti in ne vrnejo njima z dokazi, da si njuno nasilje zaslužim.

In btw – to je samo en incident od avgusta!

Avtor se nima kaj za pogovarjati s svojimi starši, ki mu celo življenje odrekajo pravico do življenja! Če ga do zdaj niso smatrali za človeka (ali pa vsaj ločeno bitje), ga tudi nikoli ne bodo.

Opravičujem se za divji izbruh, ki zelo verjetno ni upravičen – ampak toliko nasilja, ustrahovanja in zasramovanja kot sem ga jaz dala skozi zaradi tako dobronamernih kot škodoželjnih nasvetov “pogovori se, bodi spoštljiva, takšni pač so, starši te imajo radi in si želijo najboljše zate, postavi meje, nedorasla in otročja razvajenka moraš odrasti potem pa se bodo s teboj pogovarjali drugače”…
Vsak dan se zbudim objokana, vsak dan si rečem, da si zaslužim to nasilje, ker nimam jajc, da bi si žile prerezala, vsak dan imam panični napad za takšne bolne norosti npr. Kaj če vidi, da imam vložek – norela sta, da nimam pravice imeti menstruacije, spet mi bo oče pljunil v obraz, začel brcati potem bom pa spet mesece mater poslušala, kako sem smešna in nehvaležna, da si zob ne pustim razbit in zato ne smem več k zobarju, potem pa še objokana spat.

In najhujše je to, da vem kako narobe je vse skupaj ter nimam kam zbežati in nikomur za zaupati.

V knjigi Strupeni starši boš našel odgovor.

Ste poklicali telefonsko številko za ljudi v stiski ? Kar nekaj jih je – v tem času koronakrize še več. Lahko poskusite tudi brezplačno pomoč na 01 600 93 26 (vsak dan med 16.00 in 20.00 uro) , kjer se boste lahko pogovorili.
Srhljivo je, kar pišete, če je vse res. Obstaja pot ven iz tega.
Srečno, NAtaša D