Zadnjih nekaj mesecev se soočam s težavo, in sicer čudnim odnosom s tastom in taščo. Tukaj pišem zato, da bi dobila mnenje koga s podobno izkušnjo ali nasvet kako postopati, in sicer ali ima smisel oditi iz sicer srečnega odnosa, zaradi tasta in tašče oziroma njihovih pričakovanj, da moj partner nadaljuje s kmetijo… Ali se sploh da vse skupaj dobro razplesti, ker sama več ne znam ali verjeti partnerju ali ne. V njem vidim sebe in zaradi najine resnične povezanosti (ne navezanosti!) zelo težko kar odidem iz te zveze, ker sem takšen odnos iskala zelo dolgo. Zdaj ko sem ga našla, pa je drug problem, jasno.

V prejšnjih dveh daljših zvezah sem se v obeh razumela s taščo in tastom, bilo je tudi bolj sproščeno vzdušje. Tukaj pa ne vem kje mi je mesto oz. si mesta tam niti ne želim. Vedno sem pristopila z dobro voljo in nasmehom, pa se je tastu to očitno zdelo kot nekaj, kar lahko spet izkoristi za pikanje, ker je kasneje to spremenil (kao v hecu) v besede, češ da se vedno smejim (a ni to sicer dobro??). Sicer sem sprejela na videz neužaljeno in sem odgovorila ravno to, a ni to dobro da vas spravim v dobro voljo, a vseeno me je prizadelo – tako kot še kakšna stvar. Vedno sem več nasmejana kot resnega obraza, lahko bi vzeli to kot dobro stvar, da nimajo neke muljaste bodoče snahe. Kot da nič ni na meni prav in hkrati nič ne želijo konkretno povedati.

Pa začnimo… Nad mano ves čas visi tisti občutek, da bi se morala bolj povezati s tastom in taščo, in ta občutek se občuti kot moja dolžnost, ki je ne izpopolnjujem, zaradi česar tonem v neko čudno stanje. Verjetno anksioznost še najbolj ustreza temu počutju, vendar gre samo za kratke epizode, torej ko sem v stiku s temi ljudmi, kar je vsak vikend, drugače se počutim normalno in izpopolnjeno.
Iskreno povedano – ne da se mi ukvarjati z ljudmi, ki mi niso blizu. Vikendi bi naj bili za sprostitev po napornem delovnem tednu, ne pa prilagajanje ljudem, ki ti tako niso blizu in ti njim tudi ne.
Kar mi je najbolj pomembno, je to, da se razumem s partnerjem, svojo družino in tistimi, za katere čutim, da mi vračajo spoštovanje in razumevanje. Ljudje, s katerimi smo na isti valovni dolžini.
Ker sem sama zelo empatična, čustvena oseba, mi dobri odnosi z bližnjimi pomenijo veliko. In s temi nekaj meni najbližnjimi imam vse to kar omenjam, kar me pa moti, je pa to, da se recimo s tastom in taščo ne morem nikakor povezati. Samo do te mere, da normalno izpeljemo en pogovor brez da čutim neke negativne vibracije in občutek nekoristnosti.
So povsem drugačni ljudje, ker so iz kmetije in na nas, ki nimamo kmetije, gledajo nekako – da ne rečem zviška. Kot da ne znamo nič. Pa kuham, pečem, perem, pomagam mojemu tudi pri kakšni drugi stvari, ki zahteva kaj malo bolj fizičnega, skratka skrbim za to, da take stvari tečejo – ker to počnem rada in mi ni težko.
Vse kar delam, delam samo za naju, ne da bi kuhala in prala tudi njegovim staršem. Med tednom živiva v mestu cca 150km vstran, kjer imava službe. Prideva pa vsak vikend k njemu domov, ker partner mora staršem pri čem pomagati, in takrat jaz pospravim po njegovi hiši, operem, skuham kosilo za naju. Hiša je v bistvu del hiše njegovih staršev, tako da nisva na svojem, čeprav nama ne hodijo v najin del hiše več kot 2x mesečno (sarkazem).
Čeprav mi na glas noben ne pove naj kaj pomagam mami ali komu, jaz pa tudi nimam interesa hodit tam in spraševat, se večji del vikenda počutim zanič. Zadnja dva vikenda sem raje šla k svojim staršem in bratu, ki živijo nedaleč vstran. A so me v nedeljo zvečer ko sem prišla po mojega, spraševali že pri vhodu kako to da me ni bilo nič naokoli. Sem povedala z nasmeškom na obrazu, da imam jaz tudi starše in prijatelje.
Ta njihov odnos mi ni všeč in ta njihova vprašanja.. Nisem njihov otrok, sem samo partnerica njegovega sina, ki ni podpisala nobenih papirjev, da bo delala pri njih doma, teh roko na srce niti on ni podpisal ! Delam pa jaz dovolj med tednom, kakor tudi moj partner.

Moj partner pravi, da nisem dolžna njegovim staršem nič pomagati, če se enostavno ne “najdem” v tem oz. se ne počutim sprejeto in domače pri njih, pravi, da se to sploh ne pričakuje od mene in da tega nikoli ni pričakoval od mene, niti oni. Problem je v tem, da se JAZ obremenjujem s tem, kaj menijo njegovi starši in tričetrt žlahte, ker njihov odnos kaže na drugačno mnenje kot pravi moj partner. Oni in njihova žlahta verjetno menijo, da sem razvajenka (a ta razvajenka začuda za razliko od njihovih odraslih otrok zna poprijeti za kuhalnico ipd., le da tega pač ne želim početi s taščo) in slaba snaha. Če ne skačem okoli tašče celi vikend, še ne pomeni, da sem razvajena. Prisilim se, da greva kdaj k njim 20m vstran na kosilo, čeprav je vedno ista težka hrana – meso štirih vrst, samo da je mesa na pretek. Prej sva bila tam 4 vikende na mesec, dokler mi ni prišlo vse čez glavo.

Zdaj sem obiske pri njih malo zmanjšala, ker so se začenjali počutiti že preveč domače in se vtikovali v finance moje ožje in širše družine, kar se mi ne zdi primerno in to vsekakor ni njihova stvar. Od njiju se čuti nek odpor in zavist do naše družine. Nikoli pa ne bosta ničesar rekla pred mojim partnerjem. Nazadnje sem imela operacijo, ko sem morala mirovati, in mi je njegova mama pri kosilu, ko sem jo vprašala, če ji kaj pomagam, zašepetala da naj samo počivam. Ostala sem brez besed. Ponudila sem se ji, čeprav sovražim v TUJI kuhinji pomagati TUJI osebi, ki me tako ali tako ne sprejme, potem pa dobim servirano kaj takega. To pove z nasmeškom na obrazu, gre torej za zelo prefinjen način podj*bavanja. Še moj je čudno gledal ko sem mu kasneje omenila, a sem ga prosila, naj ji nič ne omenja, da ne bom zakuhala česa (ja, jaz se vedno sekiram, da se nekomu ne zamerim, medtem ko se meni ljudje brez sramu zamerijo). Takle mamo!

Ker smo vsi iz okoliških vasi, me to, kako me vidijo njegovi starši in tete itd. ki skos visijo pri njih, seveda bolj prizadane, ker se vsi poznamo in sem že tako glavna debata na vasi,ker kot bodoča snaha pač ne delam na kmetiji.
Mi smo pač bolj popotniška družina; veliko smo prepotovali še ko sem bila mlajša, starša sta tudi povsem drugačna karakterja kot tast in tašča, in dejansko lahko rečem samo to, da sta moja starša zelo družinsko orientirana, ne ukvarjata se z vaškimi trači, ne poznata vseh ljudi in dogajanja v zračni razdalji 20km kot sta obveščena tast in tašča, in najpomembneje je to, da sta nama z bratom predala prave vrednote in popotnico za življenje. Partnerjeva družina pa sploh nima nikakršnih odnosov med sabo, niso povezani niti malo, a se v vasi pretvarjajo da so. Ne znam opisati narave njihovih odnosov, ker še sami ne vejo kaj bi radi.

Na srečo izgleda da ima partner vrednote podobne mojim, zatakne se le pri tem kar opisujem… prioritete.

Želim si samo zaživeti s partnerjem v miru, brez da srečujem tasta in taščo več kot 1x na mesec/dva meseca, ker resnično nimam nič skupnega z njimi in se po začetnih vljudnih frazah že začne prikrito elegantno “pikanje” tako s strani tasta kot tašče. Sama pač ne morem biti nazaj nespoštljiva do njiju.

Vse to sem že zaupala partnerju, a on pravi, da naj se sekiram, da se bo vse izteklo vredu. Od prvega dne najine zaljubljenosti sem mu rekla, da ne vem če ima smisel začeti zvezo, ker se na kmetiji resnično ne vidim in nimam najmanjše želje ali energije se po službi ukvarjati še s tem, in da ne morem od njega pričakovati da se temu odpove, ker to ni moja pravica. Pa je že takrat rekel, da bodo dosti obveznosti na kmetiji dali vstran v prihodnjem letu, a od staršev tega še nisem slišala v letu in pol. Kot da on to pravi samo zato, da bi me pomiril.

KAJ točno se bo izteklo vredu, do danes ne vem. To, da so me njegovi sorodniki že ob prvem srečanju pred enim letom spraševali kaj bo pa s kmetijo, ki jo je tradicionalno treba nadaljevat? To, da se od naju obeh, predvsem pa njega pričakuje, da bo vse prevzel, čeprav cele tedne v tujini že dovolj dela? Ker mu delo na kmetiji več kot osnovne račune ne bo plačalo, kje je še delovna doba in spodobna pokojnina? On ima še sestro, ki, kot izgleda, še ni delala pri njih na kmetiji en dan, in živi v drugem svetu, kjer ji ni treba postoriti nič, samo konflikte rada ustvarja med domačimi. Niti ne kuha, tašča pa je moji mami na pikniku enkrat rekla, da jo je vsega že v otroštvu naučila! Češ njena hči zna vse, serviran pa je bik prikrit očitek moji mami, da nas je tega pozabila naučiti – tako vsaj misli tašča. Mi se samo ne kažemo s tem kar znamo pred celo vasjo- Samo zato, ker tašči ne pomagam pri kuhanju, ker mi kak prost vikend več pomeni kot stati za štedilnikom pol sobote in pol nedelje, nato pa še dve uri mučnega sedenja za isto mizo z njima, še ne pomeni, da ne znam kuhati! Midva sva super sita vsak dan.

Od partnerja sestra je pa enostavno zagrenjena, mogoče ker nima partnerja, in kolikor sem se na začetku želela povezati z njo in sva se nekaj časa solidno razumeli, toliko je čez čas pokazala svojo grdo plat. To me je odvrnilo od druženja z njo, zato sem se odločila od zdaj naprej samo izmenjati še najnujnejše besede z njo. Z bodočo svakinjo imava takšen odnos, da ga v bistvu nimava. En dan je cela sladka, drug dan ima pa živčne izpade, ko kriči na domače in odide kot da ima 15 let, ima pa jih 32!
V celi družini je vredu samo stric, s katerim sva se res ujela in ne deluje nek zategnjen človek,ki bi znal samo obrekovati in kritizirati. Ostali so narejeno prijazni,a sem že slišala kakšno čez sebe,ko sem bila daleč, a dovolj blizu,da slišim.

Sama se njihovim družinskim prepirom izognem, ker imajo to med sabo; poskušam razvedriti ozračje s kakšno vsakdanjo nevtralno temo, vendar večinoma neuspešno, ker nad nami oz. njimi visi nek težak oblak zamer in umetno ustvarjenih problemov, ki ga jaz ne morem odpihniti.
Jaz vem samo to, da stojim tam sredi njih kot en bedak in ne vem kaj naj rečem ali naredim.

Se kdo sooča s podobno težavo? Ali se je kdaj v preteklosti in sta s partnerjem kako rešila to stvar… Resnično me je minilo imeti še tisti minimalen stik s to družino, ker tako prikritih hinavskih ljudi v celem svojem življenju še nisem imela priložnosti spoznati.

Draga lilith,

kako zelo sem se našla v tvoji izpovedi, celo preveč! Z možem sva skupaj 10 let in imava že otroka. Ker nisem bila dovolj pametna, ko je bil še čas (kot tudi ti nisi v tem trenutku), imam zdaj zaradi tega hude posledice. Prišlo je tako daleč, da najin odnos z možen resno trpi in ne vem čisto točno, kako bom to rešila.

Veš, kaj bi si danes želela, da bi mi takrat lahko nekdo dopovedal? Sledeče, kar ti bom napisala, bo zvenelo grobo in mogoče trenutno zate nesprejemljivo (ker si še v zanikanju “saj ni tako hudo” in “sigurno še lahko kaj naredim, da me bodo sprejeli” ter podobne iluzije), ampak druge rešitve ni. Torej, kar bi si jaz želela, da bi takrat razumela in se tega tudi držala, je sledeče:

1. LEKCIJA: Brigaj se zase in jih pusti na miru!
Zveni grdo ali se ti zdi, da (še) ni tako hudo? Pa je! Prebrala sem tvoj spis in kot rečeno, se zelo najdem, sama sem počela podobno celih 10 let. Tudi moj mož ima sestro, mamo in imel je očeta (tast je lani sicer umrl). Ker so ti ljudje tako zelo drugačni od mene in od vsega, kar sem bila vajena in ker so hkrati postali na neki način moja razširjena družina, sem hotela na vsak način imeti z njimi lepe odnose, neko povezavo, da bi lahko sproščeno klepetali. Kar je normalno, bi nekdo rekel. Saj je normalno, ampak samo do ene mere! Ko vidiš, da ne prideš nikamor, ko tvoj trud že meji na to, da hočeš nekoga spreminjati, si šla čez mejo. Oni so takšni bili pred tabo in zdaj, samo zaradi tebe, se ne bodo spremenili. Mogoče so čudni in nimajo pojma, kaj so lepi odnosi, ampak takšni so. Sprejmi to in ne išči pri njih NIČESAR. To pomeni dobesedno – NIČ. Še najmanj pa, da dovoliš, da te njihovo vedenje ali odnos prizadene. Morda te ne sprejemajo, se ti mogoče celo posmehujejo, potem pa obračajo besede, te mogoče izkoriščajo, niti ne znajo ceniti tvoje pomoči… Do tebe se vedejo, kot da si dobesedno neki tujek v tej družini. In veš kaj? Ti za njih res si TUJEK (obstaja celo članek na to temo, poišči ga na netu). Ker so sami tako zaverovani v to, da je edino normalno biti takšen, kot so oni, se jim zdi, da si ti za njih pač.. čudna. Njim si čudna, tuja, drugačna. To ni mišljeno osebno. Razumeš? Mogoče nobene snahe ne bi sprejeli, ker pač ne. Nimate povezave, ker niste na isti valovni dolžini – to si vendar že sama ugotovila. Lahko sta s tvojim partnerjem sorodni duši, ampak z njegovo familijo pač niste, ker so to neke druge duše, popolnoma drugačne. Ne zahtevaj, da se spremenijo, ne čakaj na to, da bodo en dan spregledali, kako super pozitivna ženska si, kako bi morali biti srečni, da so te sploh spoznali. Ne, to se ne bo zgodilo. In ne čudi se, če bodo na pol hladni tudi do vajinih morebitnih otrok. Pripravi se na to, da ti bodo vsiljevali svoje čudaške, totalno zgrešene ideje, kako vzgajati ali negovati ali futrati otroka. Ker prej včasih so oni tako in tako.. Zakaj bi danes drugače itd. Ne spuščaj se tako daleč, zato …

2. Prekini odnose, ne hodi blizu. Ali jih sprejmi, brez pričakovanj.
Ne vem sicer, kolikor je na to pripravljen tvoj partner, ampak jaz sem ugotovila, da je v takih primerih prekiniti stike edina možnost, vsaj dokler ne boš imela v svoji glavi popolnoma razčiščeno vsega, kar sem ti napisala v prvi točki. Ko/če ti bo kdaj popolnoma ravno, da z njimi ne moreš imeti povezave oz. nekega lepega sproščenega odnosa, takrat lahko imaš bežne občasne (nujne) stike, ampak kot rečeno – mrtvo hladno in popolnoma BREZ pričakovanj. Dokler nisi tam, dokler tvoji možgančki na vsak način iščejo razloge in dokler imaš pričakovanja, ti povem – ne hodi blizu, zavaruj se. Svojemu dragemu povej, naj to ne vpliva na vajino ljubezen, naj te poskuša razumeti, da te njihov odnos enostavno preveč prizadene. Si v prednosti, saj je jasno, da se ti trudiš in želiš nek lep odnos, oni pa ne. Torej so oni na slabšem in tukaj bi te partner moral podpreti. Če ni na tvoji strani, pojdita še pravočasno na neko partnersko terapijo, da vama to razjasni terapevt. Če ne stopi na tvojo stran, pa ti pojdi stran od njega, ker tole ne bo nikoli bolje, ti garantiram. Ko pridejo otroci, je vse 10x težje, huje, pa še težko je takrat iti narazen. Dokler sta sama, je vse lažje. Pa ne si delati utvare, da ga boš potem z otrokom lažje prepričala, da bo stopil na tvojo stran. Ne si tega delati.

(Midva sva hodila na terapijo, ampak premalo časa. Sva rešila samo na pol.)

Ti povem svojo zgodbo?
Sem empatična in izjemno občutljiva, podobno kot ti. Nisem si dala reči tega, kar sem ti zgodaj napisala, dokler me ni resno udarilo. Udarilo me je nedolgo nazaj tako, da sem čustveno do moža otopela. V nekem trenutku (na taščinem r.d.) je bila kaplja čez rob in vse se mi je zagabilo. Mož sicer ni bil kaj dosti kriv, marsičesa niti ni slišal (taščinih pripomb), ampak po vseh teh letih je zgleda manjkala samo še kapljica. Tako zelo si želim, da bi tisti dan ostala doma. Da bi bila pametnejša, da bi si prihranila, kar doživljam danes. V trenutku sem otopela in zdaj se resno sprašujem, če sploh še ljubim svojega moža, ker me sicer v marsikaterem smislu dobesedno nosi po rokah, imamo vse, samo jaz sem “adijo”, celo v depresijo sem padla. Ker sem tako dolgo trmarila po svoje in od teh čustveno popolnoma zakrnelih ljudi pričakovala, da me bodo sprejeli in spoštovali. Pa sem kasneje ugotovila, da še sebe ne marajo. Kako bodo taki ljudje imeli koga drugega radi? Ampak ne, tega si prej nisem dala reči. Trmarila sem po svoje. Oni bi se morali spremeniti, da bom jaz srečna, sprejeta.. Pa kaj še! Kakšna iluzija! Po tisti “kaplji čez rob” so iz mene izbruhnili taki občutki, da groza. Gnus, odpor, sovraštvo.. In veš, kaj je najhuje? Da me je groza, ko pomislim, da je moj mož dejansko njihove krvi, da se tudi po žilah mojega otroka pretaka njihova kri! Faaak!
Ja, tako daleč je prišlo pri nas. Nikoli si nisem predstavljala, da se lahko to zgodi. Vedno sem imela nekako poštimano v glavi, da je moj mož drugačna duša, boljši človek. Takrat pa, kot bi me nekaj zadelo. Enostavno nisem mogla več. Vse sem vrgla v en koš in najraje bi zbežala, daleč proč, od vseh, tudi od njega (pa ne morem kar tako, ker imava otroka). Že samo zato, ker je “njihov” in me spominja na njih. Podoben očetu, pa mami, pa stari mami, pa hinavski sestri, pa … Gledam ga in me moti že samo to, da me neke poteze ali kretnje spomnijo na tiste gnusne ljudi, ki so me tako prizadeli. Na ljudi, ki so se meni pokazali, kot da nimajo kančka dobrega v sebi. Ne si pustiti, da pride do tega! Pa nisem edina, ki ima tako izkušnjo. Samo ljudje ti takih izkušenj ne bodo povedali osebno, to lahko prebereš samo na kakem anonimnem forumu. Tega tudi jaz ne upam razlagati okoli, ker marsikdo bi me obsojal, kakšna da sem! Ja, saj bi res morala imeti razumevanje, ampak ga zdaj še nimam, žal. Iščem terapijo, nisem še našla prave, ni tako lahko.

Res nikomur ne želim, da se znajde v taki godlji, kot sem se jaz, zato ti polagam na srce, da se resnično nehaš ukvarjati z njimi. Joj, koliko krat je meni to rekla moja mama ali kakšna prijateljica, ki mi je hotela dobro. Pa nisem poslušala!

Pozabi, da obstajajo, ne sprašuj nikogar, kaj delajo in kako so. Nič. Sprejmi samo njega. Če sta za skupaj, bo čas pokazal. Vse ostalo pusti. Razen, če hočeš in iščeš dramo. Potem si najdi resno pomoč, ker imaš resen problem – sama s sabo. Razmisli, kaj si želiš!

pri vsej kolobociji se mi zdi pomembno samo eno. Je partner sposoben zaživeti svoje življenje, brez te razširjene žlahte in njenih kapric ali pa te samo vodi za nos in pričakuje, da boš slej ko prej še ti družno zaplavala v tej njihovi mlaki?
Kje mislita dolgoročno živeti?

Spoštovani,

S podobnimi težavami kot vi se srečuje ogromno ljudi. Zelo jasno je, od kje izvira vaša težava, ki seveda znižuje kvaliteto življenja, in jasno je kako se zadevo reši.

IZVOR TEŽAVE

Izvor težave na srečo ni v vedenju moža, tasta, tašče, moževe sestre, sovaščanov in še koga, ampak v vaši psihološki strukturi. In to v tistem delu, ki ste ga zgradili še kot mala deklica. Že pri starosti nekaj let ste razvili in ponotranjili določena prepričanja, ki so bila takrat za vas pomembna, danes pa niso več funkcionalna in motijo kvaliteto odraslega življenja. Primeri takih prepričanj so:
– Vedno moram pristopiti z nasmehom in dobro voljo, sicer me ne bodo sprejeli/imeli radi.
– Svojih neprijetnih čustev (npr. užaljenosti) ne smem pokazati. Moram jih prikriti z nasmehom iz istega razloga kot pri prejšnji točki.
– Jaz sem odgovorna za dobro počutje drugih. Če kdo v moji bližini čuti jezo, sem ogrožena. Zato se morama vedno truditi za dobro počutje vseh okoli sebe.
– S člani širše družine si moram biti blizu, moram se počutiti sprejeto.
– Če drugi name gledajo kot, da nečesa ne znam, ne zmorem ali nočem, to pomeni, da sem jaz slaba kot oseba. Da me ne bodo imeli radi in bom ostala sama. Zato se moram stalno truditi za potrditev pri drugih.
– Drugim moram vedno ustreč, konflikt je grozna stvar, do starejših je treba biti vedno spoštljiv in tako naprej.

Ta iracionalna prepričanja nosite v svojem otroškem delu osebnosti. In zato prihaja do notranjega konflikta z vašim odraslim delom osebnosti, ki pa stvari vidi odraslo, racionalno in ustrezno tukaj in zdaj. Zato čutite razdvojenost. Na eni strani sami sebi govorite: »ti razvajenka mestna nesposobna«, po drugi strani pa slišite tudi svoj odrasel glas: »Če ne skačem okoli tašče celi vikend, še ne pomeni, da sem razvajena.« Po eni strani: »Ne morem izraziti svojih želja, odločitev, zahtev, ker bom s tem nespoštljiva.«, pa vaš odrasli glas: »Ne da se mi ukvarjati z ljudmi, ki mi niso blizu. Vikendi bi naj bili za sprostitev po napornem delovnem tednu, ne pa prilagajanje ljudem, ki ti tako niso blizu.« Zaradi močnih prepričanj tega svojega otroškega dela, se v družbi ljudi, ki se obnašajo izrazito ‘starševsko’ (kar kmetje zaradi zgodovinskih razlogov pogosto se), počutite kot otrok.

REŠITEV

Vse zgoraj opisano je popolnoma normalno. Vsi nosimo določene iracionalne vsebine iz otroštva. Vprašanje je samo koliko motijo kvaliteto vašega življenja. Če želite to spremeniti, delate v smeri, da krepite svoja zdrava, avtonomna, odrasla prepričanja:
– Konflikt je nujna sestavina odraslega življenja.
– Samo če izrazim svoje zahteve, čustva in želje (tudi neprijetna) lahko ustrezno reguliram odnose.
– Tudi če pokažem jezo, zahtevam svoje, postavim mejo, kdaj rečem ne …, sem ok.
– Nikakor ni nujno, da so mi člani širše družine blizu, da sem z njimi povezana. Popolnoma normalno je, da nekatere postavim na čustveno distanco. Da z njimi komuniciram bolj na formalen način in bolj poredko (1x na mesec je dobra ideja) in da mi več ali manj dol visi kaj si mislijo.
– Sama si izbiram ljudi, ki bodo del moje bližine in katerih mnenje mi bo pomembno. Ne določajo jih zgodovina in družinske vezi.
– Sem dobra oseba, vredna ljubezni.

Torej, če se tako odločite vas čaka korak ali dva v smeri emocionalnega odraščanja. Najprej poskusite sami ali v pogovoru s kako prijateljico. Če bi težava ostala, pa se to elegantno izpelje v svetovalnem procesu. Iz vašega zapisa je videti, da ste zelo blizu tega, kar želite doseči.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić

Partner je na tvoji strani in ti je lepo razložil. Najraje bi ti napisala, kaj bi ti sploh še rada.

Očitno si bolestno odvisna od tujega priznanja. Njegovi starši imajo popolnoma vso pravico do tega, da te ne obožujejo in se ne cedijo od cukra, ko te vidijo. Dokler niso žaljivi, imajo vso pravico imeti ambivalenten odnos do tebe. Seveda je lepše, če vlada topel odnos, normalno, ampak nobene pravice nimaš zahtevati, da boš čisto vsem ljudem na svetu všeč.
Sama si našla dobro rešitev, da ne hodiš več vsak vikend k njim, sicer bi ti jaz to predlagala. Ker očitno starši živijo dokaj blizu, sploh ni nujno, da si pri partnerjevih na obisku cel vikend, ampak lahko prideš le na kavo ali za popoldne … Mogoče bi tukaj partner lahko naredil korak proti tebi in recimo en vikend “žrtvoval”, da sta pri vaših, ali vsaj soboto pri vas, v nedeljo pri njegovih.

Kar bi te pa v resnici moralo skrbeti, je, kako se bo partner odločil, ko starši ne bodo mogli več in bodo pričakovali, da on nadaljuje s kmetijo.

Pozdravljena avtorica in vse ki se najdemo v tem zapisu. Kot bi pisala jaz te besede… sem na nek nacin vesela, da ne dozivljam samo jaz takih odnosov in nekako mi je lazje , ko sem prebrala tvojo zgodbo.
Ce zelis mi pisi.

Morala sem se oglasiti. Verjetno imaš v tvoji glavi občutek, da si v središču pozornosti. Seveda nisi, to je samo tvoj občutek. In vsa tvoja zgodba, ki si jo napisala se odvija zgolj v tvoji glavi. Ti si tako razlagaš. Zato so slabi njegovi starši, tvoji so dobri. Ti si človek, ki ima dva obraza in ne tast in tašča. Ponudila si ji pomoč v kuhinji, čeprav si to naredila z odporom. Ti imaš v sebi neko sovraštvo do njih in razumem taščo in tasta. Sem iz mlajše generacije, mlajša od tebe, pa vseeno v tvojem primeru zagovarjam njih. Ljudje so ogledalo nas samih. Čemu hodiš k njim, če imaš takšno mnenje? Kdo je dvoličen? Kaj tebe boli, koga oni poznajo? Kaj se vtikaš v njih? Smili se mi tvoj partner, ker si ne iskrena. Vsa ta zgodba je zgodba, ki jo premlevaš v svoji glavi, drugi o tem ničesar ne vedo in še dobro, da je tako. Če bi vedeli bi zagotovo ravnali drugače. Pusti ljudi na miru, saj takšne ženske kot si ti lahko naredite veliko škode ljudem. Tvoje domneve so spleta samo tvojih predstav, saj nimaš niti enega pravega razloga tako grdo govoriti o tastu in tašči, vsaj v tvoji razlagi ni razbrati. Vsak, ki ima vsaj razgledanosti lahko iz tvojih besed razbere, da si največja težava ti sama. Tvoje domneve so plod samo tvoje domišljije in smilijo se mi ljudje, ki jih kar tako obsojaš zaradi tvojih spletk v glavi. Se vprašaš kako bi se ti počutila, da bi nekdo zapisal o tvojih starših?? Kot je že nekdo zgoraj zapisal, brigajo se zase, tukaj imaš precej za storiti. Povej partnerju, da ne greš več k njim, ker je tvoje mnenje o njih takšno kot je. Zagotovo mu tega nisi povedala. Pokaži mu tvoj zapis. Si toliko iskrena? Na iskrenosti temeljijo odnosi. Iskrenost do sebe in do drugih. Zagotovo to niso edini ljudje, s katerimi imaš težave, tvoja glava za vse ljudi razmišlja enako. Nisi zvezda okoli katere se vrti veš svet, ljudje se ukvarjajo s svojim življenjem in nihče se ne pogovarja o tebi. To je tvoja domišljija. Bojim se ne iskrenih ljudi.

Nekaj podobnega sem dala skozi tudi sama.
Večinoma so ti že vse povedali predhodniki, moje lekcije iz te situacije pa so bile naslednje.

1. Jaz sem tista, ki se hoče z vsemi dobro razumeti in ta problem moram rešiti pri sebi. Čisto OK je, če smo si na različnih bregovih. Ti si si izbrala partnerja in ne njegove družine, zato moraš potegniti črto pri lastnih pričakovanjih. Boš že zmogla živeti s tem, da te ne marajo – je osvobajajoče in v resnici malo zrasteš. Morda ne bodo cenili tvojih sposobnosti, boš vedno zadnja, ki se jo kaj vpraša, tudi če sta lahko s partnerjem za vzgled marsikomu. Pa kaj. Morda si tudi malo naivna, ko verjameš v dobro v vseh.

Njihovo mnenje o tebi se ne bo spremenilo, ko se boš postavila zase se bodo morda malce zamislili, ampak samo zato, ker boš potegnila mejo. Ne prestopaj je več, ker boš še v hujšem zosu.

2. Nikoli se ne smem preko mere truditi, da se vklopim v družino/družbo. Če samo požiraš in ignoriraš, se enkrat vsega nabere preveč, in tudi reakcija je preburna. Kot je napisala ena pred mano, meni se je zagabilo vse skupaj, otopela sem. Pred mano se je kar naenkrat postavil zid, ki je začel vplivati tudi na moj odnos s partnerjem.

3. Pri nasledstvu kmetije moraš potegniti jasno črto. S partnerjem se morata pogovoriti o situaciji in narediti načrte za prihodnost. Nisi ti tista, ki se bo pogajala in postavljala meje družini, to mora narediti partner. In to pomeni, da večkrat ne bosta mogla priskočiti na pomoč ob vikendih. Planirajta izlete, obiske prijateljev in počitek. Starše vnaprej vprašajta, kakšni so načrti za delo in jim dajta vedeti, da lahko prideta domov ob vnaprejšnjem dogovoru enkrat na mesec, največ dvakrat. Če v soboto vse postorite, v nedeljo odpotujta nazaj, na izlet, kamorkoli.

4. Zalotila sem se, kako sem preteklih pet let izgubila s sekiranjem in ugajanjem njegovi družini. Vse dogajanje me je utrudilo in precej spremenilo – vse bi dala, da lahko zavrtim čas nazaj.

Danes sem zdrava, relativno mlada in uspešna. V življenju se znam ustaviti ter zadihati s pravimi ljudmi in to bi rada negovala. Izkušnje smrti v moji bližini so mi dale neverjetno lekcijo: leta minevajo prehitro. Nekega dne se bom zbudila stara in nikoli se nočem zbuditi z obžalovanjem, da sem svoja najlepša leta in energijo vrgla vstran za ljudi, ki jim nikoli nisem pomenila ničesar. Vzemi se v roke, to ni hec.

Žal moram napisati, da sem sama dobila enak vtis kot avtorica Breznapake. Tudi meni se iz tvoje pripovedi zdi, kot da si ogromno težav delaš sama sebi brez neke utemeljene osnove. Zlasti me je zbodla zgodba o tvoji operaciji in o tem, da si ostala brez besed, ko je tašča rekla, da kar počivaj. Ne vem, kje si ti zasledila kakšno prikrito pikanje v tem, ampak jaz mislim, da je veliko možnosti, da si tako dojela le ti in da so bile njene besede dejansko dobronamerne. Razmisli o tem. Pa tudi sicer močno dvomim, da bi si tast in (stereotipno zlasti) tašča, ki sta očitno delavna človeka dala toliko opraviti s snaho. Morda se motim, ne bom se šla stavit, da imam prav, ampak tak občutek sem pri branju dobila. In sicer, da si polna nekih namišljenih strahov in da nisi poštena pri primerjanju tvoje in moževe družine. Svojo postavljaš na piedestal, moževo tlačiš v blato. Pri tem je najverjetnejša resnica ta, da sta si pač zgolj drugačni. Veliko gorja med družinami prinesejo spori med taščo in snaho, a so v velikem odstotku popolnoma nepotrebni in nastanejo zgolj zato, ker se ljudje ne znamo oz. nočemo sprejemati v vsej svoji drugačnosti. Pa čeprav sta ena in druga stran lahko čisto dobronamerni. Seveda obstajajo tudi hudobne tašče in peklenske snahe, a v tvoji zgodbi ne najdem enega samega realnega očitka tašči, niti enega njenega resničneg slabega obnašanja do tebe, ampak le tvoje domneve o podjebavanju. Zgolj v razmislek….

Pozdravljeni. Se javljam po cca letu dni… V dokaz, da se nisem motila, je to, da se je “tast” začel odkrito poniževalno norčevati. To je tudi točka, ko sem se dvignila in odšla. Zdaj, če je verjeti partnerju, odhajava na svoje. Škoda (ali pa morda celo dobro na nek način), da je s tem odlašal tako dolgo, in sta me prej vsa dva člana njihove družine morala poniževati. Marsikaj oprostim, ker nimam težav z egojem. A poniževanja ne trpim. To je najnižja raven inteligence in s tem se mi oseba zameri dokončno.

Tisti dve, ki sta trdili, da sem jaz povzročiteljica drame oz. si domišljam – naj pomislim … Izjave o počivanju tukaj niste slišali – poanta je v slišanju. Ton glasu in način, kako nekaj povemo, pove več kot same besede, ki jih povemo. Prvi prispevek lani sem napisala res izčrpno, da bi vam čim bolj približala karakterje ljudi. Ker samo ob eni manjši opazki ne trznem (recimo a sploh kaj jem – na to se več ne odzivam), se pa zamislim, ko je nekogaršnji namen očiten – me ponižati in očrniti.

Česa takega poleg službe in drugih skrbi res ne rabim. Po prstih ne rabim hoditi nikjer.

Ta situacija mi je zeloo poznana in če kaj vem, vem, da ti ne bo lahko. Tudi, če greste na svoje. Moja zgodba je podobna. Tašča me ni marala, pa ne bom rekla od začetka, ampak očitno sem ji bila kmalu zoprna. Kmalu je tudi tasta prepričala, da sem slaba, da nisem za njegovega zlatega sina, itd.  Zadeva se je hudo poslabšala, ko sva dobila otroka. Poporodna depresija, odnos tašče in življenje pod isto streho je pripeljalo tako daleč, da nisem zmogla več. Poslušala res grde stvari na svoj račun – najprej za hrbtom, nato se tudi to niso več trudili ampak zmerjali kar v pričo otrok. Sem se odločila in smo od tam odšli. Šok za njih je bil naprej res velik, ker niso verjeli da je to možno. Kaj bodo pa na vasi rekli. Nato se je začel pritisk na partnerja.  Točno so vedeli kje udariti, da bo bolelo. In ker ni znal zadeve rešiti je zapadel v odvisnost. Življenje je postalo pekel. Dnevi pa so nihali med občutki krivde in jeze. Z zadnjimi močmi sem zmogla postaviti partnerja pred vrata. To ga je streznilo. Počasi, z več padci, sva postavljala nazaj odnos, družino.

In tašča? Njen jezik in zloba še nista odnehala. Stiki so zaradi otrok, ki jo imata rada, ampak redki. Od mene ni nekega odnosa več, ve da se name ne bo mogla zanesti, ker bom prej pomagala nepoznanemu človeku kot pa njej. Niti nisem več človek, ki bi pojedel vse zbadljivke. Če jo slišim vstanem, poberem otroke in grem. Pri meni ni dobrodošla, razen v izrednih primerih.