Mene samo zanima, zakaj se otroke s cerebralno paralizo, ko odrastejo, usmeri v varstveno delovni center, namesto, da bi se poskrbelo za njihovo zaposljivost (tudi z odpravo arhitektonskih ovir, večjim subvencioniranjem prilagoditev delovnih mest, da delodajalcem ne bi bilo treba plačati zaposlitvene rehabilitacije, ampak bi jo plačal zavod za zaposlovanje)? Res je stran o otrocih s posebnimi potrebami, vendar pa ti otroci nekoč odrastejo in želim vedeti, kašna prihodnost čaka mojega – ali se splača, da se trudim, da bo moj otrok nekoč lahko delal in si sam služil kruh ali naj ga privajam na to, da bo pač v varstveno delovnem centru? Žalostna sem in to zelo, ko vidim, s čim se ukvarja društvo za cerebralno paralizo. Sem malo šla pogledat v en varstveno delovni center in sem videla, da so dokaj sposobni ljudje tam, ki bi lahko delali v kakšnem prilagojenem delovnem mestu. Žalostna.

Spoštovana anonimna!
Dobro vprašanje ste si postavila kot mati, vsekakor to vprašanje žuli vse nas, ki smo starši tako ali drugače dolgotrajno bolnih otrok. In marsikdo je, ne le razočaran, temveč besen, da sistem naše dolgotrajno bolne otroke, ko le ti odrastejo, ne obravnava bolje in spoštljivo ter bolj opolnomočeno.
Žal je tako, da v našem sistemu še marsikaj ni niti približno urejeno. In tudi na hitro se ne bo uredilo, če tudi smo si v preteklosti mnogi prizadevali, da bi se. Res žulili smo jezike in roke in pete in si krazili ladtno zdravje. A trmaste glave, ki urejajo sistem in vodijo te sfere nimajo posluha, delijo prazne obljube ter dejansko so nemočne, saj se špekulira vselej, kdo vse je dejansko tisti odgovoren, ki bi lahko z nekaj pitezami krepko obrnil to problematiko v pravo tirnico. Trajalo bo še, zato smo mnogi starši v bistvu primorani sami najti poti za svoje otroke ter njihovo odraslo življenje, v kolikor verjamemo, da zmorejo več in si zaslužijo več. Na žalost. Zato razmislite sama zelo dobro, kje so talenti vašega otroka in kolikšne so njegove zmožnosti ter poizkušajte najti pot, kjer ga boste lahko vključili v človeka vredno odgovorno in njegovim zmožnostim prilagojeno življenje.

Poglejte na to za lastno tolažbo iz druge perspektive; vsaj to prednost imate, da se vam ne bo tako upiral, kot se upirajo otroci, ki so zdravi in se nočejo posluževati starševih dobronamernih nasvetov. Sledil vam bo in vašim dogovorom, potezam. In kolikor sem razbrala imate še čas, da skrbno usmerite njegove možnosti in zmožnosti. Vseh otrok ko odrastejo se žal ne da rešiti in enako tudi ne usmeriti v njim prilagojene zaposlitve. Odvisni so od iznajdljivosti staršev, sreče, poznanstev… Tako kot tudi življenja mnogih drugih otrok.

Sistematizacija usmerjanja teh otrok v različne prilagojene poklice je težak oreh, ki bi zahteval posebno strokovno ekipo, ki bi se ukvarjala le s tem. Delodajalci sicer imajo olajšave, preko katerih se jim izplača zaposliti človeka s statuson invalida! Skozi proces pridobitve statusa, ga moramo dati starši sami in mnogo otrok pade skozi sistem, delodajalci pa jih nočejo, ker je potreben določen čas uvajanja še pri zdravem izšolanem otroku, pri otroku s posebnimi potrebami je ta čas še toliko daljši, konkurenčnost je huda in ni ekonomske računice za delodajalca, da bi se mu izplačalo zaposlovati takšne posameznike, ki potrebujejo več časa za uvajanje in imajo pričakovano večje možnosti za zdravstvene težave in nižjo storilnost. Svet je krut in posel prav tako. Ne ustvarja se veliko delovnih mest za take otroke. Prav zaprav so taki zavodi sedaj podaljšana roka preteklih šol in centrov za otroke s PP. Vseeno se te otroke dan danes vsaj manj skriva in se jih manj sramuje, kot včasih. Vseeno napredujemo. Ne glede na to, da stanje še zdaleč ni podobno temu, ki bi ga želeli in si ga naši odrasli otroci zaslužijo. Imate pa dane in odprte vse možnosti, da sama pričnete reševati to problematiko. K temu vas vzpodbujam, poizkusite, zakaj pa ne bi. Morda imate v sebi toliko razočaranja in ognja, da vam v tej situaciji uspe kaj premakniti za vašega in druge otroke ko odrastejo. A najprej rešite sama s seboj svoje strahove in se za začetek znebite anonimnosti. Pogumen korak je biti pomirjen s seboj in stati za sabo in svojim življenjem odkrito in odprto. Za začetek. Držim pesti!