Z vami bi rada delila mojo zgodbo o spontanem splavu.
Zgodil se je dan ko mi je zamujala menstruacija ze več kot 5 dni. Slutila sem da nekaj ni tako kot običajno, zato sem se odločila opraviti test nosečnosti. Takrat si nisem predstavljala da bi jaz lahko bila noseča, kaj šele mama. Vse sem gledala drugače. Kljub temu da imam svojega partnerja najraje na svetu, si še vsaj kakšno leto ali dve nisem predstavljala imeti otrok. O svojih letih ne bom govorila, lahko rečem da sem se kar krepko pod 30 in nekaj nad 20. Sploh pa to sedaj ni pomembno. Tisti dan sem zagledala +. Od šoka sem fanta poslala še po en test, ki je prav tako bil pozitiven. Sledili so dnevi žalosti, solz iz moje strani. Takrat se pač nisem zavedala, da se mi je zgodil mali čudež. Med čakanjem na prvi pregled se je vse začelo spreminjati, se pač sprijazniš. Prvi pregled je nastopil mislim da okoli 7. tedna. Ja, vsekakor sem bila noseča, o tem ni bilo več dvoma. Začelo pa se je tudi vse skupaj spreminjati. Dneve žalosti in solz so zamenjali dnevi sreče in veselja. Začela sem se veseliti otročička. Da ne omenjam svojega partnerja, ki je bil vesel ze tako od vsega začetka. Sledil je naslednji pregled, nekje 9 teden, kjer je bil prisoten tudi moj fant. Nič ni bilo lepše kot pa opazovati svojega dragega kako opazuje monitor in prvič vidi otroka in sliši bitje srčka, pa čeprav tako majhnega. Minevali so dnevi, počutila sem se odlično. Odlično, ker se je končno bližal dan pregleda nuhalne svetline. Najbolj sem se veselila, ker bom morda lahko izvedela spol, pa tudi dobila potrditev da je z otrokom vse vredu. Pregled sem imela v 11 tednu in nekaj dni. Na pregled sem prišla vesela, vlegla sem se na posteljo, rečeno je bilo da mi bo ob pregledu vse zraven razloženo z besedami. Pregled se je začel, minila je minuta, dve. Nobenih besed. Nakar sem slišala samo: Imam slabo novico za vas, vaš otročiček je zaspal, srček ne več ne bije. V tistem trenutku se je moj svet obrnil na glavo. Mislila sem da sanjam in se nisem zavedala kaj se je pravzaprav zgodilo. Doživela sem spontani splav in to skoraj v 12.tednu. Pomislila sem kako je to sploh mogoče že tako daleč kot sem bila. Najprej pomisliš kaj si ti naredil narobe, probaš najti napako, se kriviš. To je normalno. Ampak vzrokov je ogromno, predvsem je važno da veš, da nisi kriva ti. Šlo je za zadržani splav. To pomeni, ni prišlo do nobene krvavitve, le srček neha biti. Poslana sem bila v bolnišnico na medikamentozni splav. To so bili najhujši dnevi mojega življenja. Dobila tablete, ki sprožijo splav, stranski učinki so nevzdržni (hudi krči, ki se jih ne da primerjati s tistimi menstruacijskimi, driska, slabost, nezmožnost dobesedno vsega). Iz tebe se izloči dobesedno vse možno. Je prišlo do nekih zapletov, zato sem v bolnišnici preživela namesto 1 dan, 4 dni. Nekaj tednov je že minilo. Sedaj je vse drugače, lahko rečem da sem si upomogla, ampak pozabila ne bom nikoli. Tega res ne privoščim nikomur, vem pa da je se kako pogosto. Sem optimistična oseba in verjamem da bo v drugo vse vredu. Nosečnosti še trenutno ne načrtujem, se je pa moja želja po otroku zelo okrepila. Vem in verjamem da nisem edina z tako izkušnjo. Vsakega komentarja s podobno situacijo bom vesela 🙂

Kaj naj ti rečem, imela sem podobno izkušnjo, le da sem jaz imela že enega dvoletnika doma, trajalo je eno leto da sem ponovno zanosila in na veliko veselje je bilo na prvem pregeldu vse vredu, potem pa sta bili samo dve kapljici krvi na perilu in zgodilo se je tako kot tebi, in to v osmem tednu, samo da sem jaz bila v bolnici ker še ni bilo zaradi hormona sigurno če je to, to in smo čakali, bilo je grozno, po desetih dneh v bolnici sem šla na čiščenje in tudi jaz tega ne bom pozabila, to ostane s tabo celo življenje, sem pa potem čez tri msece ponovno zanosila in rodlia zdravega fanta.

Hja kje naj zacne. S partnerjem sva na otrocku delala priblizno pol leta, vmes sem sla celo na pregled h G in jo lepo prosila da me pregleda ker me je strah da sem nezmozna zanosit (vem da pol leta ni nic ampak zame je bilo to ogromno prejokanih dni in razocaranih negativnih testov). No in koncno nama je uspelo. Na prvi pregled sem bila narocena v 8. Tednu. Itak ni slo vse po nacrtu. Krvavela sem 6. Teden (bila na UZ vse OK), krvavela sem 7. Teden (UZ vse OK) dobila dabroston za ustavitev krvavitev. Krvavela nisem vec naslednjih nekaj tednov. V 8. Tednu sem prvic zagledala srcek. V 9. Tednu nisem imela nobenih tezav in to je bil prvi teden brez tezav. Srcno sem upala da se bodo krvavitve nehale za vedno in da bom otrocka donosila. Prisel je 10. Teden. Takrat pa so se zacele tezave, ki so mi parale srce. Na tocno 10. Tednov mi je iz noznice izpadel kos tkiva. Sem sla na urgenco kjer so mi potrdili da krvavitve ne vidijo in da je z otrockom vse ok. Naslednji dan sem sla h svoji G kjer mi je potrdila enako. Videla sem celo kako se moj pikec premika. Takrat sem bila tako srecna da bi objela tudi svojega najhujsega sovraznika in mu oprostila vse. Ko pa sem prisla domov me je doletela vrocina. 39°C vrocine. Naslednji dan pa mocni krci, takrat sem na zalost porodila posteljico in plod. In tako se je moja nosecnost koncala v 10t3d. V porodnisnici so mi naredili abrazijo in tako od mene odtrgali se zadnje koscke moje nosecnosti. Jokam ze celih 27 dni in nikakor ne morem prebolet. Bolecina v srcu je zal prevelika. Otrocek je bil tako zelo zazeljen da o splavu sploh nisem razmisljala ampak ocitno nama je bilo to usojeno da se je tako koncalo.

Teh splavov je obcutno prevec. To se sploh nebi smelo dogajati. Nekako ki ne gre v glavo…nekdo ki si neizmerno zeli otrocka se mu dogajajo take krivicne stvari, nekdo ki pa zanosi ponesreci itd. Pa hodi na splav. Ljudje se premalo zavedajo kaksen dar je to da lahko imas otroke in da imas moznost da ga donosis, zdravega. Sama sem dozivela splav 4 dni po tem ko sva druzini in prijateljem razglasila da pricakujeva, ker sem seveda verjela da ga bom donosila saj so se krvavitve in tezave nehale za cela dva tedna. Se mi zdi kot da me je bog kaznoval al kaj jaz vem. To se res nebi smelo zgoditi. Velikokrat se vprasam zakaj jaz. Nikoli nisem kadila, nikoli pila alkohola, hitra hrana skoraj da ni na mojem jedilniku (mogoce 3x na leto), kontracepcije nisem jemala nikoli. Zakaj potem je prislo do tega, ne razumem in nikoli ne bom. To leto bo okrog mene polno noseck in dojenckov, kako naj prebolim to ce pa bom vsak dan v tej misli da se moj otrocek ne bo nikoli rodil.

Res je 😖 no midva sva povedala starsem in kolegom cez dva dni se je pa zgodilo….tudi malo nisem slutila da se bo ker sem se tist teden prvic dobro pocutila. So pa bolj kot ne ze vsi okrog naju vedeli ker ziviva v majhnem kraju in sem morala v sluzbi povedat zelo zgodaj in se je kaj kmalu razvedelo povsod. Do nekaterih sele zdaj prihajajo novice da sem noseca in me to se toliko bolj potolce ker moram vsakemu razlagat da ne bo nic 😖

Žal mi je za tvojo izgubo in vem , da trpiš.Kot sem opisala zgoraj se je meni tudi to zgodilo.Bi pa samo še nekaj napisala, mogoče malo v tolažbo ( čeprav zdaj kot jaz takrat tega ne boš sprejela).Meni je takrat zdravnik, ki ga zelo cenim,povedal, da so na neki Ameriški kliniki delali raziskave na nekaj tisoč naravno splavljenih zarodkih in da bi se iz dveh tretjin teh plodov rodili bolani in prizadeti otročki, se pravi da narava sama izloči kar ni zdravo in močno.Takrat seveda nisem tega doumela, zdaj pa vem da je to verjetno res.Želim ti veliko moči in čimprej en velik plus na testu.

Ja in še nekaj, tisti dan ko sem potem šla na čiščenje, sem čakala skupaj z dvema ženskama ki sta prišli na prostovolnji splav, lahko si misliš ko sem ju slišala ko sta se pogovarjali bi obe lahko takoj zadavila (vem da ne smem soditi in ne vem kaj ju je v to pripeljajo) ampak po obnašanju je bil po moje to njun način kontracepcije.

Ja tudi meni je ginekologinja rekla da je očitno moralo iti za neko hudo okvaro ploda.. Sploh v takem tednu, drugače bi se to zgodilo prej.. Hvala za vse lepe in spodbudne besede, želela sem samo napisati mojo izkušnjo in da tudi druge vidijo s podobno izkušnjo, da niso edine…

Imam sama podobno izkušnjo, le da je bil otrok načrtovan. Enega sem imela že od prej. V 10 tednu sem izvedela, da ga ni več med nami. Grozno je to, edino tista, ki je to doživela, lahko razume, kako grozen je ta občutek, kakšna žalost te preplavi. Toliko vprašanj se pojavi, zakaj? Kaj je šlo narobe? Zakaj jaz? Zakaj moj otrok? Sem jaz kaj narobe naredila?….. Še preden sem dobila tableto za sprožitev splava, se je le ta sprožil sam. Nikoli ne bom pozabila te groze, vse tiste krvi,….. Kmalu sem spet zanosila in rodila zdravega otročka. Tako da nikar ne obupaj, to je res zelo pogosto. Jaz, moja mama, babica, tri sodelavke in tri prijateljice. To so primeri, za katere vem, da se jim oz. nam je to zgodilo (kar veliko, 9 žensk), pa imamo vseeno vse po več zdravih otrok. Pogosto se to zgodi celo tako zgodaj, da ženska niti še ne ve, da je bila noseča, ampak misli, da je dobila menstruacijo. Moja ginekologinja pravi, da se sicer kruto sliši, ampak da je bolje tako, kakor da je kasneje kaj hudo narobe, ker pri zdravi nosečnosti in zdravem otroku se to ne zgodi (razen izjemne razmere, prometna nesreča, padec po stopnicah, itd.) Tako da očitno je bilo nekaj hudo narobe in je narava naredila svoje. Nisi sama, nisi edina in ko bo čas za to, bo tudi zate prišla nova priložnost.

Punce. Kdaj po splavu ste pa dobile prvo M?

Še je nisem dobila, pa je ze nekjr 29 dni od splava. Ginekologinja mi je dejala da bi nekje konec meseca naj prisla, nevem bomo videli, sem pa brala da je zelo različno, nekatere po 2 mesecih komaj dobijo

Drugače pa hvala vsem puncam ki delijo zgodbe in izkušnje, res je lepo videt da je naslednjič šlo vse tako kot mora

Pri ginekologu so mi rekli, da če je po 6 tednih ni, naj se pridem pokazat. Dobila sem jo po 5 tednih.

Še moja precej nedavna zgodba.

Z dolgoletnim fantom sem zanosila v drugem mesecu poskušanja – začela januarja, v začetku marca dobila pozitiven nosečniški test. Prva nosečnost. Oba sva se veselila, da je uspelo tako hitro. Pred poskušanjem sem izrazila svoje strahove, da bi slučajno bila neplodna ali bi imela splav – meni biološka urica tiktaka že nekaj časa, fant pa je hotel imeti boljšo službo in bolj trdna tla pod nogami, preden sva se spustila v starševstvo – in tako bom letos poleti stara 30 let.
Plusek na testu se je tako pojavil že ob prvem dnevu izostanka menstruacije, ja, bila sem neučakana, kot prvi mesec, pa me je M prehitela. Že od januarja sem pazila, da nisem uživala alkohola – sem dejansko spila kakšno pivo samo med M, ko sem vedela, da ni bilo nič iz tega, in od takrat vsak dan jemala tudi folno kislino. Po pozitivnem testu pa sem začela takoj tudi bolj zdravo jesti (saj tudi prej nisem slabo jedla, sem pa sedaj toliko bolje).
Fant nekako ni razumel, da se prve tri mesece načeloma še ne govori okoli, ker stvari še niso res ziher in se marsikaj lahko zgodi, tako da je ožji krog njegovih prijateljev izvedel že prvi dan testa haha 🙂

Naročila sem se na ginekološki pregled, datum sem dobila 8 t in 1 d od izostanka M. Veselila sem se, da bom na ekranu videla fižolčka, in imela pripravljenih kup vprašanj – sploh tudi zaradi trenutnih razmer s koronavirusom.
Prejšnji petek sem prišla na prvi pregled, odgovorila na prvih nekaj rutinskih vprašanj, se ulegla na posteljo, videla fižolčka, bila vesela kot ne vem kaj.
“Nosečnost v maternici, en plod.”
Potem pa je ginekologinja vklopila še sonogram. Nastavila območje merjenja prvič. Nato še drugič. Pa še tretjič.
In rekla “Ampak, žal ni v redu…”
“Ne? Kako ne…?”
“Srček ne bije. Ne dobiva več krvi.” In pokazala na rdeče in modre lise, ki so predstavljale moje žile, ki jih v fižolčku ni bilo zaznati.
“In že nekaj časa je tako. Velikost kaže, da je bil star 6 tednov in 3 dni. Ta temna lisa kaže, da se je že začel utekočinjevat. To pride najpogosteje zaradi kromosomskih težav pri plodu.”
Glava se mi je popolnoma izpraznila. Oblekla sem se, se usedla za mizo in nemo čakala, da je ginekologinja izbrala sličice za izvid. Na izvidu piše Missed Abortion. Ali tudi tihi splav.

Zaradi situacije s koronavirusom in da se ne bi izpostavljala po bolnišnicah mi je svetovala, da splavim po naravni poti doma, približno v roku 2 tednov. Če do takrat še ne splavim, naj jo pokličem, da me napoti v bolnišnico na splav, ob zapletih naj pokličem 112. Uspela sem vprašati le, kdaj lahko s fantom ponovno poskusiva in je odgovorila da po 2. menstruaciji, ampak da vseeno priporoča šele okoli jeseni, ko se koronavirus (upamo da) poleže. Vzeli so mi eno epruveto krvi, da mi določijo krvno skupino in Rh.

Tisti dan sem imela še namen v trgovino po zalogo hrane za naslednjih 10 dni, ampak sem se usedla v avto in se odpeljala direktno domov k fantu, ki na srečo sedaj dela od doma. Najprej me sploh ni slišal vstopiti, ker je imel na ušesih slušalke in glasbo, potem pa me je le videl popolnoma objokano. Solze sem zadrževala vse do vstopa v stanovanje. Objokana sem mu rekla, da ga ni več in mu strnjeno povedala, kar je rekla ginekologinja. Res res res mi je bilo hudo. Veselila sem se, da bom končno mamica, pa sedaj še nekaj časa ne bom mogla biti.

Torej, sedaj čakam, da začnem krvaveti in da splavim. Ne vem, kdaj točno bo to. Malo me spravlja v obup, čeprav je šele 2 dni od tega, ko sem izvedela. Ne da sem neučakana, ampak po pravici povedano bi rada s tem čimprej opravila, da lahko čim prej zaživim nazaj, ne pa, da sem v tem nekem krču čakanja. Ob vsakem malem špikanju v trebuhu in občutku izcedka si mislim, to bo to, potem pa neha. In še čakam. Prvi šok je nekako za mano, drugi šok bo sigurno ob krvavenju, in me je strah, kako bom odreagirala takrat.

Na neko srečo je bilo vseeno precej zgodaj ugotovljeno, da je nosečnost prekinjena, da se še nisem popolnoma uspela navezati na otročička v trebuhu. Je pa vseeno zelo hudo, ko misliš, da je vse v najlepšem redu, saj nisem čutila nobenih znakov prekinitve – dejansko se mi je v zadnjih dveh tednih slab okus v ustih in občutljive prsi še poslabšal, jutranjo slabost pa sem dejansko imela samo enkrat z bruhanjem in še enkrat samo močno slabost – potem pa na prvem pregledu, ko prvič vidiš fižolčka izveš, da ga ni več, in še to že nekaj časa. Tole čakanje je pa še najhujše…

To je moja trenutna izkušnja.

Pozdravljene!

Moje iskreno sožalje ob vaših izgubah. Vsaka izguba otroka je boleča, solz polna izkušnja in res je težko razumeti globino takšne izgube, če nimaš lastne izkušnje. Zato hvala vsem vam, ki ste delile svojo zgodbo. Verjamem, da ni enostavno zapisati nekaj tako ranljivega oziroma nečesa, kar se celo trenutno dogaja… Upam, da imate podporo, ki jo potrebujete na tej poti žalovanja.

Kar se tiče menstruacije – bo prišla – pri nekaterih prej, pri drugih kasneje. Z naslednjo zanositvijo je res bolje vsaj malo počakati, da si tudi vsaj malo opomorete – tako fizično, kot psihično.

Vse dobro vam želim,

Podobna zgodba, tudi jaz sem v cakanju po 8t (missed abortion).

Je prišel spontani splav potem samo od sebe do splava v roku 2 tedni? Ali si morala na splav s tableto/kirursko? Ce je bilo slednje, lahko prosim napišeš izkušnjo in kaj si izbrala? Najlepša hvala.

Pozdravljene!

Čeprav forum ni več aktiven, morem dat iz sebe… Lani konec marca se s fantom pogovarjam da bi morda poskusila tudi midva, saj 2para prijateljev so tudi imeli težave in da ne čakava predolgo, pa jaz bi že tak prvi dan ko sem ga spoznala poskusila ampak nisva še takrat dolgo bila skupaj. Prvi mesec se je zgodilo in 4.5 je bil test pozitiven, še 3dnipred naslednjo menstruacijo.

Zelo sva se veselila in komaj čakala da bo prišel datum prvega pregleda. Imela sem ga prej zaradi narave dela in v skoraj 7 tednu mi potrdi da je 1 zarodek v maternici, ampak manjsi, ni se skladalo po tednih z menstruacijo…dobro naslednji datum dobim čez 2 tedna ko sem bila 9teden.

Jaz se vesela pripravim, kaj bo pokazal ekran (bilo je namreč prvič) nakar mi ginekologinja reče “otrok je mrtev, ni srčka” takrat mi je vse padlo dol sploh nisem čutila svojega telesa… Počakam da mi da papire in navodila za ukc za medikamentozno prekinitev nosečnosti, in zapustim ambulanto, potem pa neutolazljivi jok… Šla sem še po eno mnenje in je rekla isto, en teden sem še počakala in šla v bolnišnico.(konec junija) Seveda sem ostala notri imela sem dolgi protokol ali kako že s tabletami, v glavnem tisti dan se ni scistilo in tudi drugi dan ne, ampak so me potem vseeno pustili domov saj bo to šlo ven z menstruacijo.(vprašam kdaj lahko ponovno poskusima, in reče dr. da čez mesec dni) Čez nekje 2 tedna začnem krvaveti v potokih in grem spet na ukc kjer ugotovijo da je vse okej. Na morju čez mesec dni mi je še padla z menstruacijo ena večja kepa ven in je blo končano. Torej sva ponovno začela meseca avgusta in do danes ni bilo nič, vmes sem pa že večkrat imela znake enkrat celo +… Imam pa trenutno cisto na desnem jajčniku . Sem zelo žalostna ker si res zelo želiva in se ne zgodi… Sedaj marca pa imava 1posvet v ambulanti za neplodnost in upam da bo vsaj to obrodilo najino srečo.

Pozdravljene,

trenutno sam tudi v čakanju. EmilyTear, ali si potem počakala na naravno izločanje? Sama sem v 12/13 tednu, velikost ploda pa velikosti 8. tedna.. V ponedeljek bi mi sprožili medikalizirani splav, se pa še odločam naj počakam.

Ima katera izkušnje s tako dolgim čakanjem na izločanje?

Lp,

Dora