Tole sem v navalu čustev po diagnozi zadnjič spisala – delim, če bo komu pomagalo.

“Tega brez ljudi, ki so mi stali ob strani, se z mano neštetokrat pogovarjali in mi znali tudi postaviti meje, danes ne bi pisala. Bog ve, kaj bi počela in kje bi bila. To, da znamo biti zaradi menjave čustvenih stanj ljudje z MOM nepredvidljivi in naporni drugim, drži. Znamo pa biti tudi izredno bistri, empatični, intuitivni, kreativni in zabavni. Ko se navežemo na nekoga, ki se je v naših očeh dokazal in z nami lepo ravna, smo z njim povezani na višji ravni (ki je navadnim smrtnikom žal nedosegljiva) in mu ostanemo zvesti.

To zmoremo zaradi tega, ker svet dojemamo črno-belo – zato nam je lahko tudi zares jasno, kaj je prav in kaj narobe. Nobenih sivih con, ki v marsikaterem pogledu samo omogočajo nekaterim, da po domače povedano »hvatajo krivine«. V službi smo lahko uspešni, če delamo nekaj, kar nas veseli in ima strukturo ter imamo čustveno inteligentne nadrejene, ki znajo dati upravičen feedback in usmeriti naš potencial. Enako je s partnerstvom – če najdemo nekoga, ki je zmožen sprejeti tako naše dobre kot tudi slabe plati, se lahko sprostimo in zgradimo zaupanje. Bodimo realni, nič drugače ni tudi pri drugih ljudeh – vsak ima svoje napake.

Kar hočem povedati, je sledeče: ljudje z borderline osebnostno motnjo nismo neke manipulativne, egocentrične pošasti, ki bomo poteptali in čustveno izželi vsakega, ki nam pride nasproti. Nismo si sami izbrali osebnostnje motnje in nismo krivi za njo. Zaradi svojih intenzivnih čustev trpimo – tudi tisti, ki jih znamo morda malce bolje kontrolirati. Neštetokrat se počutimo, kot da lahko samo gledamo, kako nam nekdo drug uničuje življenje. Zavedamo se vseh vzrokov in posledic, pa nekaterih stvari še vedno ne moremo spremeniti oz. implementirati. Nočemo prizadevati svojih najbljižjih. Nočemo rušiti odnosov. Nočemo se samopoškodovati. Nočemo imeti jeznih izpadov. Vsak dan nihamo med čustvenimi stanji, ki znajo biti nevzdržna. Tako nevzdržna, da si nekateri z MOM zaradi njih vzamejo življenje.

Vse, kar hočemo, je, da bi nas nekdo imel pristno rad in nas ne bi zavrgel kot nekega poškodovanega blaga. Da bi kljub vsemu ostal. Ker na koncu dneva so vsa naša iracionalna dejanja v svojem bistvu racionalna – bojimo se zavrnitve. Čeprav se na vse pretege trudimo, da bi odgnali ljudi stran od sebe, je to samo zato, ker se tako zelo bojimo podreti naše čustvene zidove in nekoga spustiti blizu – ker če je blizu, nas lahko prizadane. Sama sem vedno rekla: »Če nosiš srce na pladnju, ti ga zlomijo«. V borderline svetu pa besedna zveza »zlomiti srce« žal ne opiše dejanske intenzitete čustva, ki bi taki zavrnitvi sledilo – zato raje razočaramo nekoga prej, kot bi on lahko razočaral nas. S tem se po naši logiki zavarujemo in se spet zapremo v svoj mali svet, pri čemer ne vidimo, da s tem samo podoživljamo nepredelane travme iz otroštva.

Ampak ne rabi biti vedno tako. Če se zavedamo sami sebe in svojih vzorcev, si lahko pomagamo in spremenimo svoje obnašanje. S to motnjo se da živeti – se je pa treba z njo zajebavati vsak dan in hočeš nočeš prevzeti odgovornost za svoja dejanja in besede. Diagnoza MOM je bila kljub svoji temačnosti moj žarek upanja – je pojasnilo za vse navidez nesmiselne stvari, ki sem jih počela od otroštva dalje. Je razlog, zaradi katerega lahko končno odpustim sami sebi in se neham obsojati. Je odgovor na vsa moja čustvena stanja in še zadnji del sestavljanke, ki ga lahko po toliko letih zložim v celoto. In je tudi dokaz za to, da sem kljub njeni uničujoči prisotnosti prilezla prekleto daleč.”