Lepo prosim za kakšen nasvet, saj menim, da ima moja 16-letna hči Veronika depresijo.
Prvi ‘kolaps’ je doživela konec 8. razreda pri 13. letih, ko je začela jokati, ni mogla nekaj dni iz postelje in tudi izgovarjala je besede kot so: nočem živeti, zakaj si me rodila, rada bi umrla…
Od takrat naprej so dobri in slabi dnevi, vendar je vse bolj pogosto več slabih kot dobrih.
Ne veselimo se vikendov, niti počitnic, saj smo največkrat doma in takrat ta temna obdobja pridejo še bolj do izraza. Zadnje čase se Veroniki vse vrti okoli njene teže in vsaka misel okoli hrane. Če ne je, je nesrečna ker ne more jesti, če pa je, pa je nesrečna, ker se sekira, da je preveč pojedla. Res je da je bila včasih malo pretežka, vendar je že 9 kg shujšala in ima pri 170 cm 69kg in je po mojem mnenju lepa in vitka, sama pa se ne vidi tako. Na splošno je črnogleda, ne vidi lepe prihodnosti, pravi, da nima smisla delati šolo, ker itak bo nekje v službi za minimalca, v neki garsonjeri životarila in na koncu umrla. Na splošno ni pozitivno naravnana, malo se druži s prijatelji, ker tudi ona ne da pobude, drugače bi se pa lahko, ker ni zaprta kot oseba in je fina za družbo, privlačna na pogled in nihče nikoli ne bi ugotovil, da ima to težavo.
Hodili sva h klinični psihologinji, s katero se nekako nista povezali oz je to v bistvu otroški psiholog in je tistih nekaj ur izpolnjevanja obrazcev čisto nepotrebnih, dejanskega pogovora in neke bistvene vsebine dialoga pa ni bilo, tako da nisva videli smisla v obiskovanju oz sva verjetno naleteli na psihologinjo, ki pač ni bila prava za njeno težavo.
Sedaj obiskujeva neko terapevtko, kjer se pogovarja o motnji hranjenja oz Veronika sama želi nekega sogovornika za to težavo. Trenutno se ji vse vrti okoli teže in prehranjevanja, slabe samopodobe in negativnega pogleda na prihodnost, vendar težko ugotovim katera težava je bistvena oz vir njenega nezadovoljstva in kje začeti.
Veronikina babica ima depresijo in se z zdravili dobro počuti, zato menim, da obstaja možnost, da jo ima tudi ona. Kdaj in kako se odločiti za zdravljenje z zdravili in kdo to predpiše? Kako priti do psihologa na termin je predolgo za čakati in bi rabili hitro pomoč, oz. Veronika si želi pomoči, ker najin pogovor se vedno isto vrti in ne vem več kako ji svetovati, da jo potegnem iz teh črnih misli.
Njeno stanje vpliva na nas vse 3 v družini; mene kot mamo, ki se sama s tem spopadam in pa Veronikino 14-letno sestrico, ki pa nima nikakršnih podobnih težav in je zelo prilagodljiva in sočutna do teh zadev. Nihče drug pa ne ve za te težave, oz tudi Veronika ne želi da kdorkoli ve za te zadeve.
Prosim za usmeritev, če je imel kdo take težave, ali je možno, da je to tako intenzivno v obdobju pubertete in to izzveni, ali pa gre dejansko za depresijo, ker jaz srčno želim moji Veroniki pomagati, ker vidim, da se muči in trpi in prosi za pomoč, pa ji ne morem pomagati.

Pozdravljeni,

obdobje pubertete je za najstnike zahtevno obdobje, polno izzivov. Pojavijo se razne težave ali pa se le-te bolj okrepijo. Seveda pa omenjenih težav ni za pripisati zgolj puberteti. Kolikor slišim je tudi za vas težavno.

Za hčerkine težave obstajajo vzroki zakaj je do njih prišlo. Velikokrat gre v določeni meri za težave v odnosu s starši, seveda pa obstajajo tudi drugi dejavniki. Opisujete črnogledost, težavo s samopodobo, prehranjevalne težave, itd. za katere skušate najti rešitev. Ker so to zgolj simptomi in ne vzroki za njene težave, se pri ukvarjanju z njimi zato tudi vrtite v krogu. Tudi če bi en simptom (npr. prehranjevalne težave) odpravili/izboljšali je večja verjetnost, da bi se okrepil kakšen drug obstoječi ali novi simptom. Zato je pomembno, da skušate najti način kako bodo na plano prišli pravi vzroki in kako stanje izboljšati poglobljeno. Če se tega lotevate sami s hčerko, imate pred sabo večjo prepreko – ker ste vpeti v vajino in družinsko dinamiko, imate svoje slepe pege, ki seveda onemogočajo spremembo dinamike.

Omenjate psihologa, terapevta in psihiatra. Osnovna razlika je, da psihologi ponavadi opravljajo razne teste, psihiatri dajejo diagnoze in predpisujejo psihofarmake, psihoterapevti pa pomagajo s pogovorom.

Ne poznam vseh podrobnosti, bi pa na podlagi kar sem slišal, predlagal, da hčerki omogočite redna tedenska srečanja pri psihoterapevtu, ki opravlja poglobljeno obliko psihoterapije (npr. psihoanalitična psihoterapija). Glede na to, da vaša hčerka že obiskuje terapevtko in se z njo rada pogovarja, bi bilo nesmiselno, da hodi drugam. Kako pogosto jo obiskuje?

Zdravila bi odsvetoval, če le-ta niso nujno potrebna oz. ste že izčrpali vse ostale možnosti.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj