Tudi jaz imam bodočo taščo, ki ima narcisistično motnjo. Na srečo živiva s partnerjem daleč stran od njegove družine, ampak ker se prazniki bližajo in s tem tudi preživet čas v krogu primarnih družin, me že sedaj prevevajo črne misli. Tako sem vesela, da sem našla ta blog, hkrati se že vnaprej opravičujem za dolg prispevek, ker vem, da je moja težava neprimerljivo manjša od težave otrok staršev z NOM ali drugih, ki so vsak dan po sili razmer v stiku z osebami z NOM.
Ko sem jo spoznala, sem sama v odnos stopila popolnoma naivno. Bila sem prepričana, da jo lahko pridobim na svojo stran, da bo videla, da sem dobra oseba z dobrimi nameni. Že ko je izvedela, da ima njen sin punco tujko, je zagnala vik in krik in se povezala z njegovo bivšo in ga poskušala manipulirati na daljavo prek skajpa. Takrat sem sicer prvič dobila grenak priokus, ampak sem bila še vedno optimistična. Že po prvem srečanju v živo pa sem dobila čuden občutek. Oblekla se je zelo lepo, moj videz je komentirala z zadržano, malce zavistno prijaznostjo. Z veseljem je gledala, ko sem zaradi česa, še posebej zaradi neznanja jezika postala nerodna in nesigurna. Na veliko je črpala informacije o vseh mojih hibah, ki bi jih lahko kasneje uporabila sebi v prid. Predvsem pa je poskušala demonstrirati, kdo je v tej hiši glavni. Meni je bilo najbolj hudo, ko sem videla, kako ponižen je moj partner v njeni bližini. Kako vedno preceni, kakšne volje je, in s čim jo bo najbolj zadovoljil. Te dni sem se počutila popolnoma nevidna. Malce sem se karala samo sebe, da sem pač zaljubljena, in ga želim imeti zase, in da moram te dni pač potrpeti. Danes vidim, da je bil prvi občutek pravilen. Ni je zanimalo ničesar o meni in še vedno je ne, če to ni direktno povezano z njenim ugodjem.

Prvo leto in pol je bilo zame na obiskih pri njegovih starših grozno. Ker sem te občutke tlačila, sem se tam počutila zelo slabo v fizičnem smislu. Partner je bil najprej zaslepljen in je narejeno prijaznost svoje mame do mene interpretiral kot njen velik trud in mi je zameril, da tega ne prepoznam. Vsakič sva imela v enem tednu vsaj dva zelo huda prepira. Vendar na splošno svoje mame ni dojemal idealizirano, ampak nekako zame zelo čudno, črno-belo. Po eni strani misli, da je za njeno pretirano zaskrbljenostjo in potrebo po kontroli samo močna ljubezen; njen jok je zanj znak silnega pogrešanja in čustvovanja; njeno vmešavanje je naj bi bilo posledica osamljenosti, ker je njen mož precej starejši; neštetokrat omeni, da je enkrat prinesla domov majhnega psička, ki so ga drugi zavrgli ipd. Po drugi strani pa, ko je v jezi, pripoveduje diametralno nasprotne pripetljaje iz svojega otroštva, ki razkrivajo njeno popolnoma brezčutno naravo. Največkrat gre za zmerjanje zaradi njegove ješčnosti ali debelosti (še danes je to redno na programu), pa poseganje v intimnost, njegov prostor, nazdor, svarjenje pred okolico in novimi izkušnjami, zavračanje prijateljev (ali pa poskus, da bi jih omrežila), pretirano prepovedovanje vsega, odtegovanje stvari in denarja, ko ga je potreboval, čustveni incest, vezanje nase (ko je imel nekaj časa kronično bolezen, je prav zacvetela v skrbi zanj), v glavnem groza. Sploh ne vem, kako je lahko danes takšen in enkrat je to izjavil tudi sam, torej se tega na neki ravni zaveda. Vendar še zdaj ne vem, kako reagirati pred njim. Če jo kritiziram, se bojim, da jo bo zaščitil in se bova skregala. Če ga samo skušam poslušati, se mi tudi ne zdi prav, ker v meni vre od jeze! Kako je možno, da ima ob vsem tem, kar je ob njej doživel, delno še vedno njegovo naklonjenost!

Po letu in pol je sama naredila ogromno napako. Vkolikor so bile prej manipulacije mene zelo prefinjene, je zdaj povzročila veliko dramo in prepir, ko sva prišla tja za poletne počitnice, ker po njenem mnenju nisva prišla za dovolj časa in sva si upala iti na svoje malo potovanje. Tudi mene je gledala grdo in partner me je bil prisiljen zaščititi in ji povedati, da sem jaz njegova partnerka in da mora to sprejeti. Bil je grozen čas, to prefinjeno posredno napadanje te ohromi, postaneš prav šibek, kar nekaj blodiš in si usmerjen samo v tisti zadnji dan, ko se boš poslovil. Vsaka minuta, ki je ne rabiš preživeti v okolici te osebe, je vredna zlata. Ampak po drugi strani sva se zbližala, začenjal je biti na moji strani.

Manipulacije, ki jih izvaja, ko sva na »počitnicah« pri njem, so zelo zelo prefinjene, zato je zelo težko govoriti o njih, ker marsikdo lahko pač reče, da si enostavno preveč občutljiv. Naj jih naštejem nekaj. Partnerju je takoj na začetku omenila, da se oblačim čudno in se čudno obnašam pri jesti, kar kaže na to, da imam motnjo hranjenja. Ergo: z mano nekaj ni v redu. Drugi dan, ko sva se spoznali, se je lepo oblekla in naju peljala na ogled »vseh svojih nepremičnin«, ki me roko na srce niso impresionirale, ter nato ob kavi izjavila, da je moj partner odgovoren za skrb za njo in njegovega očeta v starosti (pred njim!) in da če se preseliva tja, naju čaka ugodno življenje. Nisem mogla razumeti, kako lahko on samo tiho gleda zraven, kako mu ona ureja življenje. Kadar ni v središču pozornosti, ali sva midva videti srečna in razigrana ali se pogovarjava v angleščini, ki je ona ne razume, postane vidno slabe volje in išče prepir. Ko sva na počitnicah brska po sobi in najinih stvareh. Meni da to vedeti na zelo zelo prefinjen način. Mislim, da mi hoče na tak način sporočiti, kdo je šef oz. me spraviti do zloma, pri čemer bi ona ostala zdrava, racionalna, umirjena, jaz pa neuravnovešena oseba (ko se kdo nekontrolirano razjezi, se zdi namreč prav srečna). Recimo, enkrat sem si malce oprala pižamo in jo obesila v sobi na stol, na vrh pa suho brisačo in je čez par ur, ko sva se vrnila v hišo, komentirala, da ne smeva sušiti mokrih brisač v sobi. Vsakič imam tudi kakšne oreščke ali malo čokolade v svojem nahrbtniku v sobi. Zadnjič je prišla iz trgovine in mi pomolila pod nos čisto isto znamko čokolade, ki sem jo imela v nahrbtniku. Nikakor tega ni mogla vedeti. Ko sva šele začenjala, naju je spraševala, kdaj se bova poročila in imela otroke. Zgledala je popolnoma navdušena, v resnici pa je hotela samo zanetiti prepir med nama, ker je bila to tema, ki je sama še nisva načela. To mi je kasneje priznal tudi partner. Ko sem zares zanosila, je bila njena prva reakcija vse prej kot pozitivna, bila je užaljena. V skrbeh se je spraševala, kako bova to zmogla, ko pa ima moj partner 5 kil preveč, kar mu vsak dan zbadajoče očita, in jaz nimam vedno dovolj energije, da bi se vsakič igrala s partnerjevim nečakom, njenim vnukom. Prvič, ko me je spoznala, me je celo odkrito vprašala, če nimam rada otrok. Kritike nekako skrije v komentarje drugih oseb. Recimo dementna babica naj bi menda rekla, da škoda, da se ne bo moj partner poročil s prijateljico iz otroštva. Vse skupaj prikaže kot šalo in moje nesmejanje kot zadrtost in izostanek smisla za humor. Mislim, da uspešno hujska proti meni tudi druge ljudi. Ko sem jo spoznala, se mi je izlila glede druge snahe, ampak ker nisem hotela sodelovati pri obrekovanju, sedaj vedno na obisku pazi, da se preveč ne zbližava in takoj poseže med nama pri pogovoru. V zadnjem letu pa je celo obrnila ploščo in se zbližala z njo. Tisto poletje, ko je prikrito najbolj besnela nad mano, me je recimo njen vnuk, partnerjev nečak, odkrito zavračal in sama se je nad tem toliko na glas »čudila« pred drugimi in delala iz muhe slona, da je postalo že vsem neugodno. Takih in hujših pripetljajev je polno … Vem, da se sliši noro, če izvzameš vsako posamezno situacijo morda celo smešno ali nepomembno, celo moja mama me včasih miri, da naj se ne razburjam, da se moram samo sprostit, zaupat vase in bo nehala. Kar je tudi res! Ko ne reagiram, se umiri in usmeri na koga drugega (njen mož je recimo že čisto ubog). Ampak vse skupaj je zelo naporno in še kako resnično. Čuti se kot vojna, ko sva tam.

Najhujši zame je bil dvodnevni obisk pred enim letom. Spomnim se, da sem ji prinesla celo majhno darilo, v odgovor na to je zdivjala v spalnico in mi dala nekaj svojega. Vedela sem, da ji je mar samo za to, da ohrani vlogo žrtve pred vsemi. Naslednji dan je mojega partnerja omrežila z nekim močnim dramatičnim pogovorom o politiki in se ga pri tem nenehno neprimerno dotikala po nogi. Jaz sem postala na to pozorna in vse v meni je vrelo in postajalo mi je slabo. Naslednji dan v avtu sem imela ure dolgi čustveni izliv, povedala sem mu vse, čisto vse, kar se mi ne zdi normalno. In dodala, da bom na obisk šla še samo ob večjih praznikih, dvakrat na leto, on pa bo šel druge dni sam. Mislila sem, da bo to vodilo v najin konec, ampak ne. Zdi se mi, kot da je v tem trenutku tudi prepoznal neke svoje probleme, ki jih je imel sam z njo in o katerih do takrat ni bil prepričan, da so bili resnični. Na naslednjem obisku za Božič se je v svojem obnašanju do nje zares nekoliko spremenil in postavil bolj »trdo«. Ko je dobila božično darilo, je pobesnela. Mislim, da je bilo delno zaradi spremembe v partnerjevem vedenju, delno zaradi »nespoštovanja«, ki sva ji ga prikazala s premajhnim darilom (kot je kasneje tudi brez sramu priznala!). Partner je bil ogorčen in po tem še mesece ni govoril z njo sproščeno. Videli smo se šele po osmih mesecih. Takrat se je do mene obnašala dokaj obzirno, ker sem imela ravno zdravstvene težave. Čeprav sem iz partnerjeve strani slišala, da mu je očitala, da se ne pogovarjam z njo in ji ničesar ne povem. Slednje je sicer moja taktika, ampak ona tako ali tako obožuje govoriti o sebi. Sedaj so stvari med njima spet »boljše«, vendar mu ona nonstop očita, daje čudne opazke, vzbuja slabo vest, nikoli ni nič dovolj, kar narediva, vse to prek telefona. Pritiska v glavnem in mislim, da gre za to, da hoče, da se preseliva tja ali bližje.

Tukaj smo zdaj. Čakajo nas novi dnevi skupaj. Pred parimi tedni sem partnerju rekla, da me boli, da on dojema mojo kritiko njegove mame kot kritiko njega. In da bi bilo dobro, da bi se lahko o tem pogovarjala bolj odprto. Zdaj me poskuša poslušati brez reakcij, ko kdaj komentiram njene manipulacije ali neresnice. Vem, da je to zanj neskončno težko, ampak kako bova načela to temo, če si ne prideva na jasno, kaj se sploh dogaja? Zdaj je začela s podtalnimi grožnjami s premoženjem. Za slednje je meni čisto vseeno, partnerja pa se dotaknejo vsaj na simbolni ravni, ker se v njegovi družini žal veliko vrti okoli materialnega. Gre za čisto majhne manipulacije: njegov oče naj bi se ravno takrat, ko sva jo glede nečesa razočarala, odločil, da bo svojo uro prepustil vnuku itd. Jaz si želim samo čim bolj stran, nočem prav ničesar.

Moje vprašanje je … Moj fant o terapiji nekako (še) noče slišati. Vsega se zaveda napol. Poleg tega imam občutek, da se, ko je hudo, veliko naslanja name. Kar mi sploh ni problem, sem oseba, ki rada posluša in se rada poveže pri skupnem premagovanju težav. Ampak včasih se mi zdi, da je/bo to za naju (pre)hud oreh. Rada bi šla na terapijo sama, ampak malo oklevam zaradi jezika, ki ga še ne obvladam popolnoma, in financ. Res je, da smo precej oddaljeni, ampak ravno ta najlepši čas morava preživeti z njo, ravno ta čas, ki bi ga moral podeliti ljudem, ki so ti zares mar in se spočiti od delovnega stresa. Poleg tega sem imela ravno pred nekaj meseci splav. Ne zdi se mi fer. Ne morem pa tudi siliti v partnerja v omejevanje stikov, saj imava prav toliko tudi stikov z mojimi starši, ki tudi živijo precej oz. še bolj daleč. Nič od tega se mi ne zdi prav. Rada bi seveda, da bi se on vzpostavil, šel čez to, odločil, zrastel. Hudo mi je zanj, ko ga vidim potrtega zaradi tega. Ker od vsega ga to zares najbolj potre. Z njo je v stiku vsak dan preko sms-jev, čeprav ga to mori. Precej jasno sem mu povedala, kje so moje meje. Da se nikoli ne mislim preseliti tja in da, vkolikor bo njegova mama, ko/če bo nemočna, prišla k nama, bo skrb za njo njegovo delo. In če bo živela pri naju, si bom jaz za ta čas poiskala neko pisarno, ker namreč delam od doma, kjer bom imela zatočišče, če ga bom rabila. Kako ste se drugi s tem spopadali? Tudi sama se še učim postavljanja mej, kako naj torej učinkovito podpiram njega? Imam ga zelo rada in vem, da tudi on mene.

Pozdravljena!

Ni boljših ali slabših pozicij, kadar imaš nekoga v bližini, ki kaže znake narcizma ali mejne osebnostne motnje. Ne glede na to, kdo je, pomeni za vso družino precejšnje težave.

Kolikor sem prebrala se že sedaj zelo dobro soočate s situacijo, saj ste jo zelo hitro spoznali in ne dopuščate, da bi vam popolnoma uničila življenje. Imate prav, najpomembneje je postavljanje meja in pri njih vstrajati .

O vsem tem je napisano že ogromno literature ( tako o motnjah, kot kako z njimi ravnati) zato je najbolje, da se čimbolje izobrazite. Na tem forumu je omenjeno že nekaj knjig, ki so tudi prevedene v slovenščino. Če zna vaš partner angleško pa zelo priporočam Understanding borderline mother za bočično darilo :). Obstaja tudi zelo dober forum oziroma mailing liste, ki so posebej za otroke, starše, partnerje….oseb z osebnostnimi motnjami. Na tej strani je tudi veliko info:
https://www.bpdcentral.com/support-groups/

Vsi vedno pravijo, da so pravzniki ali kakšni večji življenski dogodki najtežji pri teh osebah, takrat se pokažejo v najhujši luči. Vaš partner ima srečo , da ima vas, saj mu počasi odpirate oči, vendar je to težka in dolgotrajna naloga, saj če si v tako rojen in potem še načrtno zmanilupiran ne veš več, kaj je prav in kaj ne, stvari, ki se nekomu drugemu zdijo povsem nore, se ti zdijo običajne, saj si v takem rastel. Vendar se to da spremeniti. Če ne drugega, pa imate res veliko srečo, da je vsaj daleč, daleč stran. In če res pride kdaj k vama ,potem morate še pred tem jasno določiti pogoje, meje ( pisno) in potem vztrajati na njih , ne glede na verjetne drame. To je edini način ,da boste vsaj kolikor tolikor normalno preživeli…

Pozdravljena, na podlagi vašega zapisa je očitno, da vaš partner ni pretrgal popkovine s svojo materjo; da ima mati nanj premočan vpliv ter za svojo moč nad njim uporablja vrsto strategij, ki jih uporabljajo toksični ljudje (tako poimenujemo narcise, psihopate), vse za dosego svojega cilja.

https://thoughtcatalog.com/shahida-arabi/2016/06/20-diversion-tactics-highly-manipulative-narcissists-sociopaths-and-psychopaths-use-to-silence-you/

Julie L. Hall Contributor Roving writer, author of The Narcissist Family Files Blog – https://www.huffpost.com/entry/raised-by-a-narcissist-11-healing-things-to-do-for_b_58f2f864e4b015669722502e?guccounter=1&guce_referrer=aHR0cHM6Ly93d3cuZ29vZ2xlLmNvbS8&guce_referrer_sig=AQAAAJNPhp6Ue4kkfA8LmKWwF0yW7mWDee-w8GMe-3ql-93rDH4q5XAeiaxNjqVnVU0sTCc5Vss-jrl4Hah9q12rN7xFWeAKC146C3gvDREa28xMbvUQCoqyw9OxG4enlYr25nirC2i-swglY7fPmm_ag6HnS6i6RjoM8LhbOyesCIqE

https://lonerwolf.com/narcissistic-mother-father/

Nujno je, da čimprej uvidi strategije in škodljivo ravnanje svoje matere, pri tem mu lahko pomaga proučevanje literature, ogled dokumentarnih, avtobiografskih, strokovnih posnetkov na spletu, kot so npr.tile:
– https://www.youtube.com/watch?v=lMvdR52nAfs
– https://www.youtube.com/watch?v=4YJez-GNZhA
– https://www.youtube.com/watch?v=S65dyKck2X4
– https://www.youtube.com/watch?v=Dd6RB61JgVU
– https://www.youtube.com/watch?v=gG2pyWQZAMY

Ozaveščanje, uvid partnerja v početje njegove matere je nujno potrebno in posledično postavitev trdnih, neprebojnih meja(seveda ga bodo ob tem najverjetneje spremljali občutki krivde, slabe vesti, zato mora biti o tem temeljito podučen – le na ta način bo vajina zveza uspešna in produktivna, partner pa le na ta način tudi odgovoren in zrel oče.

Brez zdrave obrambe pred njenimi vplivi (pričakujte tudi taščino prilaščanje vaših otrok; vzgojne recepte ipd…), bo vajino življenje zgolj trpljenje, jeza, umikanje, zaskrbljenost in neprespane noči…..

Srečno, Leonida