Pozdravljeni.

Sem punca stara 22 let in sem zasvojena z alkoholom. Kot majha punčka sem izgubila očeta ravno zaradi alkohola, namreč imel je cirozo jeter. Z mamo sva ostali sami, nato je spoznala drugega moskega,ki pa je prav tako imel tezave z alkoholom, spočela sta sina, mojega brata za katerega bi jaz naredila vse na svetu. Pa preidimo k moji tezavi. Namreč, imam kar nekaj prijateljev, ki pa jim ne morem povedati kaj me muči, zato sem se odločila, da svojo tesnobo ubesedim z črkami na tej strani. Zelo rada bi prenehala za alkoholom im sicer po prejsnji soboti, ki je bila negativni vrhunec mojega “žuriranja”.. Prijatelj s katerim smo poletne večere preživeli v družbi ob nešteto kozarcih piva je imel rojstni dan. Moje popivanje je bilo katastrofalno. Najprej sem popila zelo veliko piva, ne spomnim se koliko steklenic nato pa se je vse skupaj samo stopnjevalo in za konec sem presla se na vodko. Od tukaj naprej se ne spomnim nič. Veliko stvari sem izvedela naslednji dan, kako sem se vedla, kaj sem počela. Naj vam povem, da je bilo res hudo katastrofa . Nikoli si tega ne bom oprostila. Poleg tega sem polna modric in podplutb, ker mi je prijateljica v vsej jezi ko me je skoraj nezavestno pjano vlekla domov zadala par klofut in brc ker se nisem mogla pobrati. Živim majhnem kraju kjer vsak o vsakem vse ve in tudi taksne zadeve se hitro razvedo. In so se. Pa to me ne zanima toliko. Poskusila bom narediti vse, da svoje življenje obrnem na pravi tir. Zdaj samo razmisljam, da se bom vclanila v skupina AA in prijatelje in prijateljice s katerimi sem tako rada spila kozarček ali 5 litrov dala na stran. Ne želim si alkohola, tudi ko sem šla ven, si nisem zaželela alkohola vendar sem po prigovarjanju le-teh ljudi le spila prvi kozarec ki je ponavadi bil usoden saj se naslednje jutro nisem spomnila nic, mojih podvigov samozavesti, niti tega da sem kje obležala, pobruhala ali pa zmočila posteljo. Nočem biti šibka kot moj oče, ki ni zmogel premagati tega ” hudičevega strupa” in je ta svet zapustil pred dopolnjenim 40 letom. Hočem živeti. Hvala za branje, za vsako spodbudno besedo bom zelo hvalezna.

Tudi sam imam težave z alkoholom.
Življenje je včasih pač izjemno težko in vsak pobeg od realnosti pa magari za nekaj ur se zdi človeku kakor odrešilna bilka.
Prišel pa sem do zaključka da mi ni vseeno zame in da se je vredno boriti.
Borba je vsakodnevna.
Borba je težka in naporna ampak vredna truda, ker se lahko pogledaš v ogledalo in si rečeš rad/a se imam. Vsak dan posebej.
Good luck!

Pozdravljena Rozika, Hvala za iskrene besede, ki so me spomnile kdo sem, Tudi jaz sem bil kot ti pri 22. letih in nisem znal živeti brez alkohola, Če bi takrat poznal ta program in ta forum bi najbrž tudi jaz tako razmišljal in si privarčeval še 22 let trpljenja. Le naredi pravi korak in ne bo ti žal. Srečno