Pozdravljeni dragi forumaši,

Na kratko bi vam rada opisala mojo zgodbo, upam da boste vsaj malo razumeli kaj se je dogajalo.
Približno 16 let (iz rane mladosti) se že borim s partnerjem z NOM. Več kot vem o tej motnji in starejša kot sem, težje sem se spopadala z njegovimi izpadi. Pred nekaj leti sem zvezo končala, ker nisem več zdržala tempa, ki ga narekuje NOM oseba. Ni se mogel sprijazniti s tem, da sem ga jaz zapustila. Njega, alfa samca… Nastala je prava vojna.

Ta fant je zelo bistre glave, odličen manipulator, zelo uspešen na poslovnem področju (seveda sem mu veliko jaz pomagala, ker je bil celotno obdobje zveze on na 1. mestu in zadovoljevanje njega), zelo karizmatičen (ženske ga obožujejo); skozi celotno obdobje zveze je bil skoraj čisto brezbrižen do mene (ni ga zanimalo moje počutje, moje nestrinjanje itd., naredil je vse po svoje), a obenem kralj ljudskih src (za prijatelje in okolico bi naredil vse, da vidijo kako je on super). Okolica ni nikoli razumela, češ kako sem lahko zapustila tako super moškega. Vsi so obsojali mene, on ni bil nikoli nič kriv. Ne vem ali me je imel rad ali je bila vse samo navada. Vsekakor pa vem, da je z mano ostajal, ker sem se igrala njegovo igro.

Zadnja leta sem ga že zelo naštudirala (dolgo časa sem rabila, ker sem bila zaslepljena od ljubezni, poleg tega je pa on res zelo bistre glave). Sčasoma sem vse manj nasedala njegovim lažem (recimo o tem, da z neko žensko nima nič). Ponavadi je izbiral mlajše žrtve, saj so mlade punce pogosto bolj podvržene manipuliranju. Vsako je, bi lahko rekla, da izkoristil, v smislu za zadovoljevanje svojih potreb, bodisi na poslovnem področju, bodisi na osebnem področju.

Ker ga ljubim, sem želela zvezo v teh letih po razhodu večkrat obuditi. Seveda si lahko predstavljate kako je to izgledalo. Ko mi je vrgel drobtinico, sem zagrabila in upala, da bo drugače, da se bo spremenil, da mu bom pomagala, da bova skupaj nekako zvozila.
Teh 16 let mojega življenja je bilo obenem zelo lepih in zelo mučnih (huda nihanja).

V zadnjem času sem se trudila, da bi spoznala kakšnega moškega. Problem je v tem, da sem v življenju imela samo njega in posledično so mi vsi “normalni” moški hudo dolgočasni in copatasti.

Počasi se poskušam sestaviti in postaviti na noge. Včasih se počutim, da celo življenje ne bom šla čez to, čez njega.
Odločila sem se, da resnično potrebujem pomoč dobrega terapevta na tem področju, da bom lahko mogoče kdaj zaživela normalno življenje. Prosim za predlog kakšnega terapevta, ki se ukvarja s svojci oseb z NOM (Ljubljana in okolica). Ali je možno dobiti tudi pomoč kakšnega psihologa, ki bi mi znal pomagati in je na koncesijo?

Hvala.

Zdravo,

upam, da najdeš dobrega terapevta.
Ne poznam slovenskega izraza za to kar daješ skozi, angleško je trauma bonding. Preberi si čim več o tem.
Vse dobro.
LP

mislim, da dr. Leonida Zalokar izvaja terapije, od psihiatrov mi je najbolj znana dr. Zvezdana Drnovšek. Kot sama ugotavljaš si zelo zaznamovana s hudo travmatičnim odnosom. Naj ti ne bo žal tudi denarja, saj ga daješ zase. Preveč življenja si že vrgla stran.

To ker si ti napisala in dozivela, je tudi moja zivljenjska zgodba. Poznam kar nekaj zensk, ki smo skupaj hodile na skupino za samopomoc v Ljubljani.
Leta so minila, z nekaterimi smo se v stikih, z drugimi ne vec. Ampak rezime vsega skupaj je, da je denar za psiho terapije, vrzen stran.
Si kakrsen si in oni tudi. Same smo dovolile, da so nas potegnili v svoj zblojeni svet, ker imamo pokvarjene “senzorje” za zaznavanje nevarnosti. Razlogi so lahko razlicni.
Kako se ojacat in pravocasno zaznati nevarnost je pa druga zgodba. Ker oni so izjemni manipulatorje, igralci za vse oskarje in na kruh namazejo tudi kvazi terapevte.
Zelo redki so pri nas (navedla jih je avtorica pred menoj), ki imajo znanja in reference vredne kar solidnega stroska. Dodala bi se dr Gostecnika, ki je pred leti sodeloval v Polnocnem klubu o tej temi.
In moje izkusnje? Ostajam sama, a ne osamljena, ker mislim in cutim, da nisem sposobna prepoznati … naslednjega potencialnega narcisa ali bohnedaj momsterja.

denar za osebno rat ni vrzen stran, to je po mojem mnenju najboljsa nalozba.
Pred seboj ne mores pobegniti, zato se splača delati na tem.

Če je to skupina za samopomoc, kjer se jamra, potem to ni to.
Če pa si nekje, kjer nekdo je dal nekaj skozi in ima dovoljenja, za katera ti se ne ves da obstajajo, potem ti taka oseba/skupina lahko veliki pomaga. To je proces, leta…a ker mi zivimo po 80 let, mislim da se to splača:-)

Potrebno je najti prave sogovornike in prave skupine in terapevte, in rast je zagotovljena.

Ko ves, kje te drzi strah, dolznost, krivda, potem si na super poti da prepoznas in reces ne.

Lahko se seveda tudi ognes celemu svetu, ker ti kdorkoli lahko ponovno izpije kri, ampak kaksno zivljenje je potem to.

Pogum in pogled naprej!

lep pozdrav

SVO

Ja, razumem te SVO in kaj mi zelis povedati.
Skupine za samopomoc so lahko cisto ok zadeva. Imajo pa eno veliko past. Prihajajo lahko novi ljudje in zacne se spet od zacetka. Iste zgodbe, enake zlorabe, enaki stavki, isto … enako … isto. Mi, ki smo zaceli ob ustanovitvi smo le ze nekaj predelali in reciva temu … napredovali. Po mojem mnenjo bi bilo takrat smiselno, da nadaljujemo kot dve skupini. Ampak nismo. Ali ti je znan obcutek, da si v bobnu pralnega stroja, ko te vedno znova zaliva umazana voda? Morda je to malce karikirana primerjava. Ampak pocutila sem se natanko tako.
Kaksno je to zivljenje, ce si sam?! Glej, biti sam ali osamljen sta dve zelo razlicni opciji. Meni je biti sama, ko si to zelim, celo luxuz. Omejitvi sta samo denarnica in nebo. Menim, da se moras absolutno sam zloziti skupaj in stopiti naprej. Lahko ti je nekdo (prijatelji, familija in/ali terapevt) nekaj casa bergla. Prav dolgo ali v nedogled, po mojem mnenju, pa ne. Ali ima kaksen smisel leeetaaa hoditi na terapije in “delati na sebi” oz “osebni rasti”. Ki je oboje v praksi, kaj?
Vem, da se s tem mojim mnenjem, marsikdo ne bo strinjal.
Ampak vseeno zelim vsem, samo dobro.

Eno je skupina za samopomoč, kjer nekdo lahko nekaj pove in se s tem malo bolje počuti.
Bolje je usmerjen prijatelj, terapevt, ki te vodi in ti odkriva. Daje dovoljenja. “Ok je biti jezen” recimo.
Seveda nekdo napreduje drugače kot drug, zato je po moji oceni 1:1 najboljše,
sploh če svetovalec ve kaj dela.

Poznam ljudi, ki hodijo po 15 let k terapevtu…to pač ni fora…to je molzenje denarja.
Če v 10 srečanjih ali še manj, ni spremembe ali napredka, potem je treba poiskati nekaj drugega.

Osebna rast je zame preseganje obstoječih vzorcev, strahov etc…in si upati in znati pogledati preko mej in iti v neznano, v boljše vzorce, ki so bolj zdravi. Izboljšati samopodobo in zaupanje.

Če pa želi človek biti sam ali z nekom, je pa seveda čisto osebna odločitev, želja in hotenje, Verjamem, da smo ljudje narejeni kot socialna bitja in jaz se nisem nikoli pri sebi odločil da želim biti sam. Sem potreboval čas biti sam, da sem predelal, ampak vedno z vedenjem, da želim nekam in nekomu pripadati, seveda kot samostojno bitje.

Pozdravljam, če se nekdo počuti ok in izpolnjen sam, vendar mora biti to svobodna odločitev, ne pa iz strahu, kaj pa če srečam nekoga…bom raje sam…to je potem življenje v strahu. Kar pomeni, da tako osebo čaka vsaj še ena vaja, ki jo mora preseči.

lp SVO