Spoštovani
soočam se s težavo in na žalost je to mati. Živi sicer stran malce dalje od nas a se konstantno soočamo ob obiskih z očitki, kritiko in njenim večnim negodovanjem. Ob mojih OŠ otrocih je sama kot nekdo, ki potrebuje varstvo v vrtcu. Namreč prepričana je, da jo ne maramo/ včasih se me poraja občutek, da je celo zavistna nad mojim uspešnim življenjem, ki ga ona ni imela a mislim predvsem, ker nikoli ni znala biti sama. Je ločena a že v drugem razmerju 20 let, ki si ga čisto sama greni in je večno nezadovoljna.
Jaz sem jo dokaj postavljala na realna tla in se soočala z mirnostjo z njo a je višek dosegla situacija, kjer je vpletla svoje vnuke/ torej moje otroke, jih poniževala, jim očitala, da so nesposobni itd.. Jaz sem bila v šoku in ko sem jo samo povprašala o tem, je bila tako užaljena, da si je zaželela, da smo zanjo vsi mrtvi. In jaz sem to sprejela tako/ prekinila vse odnose, kajti da se mati spravlja na svoje otroke/ok, če smo starejši, nas to nekako ne gane, da pa so to nič hudega misleči mali otroci/ tega pa ne bomo dopustili. In sedaj me išče po vseh spletih, socialnih omrežjih/ pušča komentarje v smislu mame ne potrebujete več itd.. Meni se zdi to skrajno neokusno in enostavno ne vem kaj storiti, kajti v svoji ipiki je pa sposobna neumnosti in dejanj, ki bi lahko prinesli težave.

Hvala za nasvet in vsekakor sem pripravljena z njo spregovoriti v dveh stavkih max preko sms. Da nas pusti na miru/ kot si je zaželela in poskrbi zase.

hvala
Eva iz Kopra

Tipična slika mejne osebnosti, moja mama prav enako počne. Nasvetov je na tem forumu veliko, sama se okusila vse od prekinitve stikov, do kreganja, do postavljanja strogih mej, pa sem prišla do zaključka da se njim ne pride nikoli do konca, bistveno je da z njimi ravnaš tako, da sebe zaščitiš v vsakem trenutku ko si z njimi, torej da si v stiku sam sabo in ves do kje jih želiš spustiti in do kje ne, če prestopajo meje jih vržeš ven in svojega prostora, na način da ne zgubljaš energije z njimi, za to pa moraš prej veliko predelati in si zgraditi osebnost, kajti potomci takih staršev običajno nimam izoblikovane identitete, svojih potreb zato nam je vse tako naporno. Pa še kdaj padeš na mino, nikoli ne bomo čisto ok, ker smo le toliko desetletij živeli pod njihovimi pravili. Dr Dernovskova je zadnjič lepo rekla pri Zvezdani, da izogibati se jim ni pravi način, razen v skrajnih primerih,ker slej kot prej naletimo na isti primer, ker jih je veliko, najboljše da se z njimi naučimo delat, absolutno pa stike na minimum.
Meni se je ravno danes zgodil primer ko me je vrglo po dolgem času, ker je ravno tako pustila na cedilu mojega sina, moram reči da sem bila besna ampak z njo pa sem drugače govorila kot leta nazaj in jo prisilila da je sprejela odgovornost oz nisem sprejela njenih manipulacij, tako da je bila za trenutek kar povožena. To je npr moja osebna zmaga, čeprav sin bo pa čisto na tleh verjetno, ko ga poberem iz vrtca in me čaka kar zahteven pogovor, da se pogovorimo in mu razložimo o babici in ga potolažimo.