Pozdravljeni,
pišem vam, ker se je moje zdravstveno stanje v zadnjem času zelo hitro slabša. Počutim se totalno izčrpano in težko sploh normalno funkcioniram. Utrujena sem, imam konstantne glavobole (zbujam se z glavobolom), koncentracija je zelo slaba, tudi spomin mi malo šepa, kar me zelo skrbi, saj nikoli prej nisem imela takšne kognitivne težave. Vedno sem bila tista, ki brez problema opravi še kakšno dodatno dela, zdaj pa komaj zberem moči, da končam svoje redne naloge. Zelo pogosto imam povišano telesno temperaturo (do 37,4), slabosti, pekoč občutek v mišicah in kosteh. Tudi imunski sistem se mi je poslabšaj, v zadnjih šestih mesecih sem bila 4x na bolniški, 2x sem jemala antibiotike. Včasih imam občutek, kot da imam na glavi obroč, ki ga nekdo zateguje, v prsih čutim tiščanje. Zaradi vseh teh simptomov sem šla tudi preverit kri ampak so bili rezultati normalni. Psihično sem tudi na psu, pogosto sem razdražljiva, jokava, jezna, včasih tudi besna. Imam tudi živčne izbruhe in po več ur skupaj jokam. Počutim se ujeto in nimam moči, da bi karkoli spremenila. Še najraje bi bila skoz samo doma v postelji. Večkrat sem tudi pomislila, da mogoče bi bilo bolje, da me sploh ni. Edina svetla točka, ki mi daje veselje je moja hčerka. Tudi v službi težko funkcioniram, delam napake, pozabljam stvari in si potem še očitam, da sem slaba delavka. Razmišljam, da mogoče gre za izgorelost in bi bilo ok, da grem za nekaj časa na bolniško, ampak me ob tej misli peče vest ker je v službi veliko dela. Zaposlena sem v domačem podjetju, kjer so vsi skoraj deloholiki in beseda “izčrpanost” v njihovem slovarju ne obstaja. Mogoče bi bilo dobro, da omenim še to, da sem pol leta nazaj zaključila porodniški dopust, ki zame niti malo ni bil dopust. Hčerka je bila zelo zahteven dojenček, že dve leti nisem prespala noči, največ kar sem spala v kosu je bilo 5 ur, pa še to zelo, zelo redko. Po končani porodniški, so se stvari poslabšale zato sem obiskala psihiatra, ki je ugotovil, da gre za depresijo in mi je prepisal AD Asentra. Po nekaj tednih jemanja se je stanje izboljšalo vendar za kratek čas, ob naslednjem obisku je zdravnica predlagala povišanje. Ali gre za izgorelost ali samo za depresijo? Aha, pa naj omenim še to, da sem začela obiskovati tudi psihoterapijo vendar se mi zdi, da pristop, ki ga izvaja terapevtka ni najboljši in se mi stanje samo slabša., saj se še naprej forsiram.

Za vaš odgovor se vam vnaprej zahvaljujem.
D.

Spoštovani,

Ja, res je težko, ko se oseba znajde v taki hudi dilemi – pred dvema (na videz) nemogočima opcijama – ali se gnati do bridkega konca (kakršenkoli vas pa čaka) ali pa razočarati svoje žive sorodnike in ponotranjene preganjalce, se soočiti z depresivnostjo ter pričeti z ustrezno rehabilitacijo. In ja v nekaterih primerih izgorelosti se osebe počutijo tako nevredne, v tako brezizhodnem položaju, da si tudi vzamejo življenje. Ali pa recimo pristanejo zlomljeni na psihiatriji. Vendar je to nepotrebno. Kar opisujete so znaki resne, ampak tipične izgorelosti. Vemo zakaj je do tega prišlo in točno vemo kako to rešiti. Vemo tudi točno kakšna naj bi bila vloga psihoterapevta tekom rehabilitacije. Moja vloga je, da klientu pomagam po dveh linijah:

1. da poišče(va) zanj sprejemljiv praktični načrt rehabilitacije. In ja, v vašem primeru je jasno, da bi bil potreben umik od stresorjev vsaj za nekaj časa. In ja, klienti se ob tem pogosto srečujejo z občutki nevrednosti, depresivnosti ter slabo vestjo. Ti občutki so popolnoma logični in pričakovani. So posledica delovanja istega psihološkega mehanizma, s katerim se oseba pripelje do izgorelosti. Moja vloga je, da klientu pomagam to uvideti in s tem ojačati svoj odrasli avtonomni del, ki pa običajno jasno razume kdaj je čas za bolniško.

2. Drugi del moje vloge je pa klientu pomagati ravno to zadnje. Toliko osebnostno zrasti, da se zmanjša moč škodljivih preganjalskih prepričanj iz otroštva:
– moram neprestano delati. Samo delo šteje, ostalo je za slabiče.
– vse moram narediti popolno in takoj
– vsem moram ustreči
– punčke se ne kregajo
– če se kdo jezi name, pomeni, da me nima rad in me bo zapustil

Ne vem kaj od tega drži za vas, nekaj pa sigurno. Cilj obravnave ni, da oseba potem postane površnež, lenuh, sebičnež in ne vem kaj še, ampak, da razvije odrasle funkcije za življenje uravnoteženega uspešnega in zadovoljnega življenja. Dela vašega psihoterapevta ne morem ocenjevati, ker premalo vem. Kadarkoli ste dobrodošli na pogovor. Se bova podrobneje pogovorila o vašem stanju in poti ven pa tudi ocenila vlogo vašega psihoterapevta. Verjamem, da vi trenutno težko vidite pot ven, jaz pa jo. Kadarkoli me lahko tudi pokličete na 031 336 452. Če se ne bom oglasil takoj, bom vrnil klic. Če bi razmišljali o samomoru ali ga načrtovali, takoj pokličite urgentno psihiatrično pomoč.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić