Moja najstniška leta so bila iz vidika družinskih tragedij zelo razgibana. Moja mama je bila vse moje otroštvo alkoholik, oče pa deloholik, ki se je pred težavami v partnerskem odnosu zatekel k delu. Bila sem najmlajši od 3 otrok v družini.

Moje otroštvo je bilo po mojih spominih srečno. Imela sem zelo lep odnos z očetom, malo manj lep z mamo ter bratom in sestro, vendar se mi je vedno zdelo, da smo povprečna družina, s povprečnimi odnosi in povprečno srečni.

Ko sem imela 16 let se je moj brat obesil, malo preden sem jih imela 20 se je obesil še oče, ki je dlje časa imel depresijo, pa ni jemal zdravil. Mama nas je nekaj mesecev pred očetovim samomorom zapustila. Med bratom in očetom je samomor storila tudi očetova sestra, moja teta. Takrat so se v očetovi družini tudi pričeli pogovarjati o tem, koliko ljudi je tudi v prejšnjih generacijah storilo samomor.

Nikoli nisem zanikala vsega, kar smo doživeli, vedno sem to doživljala kot del mojega življenja, nisem pa to jaz, to me ne definira. Želela sem si le, da bi v primeru, da bi doživela depresijo in težave, imela moč in poiskala pomoč. O dogodkih v moji družini, tako alkoholizmu kot samomorih sem povedala tudi sedanjemu partnerju, s katerim imava zdaj 8 letnega sina).

Pred približno 5 leti se mi je zgodilo, da sem zbolela za hudo depresijo. Ko sem pričela razmišljati o tem, da bi bilo mojemu otroku in mojemu partnerju na svetu lepše brez mene, kot jima je z menoj, sem si priznala, da je stvar prišla predaleč in si poiskala pomoč. Stanje se je zelo hitro popravilo. Nekaj mesecev sem bila tudi na tabletih, od takrat pa nimam več težav.

Težave z depresijo ima tudi moja 3 leta starejša sestra, ki je zavračala zdravljenje in je bila pred kakšnim letom hospitalizirana in od takrat živi v centu, se ji je pa stanje s primerno terapijo zelo popravilo.

Vse kar sem vam napisala do sedaj je zgolj zato, da boste vsaj malo poznali mene in mojo zgodbo do sedaj.

Na vas se obračam predvsem zato, da bi mi pomagali z nasvetom, kako naj mojemu osemletniku predstavim preteklo dogajanje. Že od šestega leta me vsake toliko začne spraševat o svojem drugem dediju, pa zakaj je umrl in tako naprej.
Želela bi, da bi mu na primeren predstavila kaj se je dogajalo in duševne stiske, v katerih se lahko znajdejo ljudje, pa da to ni nič groznega, le pomoč si je potrebno poiskati.

Ko sem se s tem vprašanjem pred nekaj meseci obrnila na psihologinjo v osnovi šoli, ki jo obiskuje moj sin, na žalost nisem dobila nobenega nasveta. Gospa mi je zagotovila, da bo zadevo raziskala in se pogovorila s strokovnjaki, vendar na žalost nisem dobila nobenega odgovora.

Že v naprej se vam zahvaljujem za pomoč in vas lepo pozdravljam.

Spoštovani,
hvala lepa za vaše zaupanje, iskrenost in ranljivost. Hvala, ker ste spregovorila v imenu mnogih družin, ki se, tako kot vaša, morajo pogumno soočati s težkimi bremeni čustvene dediščine.

Pri delu v klinični psihoterapevtski praksi vedno sledim načelu popolne iskrenosti in resnice. Trdno verjamem, da samo to pomaga k okrevanju in ohranjanju zdravju. Polresnice in skrivanje praviloma povzročajo nove zaplete, stiske in bolečino ter celo medgeneracijski prenos travm. Čim več vemo o svojih družinah (izvoru), tem več bomo vedeli o sebi in več moči bomo imeli svobodneje odločati o svojem življenju in tudi pravočasno poiskati pomoč, če bomo čutili, da je to potrebno. Seveda pa je potrebno povedati, ko nas otrok vpraša in kolikor nas vpraša, v pravem trenutku in njegovi starosti primerno.

Samomor najpogosteje pomeni, da je nekdo dosegel v svojem življenju tako točko bolečine in izolacije, da se je odločil, da bo prekinil svoje življenje (ni znal in ni zmogel poiskati pomoči in podpore). Prav depresija (epidemija današnjega časa) pa je eden največjih dejavnikov tveganja za samomor. Spoznali smo, da depresija izvira iz pretirane izčrpanosti iz katere človek več ne najde izhoda. Nanjo vplivajo izkušnje iz preteklosti: travmatične izkušnje, izgube, nesočutno otroštvo…Vsekakor pa poznamo tudi učinkovito psihoterapevtsko pomoč.

Naša zahodna civilizacija pogosto ne vidi celote, ampak samo ločene delčke. Mislim, da nam to povzroča kar nekaj nepotrebnih težav. Ločevanje na telesno in psihično zdravje je po mojem mnenju nesmiselno. Zdravje je samo eno. Če zbolimo za depresijo smo prav tako bolni. Torej lahko povsem mirno otroku povemo, da je nekdo umrl, ker je zbolel za hudo boleznijo (depresijo). Vsekakor pa mu (nekje v začetku najstništva 11, 12 let) tudi iskreno povemo, da si je, zaradi te bolezni, sam vzel življenje (ne pozabimo, da so študije med mladostniki pokazale, da je zelo velik procent najstnikov do 15. leta starosti že pomislil na samomor, torej jih z molkom v resnici ne ščitimo, ravno obratno). Prav tako vam svetujem, da sinu postopoma pomagate razumeti, da ima vsak človek (ob zunanjem svetu) tudi svoj notranji svet. Razumevanje in pozornost na lastno notranjost ( naše misli, čustva, sanje, želje, spomine, telesna občutja…) in zavedanje naše lastne psihe je temelj (psihičnega) zdravja.

Iz vaših besed se da razbrati, da ste zelo skrbna in sočutna mama. Vi najbolje poznate svojega otroka in prepričana sem, da boste začutila katere vaše iskrene besede (o njegovih prednikih) vaju bodo še bolj zbližale, povezale in utrdile njegovo zaupanje v vas ( v pomoč vam toplo priporočam mojo knjigo Konec molka, ki je dosegljiva v marsikateri knjižnici po Sloveniji. V primeru, da želite svoj izvod pa me kontaktirajte).

Samo pogumno naprej.

Želim vam vse dobro.
Violeta Irgl